Grega Repovž

27. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Levo pričakovanje

Sodobna slovenska desnica ni nikoli zmogla samorefleksije. Oziroma drugače: vsi tisti, ki so po osamosvojitvi na desnici zmogli samorefleksijo delovanja lastnega političnega pola, so se prej ali slej znašli na levici ali pa so bili iz politične igre izločeni. Četudi so jih s konservativnimi volivci družila enaka načela in stališča, na desnici niso mogli obstati zaradi vojaške glave, ki jo ima slovenski desni pol.

Seveda je na levici drugače: prav ta konstantna samorefleksija, kritičnost do lastnih, celo pogosto kritikastrstvo, je pač tisto, kar levico v izhodišču v veliki meri dela levico – tako politično kot svetovnonazorsko. Na levici se strankarski veljaki pogosto pritožujejo, ker je leva javnost tako neizmerno kritična do njihovih dejanj, in z drobno fovšarijo zrejo čez v desne sfere, kjer tovrstne javne kritike skoraj nikoli ni. Si je sploh mogoče predstavljati, da bi na primer Janko Kos, ki vodi Zbor za republiko, zmogel tako jasno postaviti v kot Janeza Janšo, kot je to storil Milan Kučan, ko je Zoran Janković zacepetal, da se bo politično reaktiviral in poskušal zrušiti Alenko Bratušek? In tudi zato, ne le zaradi preteklih dejanj, je Kučan velik politik, Janko Kos pa nikoli ne bo. Akademika je kljub vsemu škoda, lahko bi bil eden od modrecev te nacije. Predvsem pa je to velika škoda za Slovenijo: če bi znali politiki na obeh polih tako reagirati zoper anomalije svojih, bi bila slovenska politika čistejša. Jankovića in druge politike dvomljivih kakovosti na levici namreč pri političnem življenju ohranja prav trdna odločenost desnice oziroma SDS, da za svojim vodjem stoji, ne glede na vse očitne zlorabe položaja, korupcijo in preprosto lopovščino. Mar ni neverjetno, kako popolnoma mirno širše vodstvo SDS – med katere gre šteti tudi Janka Kosa kot vodjo Zbora za republiko – sprejema dejstvo, da se denar stranke oziroma strankinih satelitov (na primer strankinega časopisa) nakazuje na zasebne račune vodje in njegovih družinskih članov? Pri čemer je bil predsednik SDS tako in tako že obsojen na zaporno kazen zaradi korupcije.

Seveda pa so tudi volivci na levici bolj kruti in neizprosni, ne le širše politično jedro. Katarina Kresal podpore volivcev ni izgubila, ker bi bila slaba političarka, ampak ker sta s partnerjem Mirom Senico izvajala dvomljive posle. Gregor Golobič podpore ni izgubil, ker bi bil politično nesprejemljiv, ampak ker se v očeh volivcev ni držal standardov, ki jih je sam postavil. Z današnjega vidika so njegovi grehi taki, da bi težko prišli v medije, preprosto nepomembno bi se zdelo. Zato tudi ni res, da je javnost danes bolj občutljiva na tovrstne prestope (vsaj na levici), le grehi današnjih politikov so tako veliki, da jih res ni mogoče spregledati. Če bi se na primer pred petimi leti razkrilo, da je eden najbližjih sodelavcev predsednika republike zlorabljal svojo službo v času kampanje, bi zaradi tega politik nemudoma izgubil podporo. Danes se zdi, v poplavi res velikih razkritij z veliko ničlami, to pač nekaj minornega – pa čeprav gre za predsednika republike Boruta Pahorja.

In prav zato je politični prostor danes bolj odprt za nove politike, kot se morda zdi. Dokaz je podpora Socialdemokratom, tako neskladna s prepoznavnostjo predsednika stranke in tudi s politično pozicijo stranke. Volivci levice so danes na čakanju: nekateri v neopredeljenosti, drugi pa so se odločili za podporo na prvi pogled najmanj škodljivemu. A če bi se v politični prostor zavihtel markanten in narejen politik, bi to na levici zagotovo sprožilo takojšnje premike. Nova politična gibanja, ki so se pojavila po mesecih protestov, do danes niso zmogla najdi ali pa tudi razumeti, da morajo najti tudi voditelja, ne le politično platformo. A tem gibanjem je treba vedno znova priznati izreden dosežek: uspelo jim je politično reaktivirati javnost. Tega pred tem niso zmogli ne intelektualci, ne politika sama, ne mediji.

Je Igor Šoltes, dolgoletni predsednik računskega sodišča, alternativa levim političnim voditeljem? O politiki ve več, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. Javno je prepoznaven. O javnih financah ve veliko. Temeljno vprašanje je, ali ni le še en karierni politik, ki vidi predvsem lastno ambicijo, njegova stališča pa so tako gnetljivo prilagodljiva kot stališča Alenke Bratušek, Gregorja Viranta, Igorja Lukšiča – ki so zmožni hkrati zagovarjati neoliberalna in trdo leva stališča, ne da bi to sploh opazili in ne da bi vedeli, da so si ta stališča v resnem navzkrižju. To je namreč temeljni problem etablirane politične levice: da nima levih stališč, da ne razume, kaj sploh zagovarja, in da ta stališča nimajo s sodobno levico nič skupnega. Da je Šoltes moralno, kot se zdi, neomadeževan, preprosto ni dovolj. Levica ne potrebuje le »čistih« voditeljev – ne nazadnje ima danes dva taka, Alenko Bratušek in Igorja Lukšiča. Potrebuje politike s sodobno levo politično mislijo.