Grega Repovž

25. 10. 2013  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Davki Harryja Potterja

»Rezidenčna davkoplačevalka sem ostala iz več razlogov. Predvsem sem si želela, da bi moji otroci odraščali, kjer sem odraščala tudi sama, imeli pristne korenine v tako stari in sijajni kulturi, kot je britanska, da bi bili državljani v pravem pomenu besede, in to prave države, ne razpuščeni nekdanji rojaki, ki bi živeli v vrvežu neke davčne oaze in se družili le z otroki enako pohlepnih davčnih pregnancev.
Drugi razlog pa je, da sem dolžnica britanske socialne države, prav tiste, ki bi jo gospod Cameron rad nadomestil z miloščinami. Ko sem dosegla najnižjo točko v življenju, je moj padec prestregla varnostna mreža, čeprav je pod vlado Johna Majorja postala stara in obrabljena. Zato se mi zdi preprosto podlo, če bi ob prvem pišu sedemmestnega čeka za avtorske pravice na vrat na nos izginila na Karibe. Tako jaz gledam na domoljubje, če lahko tako rečem. Glede na razpoložljive dokaze se mi zdi, da smo za Lorda Ashcrofta takšni ljudje tepci.«
—Javni odziv pisateljice J. K. Rowling na načrt britanske vlade, da zmanjša socialno pomoč, september 2012, The Times

Pri razpravi o uvedbi nepremičninskega davka se ves čas pozablja, da pomemben del ljudi uvedbe novega davka ne bo čutil, ker preprosto niso dovolj premožni, dovolj na srečni strani, da bi imeli svojo nepremičnino. Nimajo nepremičnin in prav nič ne kaže, da bodo kmalu prišli do njih. Revnejši, predvsem pa mlajši, ki jim je kriza lastno nepremičnino oddaljila v prihodnost. Nizko obdavčene nepremičnine pomenijo avtomatično neenakost, saj lastnike nepremičnin obstoječi sistem postavlja v ugodnejši položaj – ne glede na to, kako so do nepremičnine prišli. Razprava lastnikov nepremičnin o tem, kako jih bo država udarila, je tako v svojem bistvu dvolična – pa ni namen kogarkoli obsojati zaradi tega. Drugačno dojemanje lastnine pomeni velik premik v razmišljanju. A treba je priznati, da to je premoženje, da je to bogastvo. Da nekaj imaš in da to ima svojo ugotovljivo vrednost. In da nikakor nisi na istem kot tisti, ki tega premoženja nima. Zakaj nam je to pri avtomobilih takoj jasno?

Zato razprava o nepremičninskem davku ni le razprava o davku. Oziroma drugače: razprava o davkih je avtomatično razprava o državi, odnosu do države. Ker socialna država je prav ta varnostna mreža, ki te prestreže, ko se znajdeš na najnižji točki. Država, javno, se ne začne šele (ali pa že), ko stopimo na pločnik, in ta je zgrajen z davki. Ne, država je v vsaki nepremičnini: če ne bi bilo države, bi vodovod tekel le do hiš, kjer je dovolj odjemnikov, ne pa do odročnih vasi. Velja tudi za elektriko: tudi te ne bi bilo povsod, če v trenutku, ko je začelo nastajati omrežje in se širilo, ne bi bila država tista, ki to počne. Le država kot skupnost, ki denar zbere z davki, lahko izvede takšne projekte. Država so seveda vrtci, država blaginje so zdravstvena oskrba, šole, pločniki, semaforji, policisti, vojaki, ki pomagajo ob naravnih nesrečah, denar, ki ga dobimo, ko smo v stiski, država so ne nazadnje socialna služba, ki poskrbi za sosedovega otroka, ki ga pretepajo starši, gorska reševalna služba, športna društva in naši vrhunski športniki, ki jih načrtno zaposluje država, da lahko trenirajo in smo potem ponosni nase, ko osvojijo medaljo. Država so osvetljene ulice in pravica do res dragih pregledov in postopkov, ki smo jih deležni v specializiranih ambulantah. Ja, socialna država je nočno dela zdravnika, tako samoumevno, ko smo v stiski in bolečini. In seveda, država je tista, ki zgradi knjižnico, ki postavi galerijo, ki naredi kulturo dostopno vsem, družbo pa omikano – država je občina, je gorska cesta, je markacija na poti na Prisank, je davčna uradnica in uslužbenec na konzulatu v tuji državi, je nov slovar knjižnega jezika in primestni avtobus. Dobra država je znanje, dostopno vsem, dostopno enako ne glede na izhodišče. Država je ta skupnost, v kateri se na koncu dobro počutimo. Država so občine in krajevne in četrtne skupnosti. In država je pravna varnost, ki nam jo daje sodna veja oblasti. Dobra država je tudi to, da nam država jamči, da bomo do 100.000 evrov naših prihrankov dobili, če naša banka propade.

Vse to hočemo. Vse to razumemo kot državo, pretežno vse nam je samoumevno. In prav zato J. K. Rowling pravi plačevanju davkov domoljubje – ker se skozi to razumevanje davkov in odgovorno zavedanje smisla davkov, zavedanje, kaj vse v resnici dobimo za svoje plačevanje davkov, šele pokaže, kako resno mislimo z zvonkimi besedami. In seveda to domoljubje pričakujemo od zelo bogatih, pričakujemo ga od politikov, a vsak mora priznati svoj delež v tem sistemu. Seveda to ne pomeni, da ne moremo zraven kritizirati porabe javnega denarja, zamenjati politikov, ki tega ne spoštujejo, zahtevati boljše uprave – a pri tem gre za razpravo o izvedbi, ne pa o temeljnem vprašanju, zakaj plačujemo davke in od česa jih plačujemo.