29. 3. 2013 | Mladina 13 | Uvodnik
Preveč radikalno?
Kot padec Janševe vlade v preteklih treh tednih ni vplival na nižji pribitek na slovenske obveznice, tako višji pribitek, ki ga Slovenija doživlja v teh dneh – in ki je nedvomno nevaren za državo in njeno stabilnost – nima nobene povezave z novo vlado Alenke Bratušek in njeno napovedano politiko. Je le odziv na medijske zapise, da je naslednja država, ki bi po Cipru lahko imela težave, Slovenija. A to je le prvi vidik. Drugi je veliko bolj resen.
Kaj so začeli nemudoma govoriti domnevno neodvisni analitiki, ki so vsi po vrsti kot njihovi tukajšnji predstavniki povezani z mednarodnimi naložbeniki, ti pa so hkrati prav tisti, ki s svojim trgovanjem oblikujejo višino pribitka?
Zelo neposredni so bili. Vrstile so se izjave, da bi mednarodne trge lahko pomirila le odločna vladna napoved privatizacije, pa napoved, da bo Slovenija vseeno izpeljala nameravano slabo banko. Pa prevedimo to dvoje. Če nam boste prodali Triglav, Telekom, Petrol in kar je še dobrih družb v Sloveniji, potem vas ne bomo privijali. Mar se pribitek ne oblikuje glede na finančni položaj države? Enako velja za slabo banko. Slaba banka, kot jo je pripravila Janševa vlada, je predvidevala, da bo država od vseh bank (torej tudi tujih) odkupila slabe naložbe. Razlog je lahko nevednost, lahko bogaboječnost (oziroma res strah pred temi naložbeniki in njihovim vplivom), lahko pa seveda tudi korupcija na najvišji ministrski ravni. Dejstvo je, da so si tuji naložbeniki v času Janševe vlade zadovoljno meli roke, saj jim je izpolnila najslajše sanje: dobili so vse, kar so si želeli, njihove banke poplačilo slabih naložb, sami pa pravico do nakupa nacionalnih draguljev. Za vsemi neoprijemljivimi trgi namreč stojijo vedno isti skladi, banke, na koncu pa kot lastnice tudi države, vse je povezano v en velik klopčič skupnih interesov.
Seveda ni mogoče izključiti, da je prejšnja vlada doživljala tudi izsiljevanje s strani drugih vlad in velikih naložbenikov. Ali da so se morali k takšnemu ravnanju zavezati v zameno, da so na mednarodnih trgih sploh dobili nova posojila. Veliko je indicev tako iz Grčije, Irske kot tudi s Cipra, da danes to poteka tako in na najvišji državniški ravni. A če je tako, je to enako vojni napovedi oziroma napadu na državo.
Žal je tudi vlada Alenke Bratušek takoj padla v zagotavljanje, da privatizacija ostaja njena prioriteta, in tudi o slabi banki se vsi odločujoči v novi vladi izražajo zelo previdno. Zdi se, da tudi oni izrazito pazijo, da ne bi razjezili teh naložbenikov. Vse to lahko počnejo iz enakih razlogov kot člani prejšnje vlade, od strahu do korupcije. S tem zagotavljanjem so se nemudoma ujeli v past, ki jo ti »plašni finančni trgi« namenijo vsaki vladi perifernih držav, sploh takoj ob njenem imenovanju.
Slovenija na prvi pogled nima nobene druge možnosti, kot da skloni glavo in stisne zobe med tem posilstvom – ker so interesi pač tako veliki. Pa nam res ne preostane drugega, kot da začnemo prodajati svojo srebrnino v zameno za mir (pri čemer nimamo zagotovil, da je ta mir trajen) in da hkrati ustrežemo tujim bankam (ki jih posredno zastopajo države oziroma vlade)? Sta imela Janša in Šušteršič torej prav? V vojaškem žargonu je to kapitulacija, vse skupaj pa vojna. Pri čemer se okupator vede kot »prijatelj« – če nam boste prodali premoženje in »nahranili« naše banke, boste lahko znotraj naših pravil živeli naprej. To je namreč sporočilo.
Ne bomo na pamet kazali na Islandijo, češ, ravnati bi morali tako, kot so oni; ker tudi ravnanje Islandije ni bilo tako preprosto, kot se pogosto prikazuje. Bistveno je še nekaj drugega: Slovenija in slovenske finance so v bistveno, bistveno boljšem stanju. V bistveno boljšem stanju od javnih financ v marsikateri evropski državi, ki pa ji finančni trgi sploh ne grozijo z višjimi pribitki. Zakaj ne?
Tisti, ki to igro dovoljuje, celo podpira, je Evropska unija. In zato sogovornik Slovenije v resnici niso naložbeniki, kot se zdi na prvi pogled, ampak kar Evropska unija oziroma evropska monetarna unija. V tej igri se namreč unija nikoli ne postavi na stran držav, ki jim finančni trgi grozijo. Vlada ima zato tudi drugo možnost: da namreč proti temu izsiljevanju nastopi, javno in na vseh ravneh. Ne zoper finančne trge, ampak zoper unijo kot tako in zoper monetarno unijo. V rokah ima aduta, reče pa se mu evro. Nič ne more bolj zamajati Evropske unije v tem trenutku kot izstop ene izmed držav iz evroobmočja. Ničesar se v tem trenutku Evropska unija bolj ne boji kot še bolj omajane vere v evro.
Je radikalno? Je preveč radikalno? Absolutno je radikalno. A v resnici je za katerokoli državo najbolj radikalno, kar lahko sebi naredi, da pristaja na to igro – ki je v resnici slačipoker z vnaprej določenimi slabimi kartami, in še vse države, ki so v to igro privolile, so na koncu ostale brez ene same krpice. Ker za to gre. Za navadno izsiljevanje. Kakšno zvezo ima s pribitkom na naše državne papirje to, ali smo pripravljeni prodati Triglav ali Petrol ali ne? Take Evropske unije ne potrebujemo. Preveč radikalno?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.