Grega Repovž

22. 11. 2013  |  Mladina 47  |  Uvodnik

Aroganca

Kaj se zgodi z ljudmi, ko vstopijo v vladne in parlamentarne prostore – pogosto pa je dovolj že občinski parket –, da izgubijo stik z realnostjo in spodobnostjo? Od padca vlade Janeza Janše je minilo manj kot leto dni, pa nova vlada že hodi s kar precejšnjo prtljago nespodobnosti, od prve do zadnje stranke. In temeljno, česar ne opazi, je, da so vse te nespodobnosti – namenoma uporabljamo milejši izraz, ker stvari postavi bolj na svoje mesto – dokaz grobe arogance.

Pač, izsiljeno imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča na položaj predsednika uprave Luke Koper je aroganca. In kako Stanku Stepišniku sploh pride na misel, da se da postaviti na položaj ministra za gospodarstvo, če vnaprej ve, da gre za nerešljivo nasprotje interesov s podjetjem, ki ga prek menedžerskega odkupa, opravljenega v preteklosti, obvladuje njegova družina? Kako je lahko kdo, ki se poteguje za javno funkcijo, tako aroganten? Še več: kako mu sploh pride na misel, da se tako brez sramu poteguje za javno funkcijo po največjih protestih zoper prav tako politiko in po tem, ko je zaradi takšne arogance malodane včeraj padla vlada? Zakaj sta se že morala umakniti Janez Janša in Zoran Janković? Ker je protikorupcijska komisija razkrila, da prvi ne zna pojasniti, od kod mu denar (pri čemer je bil takrat obtožen, da si je s korupcijo prisvojil javna sredstva, nato pa tudi obsojen za to dejanje), za drugega pa, da so javna občinska sredstva, dana kot posojila, končala na računih z njim povezanih zasebnih podjetij.

Pri tem je treba biti realističen. Predsednica vlade Alenka Bratušek je Stepišnika morala vzeti v vlado, ker je takrat njeno stranko še obvladoval Zoran Janković. A od začetka je dajala jasne signale, da o njem dvomi. Še več: spor z Gašparjem Gašparjem Mišičem je pokazal, da ima Alenka Bratušek s temi ljudmi v svoji stranki že od začetka oster konflikt in da so v marsikaterem primeru močnejši od nje, čeprav jo podpirata poslanska skupina in tudi ožje vodstvo stranke. Toda zelo verjetno je, da bi na kongresu stranke ti ljudje, ki razumejo politiko kot priložnost za uveljavljanje svojih interesov in jih tudi arogantno uveljavljajo, premagali Alenko Bratušek in druge vodilne v stranki.

Primer Stepišnik je le še dokaz več, ki kaže, da se Alenka Bratušek ne bo mogla več delati, da s temi ljudmi nima nič, da nima v stranki izredno močne skupine ljudi, ki politiko vidijo kot rešilno bilko za svoj premoženjski položaj. Omogočajo ji, da vodi vlado, hkrati jo držijo v šahu. Vsak nov primer arogance pa bo škodoval njej – njeni kredibilnosti, njeni politični moči. Tako kot ji je izrazito škodovalo imenovanje in nerazrešitev Mišiča, tako jih bo zdaj škodoval primer Stepišnik. Ni prva, ki upa, da bodo volivci rahločutni in bodo zaznali razliko med njo in »grdimi«, dojeli njen položaj, težko situacijo itd. – slovensko politično smetišče je polno politikov, ki so verjeli v to. Dovolj si je ogledati, kako neusmiljeni so bili volivci na zadnjih volitvah. Navsezadnje je sama Alenka Bratušek pred volitvami leta 2011 tudi zato zapustila stranko Zares – ker je vedela, da volivci nimajo tako visokega tolerančnega praga za takšne pojave. V Sloveniji je samo en politik, ki ima volivce, ki so mu pripravljeni verjeti vse. Pa še ta krog volivcev se zmanjšuje.

Če želi Alenka Bratušek politično preživeti tudi po volitvah – pri čemer nima nobenega jamstva, da bodo te res šele leta 2015, saj je javno ozračje preveč razgreto in že primer Stepišnik bi ljudi lahko pognal na ulice –, bo morala začeti reševati problem »Janković«. Naslednjič se ji bo zgodil še hujši primer takšne arogance, navsezadnje se prav ti ljudje danes zbirajo okoli slabe banke in okoli državnega holdinga, v rokah pa imajo že na primer enega največjih sistemov, Luko Koper. Se upa tvegati? Naslednjič morda ne bo mogla preprosto pomagati ministru k odstopu – ampak se bo znašla pred zahtevo, naj odide sama.

Nemara je celo že zdaj njena edina možnost preprosto ustanovitev nove stranke. V tem trenutku bi ji zelo verjetno sledili širše vodstvo in poslanci, pa tudi velik del lokalnih odborov. Seveda je to najbolj radikalna možnost, a glede na organizacijo Pozitivne Slovenije in moč, ki jo imajo Janković in njegovi v njej, ji drugega kot radikalne možnosti niti ne preostane. Pri tem se mora Bratuškova zavedati tudi, da vstajniško gibanje resno prehaja v politično obličnost. Obe asociaciji, ki postajata stranki, ne izkazujeta več začetnega amaterizma, temveč gre za profesionalno organizirani politični strukturi, ki lahko zelo hitro privabita ta trenutek neopredeljene volivce, pri čemer ima že med parlamentarnimi strankami močno konkurenco.

Aroganca je namreč tudi spregledati, kaj se v družbi dogaja in kako družba diha.