Grega Repovž

19. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Nasilje

Leta 1992 je na stavbo stare pošte v Sarajevu neznani avtor napisal: »Ovo je Srbija!« Naslednji dan se je pojavil odgovor: »Budalo, ovo je pošta!« Zakaj navajamo ta zgodovinski grafit, sicer eden najbolj nazornih opisov vojn v Jugoslaviji? Včasih je treba z budnim očesom opazovati na prvi pogled marginalne pojave, v njih se lahko čez nekaj let skriva zgodovinska resnica, pa tudi ogledalo norosti in neumnosti. Prav zaradi preteklih izkušenj ni mogoče odmahniti z roko in ne jemati z vso resnostjo kraje razstave Socialdress – Moč ljudem v galeriji Alkatraz na Metelkovi. V tem dejanju se lahko kažejo znaki družbenih sprememb, zaostrovanja.

Naj obnovimo: 9. oktobra je v to galerijo vstopilo 15 zamaskiranih ljudi in odneslo vse razstavljene predmete, tekstilne izdelke s protestnimi slogani z vseslovenskih ljudskih vstaj. Dan pozneje se je oglasil »Nadstandardni komite Rogovcev« in v stilno izpiljenem sporočilu dal vedeti, da so to naredili zato, ker so razstavljeni predmeti nastali v prostorih Roga s podporo Mestne občine Ljubljana. Da razumejo to sodelovanje drugih ustvarjalcev z mestno občino kot vdor v avtonomno cono, kot način, kako bo skupinam, ki sicer delujejo v prostorih bivše tovarne Rog, počasi odvzet njihov prostor.

Rog ni Metelkova. Bivša tovarna Rog je kot avtonomni prostor mlajši, v njem delujejo drugi ljudje kot na Metelkovi. Metelkova je bolj urbana, Rog pa bolj trd, bolj neizprosen. To je tudi njegov čar. A ni namen zaiti v analizo teh dveh avtonomnih prostorov. V obeh delujejo ustvarjalci. In seveda imajo rogovci prav, ko čakajo dan, ko jih bo mestna občina izselila: ne nazadnje so z občino sklenili dogovor o začasnosti. In morda imajo celo prav, ko se bojijo, da jih počasi začenjajo odrivati. A uporabili so nedopustno metodo: uporabili so nasilje, ukradli zbirko in prestrašili zaposleno v galeriji. Je med napisoma »Ovo je Srbija!« in »Ne bomo bager, ki ruši Rog!« res razlika?

Seveda bi lahko rekli, da je to pač oblika protesta: a leta 2013 obstaja dovolj različnih oblik protesta, pri katerih ni treba nikogar na smrt prestrašiti ne narediti kaznivega dejanja. Izkazati svoje nestrinjanje na tak način pa je tudi nevarno – ker legitimira vsako naslednje takšno dejanje. Dobi posnemovalce. Če se danes rogovci na tak način znesejo nad eno razstavo, pa četudi bi bili vsi njihovi argumenti zoper ljubljansko občino legitimni in resnični, kaj bomo lahko rekli jutri, ko bo kdo drug iz nacionalističnih razlogov uničil razstavo na primer bošnjaških umetnikov? Kar sploh ni hipotetičen primer – se je že zgodil. Leta 1994 je v Ljubljani v galeriji IDCO razstavljal Dizajn Trio – Sarajevo, avtorji znamenitih medvojnih plakatov. Takrat se je v galeriji pojavila skupina sedmih gologlavih fantov. Pritegnil jih je »pankerski« plakat, ki sta ga avtorja Bojan in Dada Hadžihalilović poimenovala God Save the Sarajevo. Eden od njih je zastekljeni plakat snel s stene in vrgel na tla. Drugi je z nogo brcnil drugi plakat. Potem so odšli. Vse skupaj se je dogajalo pred očmi avtorjev. Bojan Hadžihalilović je sicer kasneje ta dogodek stoično komentiral, da so nasilja vajeni – iz Sarajeva. A tudi obritoglavci so izražali le nestrinjanje, mar ne?

Zgodovina je polna uničevalcev umetniških izdelkov. Goreli so na grmadah, goreli so v kristalni noči. A če se ne odzovemo na dogodek v Alkatrazu, zakaj bi se zgražali nad vandalizmom v Jakopičevem sprehajališču? Mar obstaja legitimno in nelegitimno znašanje nad umetniškimi deli? Če imaš sporočilo, potem si legitimen uničevalec? Seveda ne. To je prestop meje dopustnega.

In najbolj neumno je, če to naredi kdo, ki pripada nečemu takemu, kot je socialni center Rog, ki je sam po sebi izredno pozitivna točka mesta, in iz protesta zoper mesto, ker financira in finančno spodbuja tudi druge ustvarjalce. Kako naj pričakujemo, da bo ta družba prerasla svoje sektaštvo, nezmožnost dialoga, nezmožnost sodelovanja, če na ravneh, ki temeljijo na skupnostnem, prihajajo do nasilnega izražanja nestrinjanja z drugim?

A ni namen obsojati rogovce. Ker so storili kaznivo dejanje, jih zelo verjetno tako čaka pregon. Ne trdimo niti, da v svoji kritiki družbe nimajo prav, tudi kritika kulture, mesta, ne nazadnje razvoja alternativne kulture, ki so jo po dejanju objavili, je upravičena. Prav je, da kritizirajo Metelkovo. Prav je, da kritizirajo mestno oblast. Ne nazadnje: mar ni kritika imanentni del kulture? A nasilje ni kritika. Je le nasilje.

Dejanja rogovcev ni mogoče upravičiti, a ga je vseeno treba razumeti kot dejanje globoke frustracije in jeze. In če je že samo dejanje neumno in najbolj škoduje njim, saj so si odvzeli velik del težko priborjene legitimnosti, se mu je toliko bolj treba posvetiti. Ker ne gre le za sporočilo mestnim oblastem (pri čemer je to sporočilo samo po sebi vprašljivo), temveč predvsem državi, da nezadovoljstvo in jeza postajata osebna in da se bosta tudi vse bolj pogosto izražala osebno, besno, nenadzorljivo. Organizirane proteste je težko nadzorovati, nasilne izpade posameznikov in skupin pa nemogoče. Zato je včasih treba biti pozoren tudi na neumen grafit na stavbi pošte.