Grega Repovž

23. 5. 2014  |  Mladina 21  |  Uvodnik

Vmesnega prostora ni

Odgovor na vprašanje, zakaj je udeležba na evropskih volitvah pomembna, je hkrati odgovor na vprašanje, za kakšen spopad sploh gre v Evropi danes. In zelo jasno ga je v deklaracijo v podporo Aleksisu Ciprasu, kandidatu Evropske levice za predsednika evropske komisije, zapisalo 20 izjemnih evropskih intelektualcev, od Étienna Balibarja, Slavoja Žižka, Costasa Douzinasa, Chantal Mouffe do Tariqa Alija … : »Če obstoječe avtoritarne neoliberalne politike ne bodo odpravljene, Evropo in svet čakajo katastrofalne posledice: nadaljnji razkroj in zaton demokracije, porast revščine in poglabljanje neenakosti, nadaljnje uničevanja naravnega okolja ter neizogiben vzpon skrajno desnih fašističnih gibanj, ki se napajajo iz obupa, rojenega v razmerah brezposelnosti, brezperspektivnosti in socialne prikrajšanosti.«

V Evropi in svetu gre za spopad – le videti ga je treba, si ga priznati. Ali kot je v prejšnji Mladini dejal dr. Jože Vogrinc: »V svetu se zaostruje nasprotje med finančnim velekapitalom in ne samo veliko večino ljudi, pač pa tudi s podrejenimi oblikami kapitala – se pravi t. i. realnim, zlasti industrijskim kapitalom, celo s podjetništvom. Tisti, ki jih imamo danes v mislih kot kapitaliste, se ukvarjajo s finančnimi špekulacijami in živijo od zemljiške rente, od monopolov, od napihovanja borznih balonov.« In kot so dokazali desetletni poskusi političnih elit, zlasti levih, vmes med neoliberalizmom in državo blaginje ni mogoče biti. Ne moreš individualno računati na potencialni dobiček in možnosti, ki ti jih ponuja neoliberalizem, vmes pa zagovarjati socialne države. Ni mogoče biti hkrati proti neoliberalizmu in ohranjati vse prvine, ki jih je v družbe in življenja Evropejcev vnesel. Polovično biti proti neoliberalnemu – pomeni ohranjati sedanji neoliberalni model. Nobenega dvoma namreč ni: evropska družba živi neoliberalni kapitalizem. Ali kot je dejal Vogrinc: »Nujno je spoznanje ne le tradicionalne levice, ampak tudi precejšnjega dela centra in zmerne desnice, da njihova perspektiva ni v vračanju k idealizirani kapitalistični družbi, kakršne nikoli nikjer ni bilo. Brez strateške politike, ki ne zapravlja družbenega kapitala in ne uničuje vsega, kar je ostalo od socialne države, ne bo šlo.«

Proti neoliberalizmu, torej proti neoliberalizmu brez kalkuliranja, da je mogoče spremembe delati ob ohranjanju neoliberalnega političnega sistema, se je v tej kampanji izreklo malo kandidatov in strank. A tri lahko v tej jasnosti izločimo. Prvi je dr. Jože Mencinger, ki je sicer na listi Pozitivne Slovenije, a je človek, ki mu pri jasnosti opredeljevanja ni mogoče nič očitati – ne nazadnje je že zdaj mirno napovedal, da se bo v primeru izvolitve takoj pridružil Ciprasovi Evropski levici. Ne nazadnje je Mencinger človek, zoper katerega so slovenski neoliberalci, sicer ljubljenci medijev, bili bitko zadnjih petnajst let, šlo je za grobe diskreditacije. Seveda predvsem do zloma in finančne krize, ki jo je neoliberalna pogoltnost – ovita v govorjenje o prostem trgu – povzročila. In redkokdo je vzel Mencingerja v bran – ker so ga seveda takoj popadli.

Drugi, ki se jasno opredeljuje proti neoliberalnemu kapitalizmu, je prvi kandidat Solidarnosti dr. Dušan Keber. Kot minister za zdravje se je spopadel z vsemi zdravstvenimi lobiji, od dobaviteljev do zavarovalničarjev – in ostal sam, tako v zadnji vladi dr. Janeza Drnovška kot v vladi dr. Toneta Ropa. A vse tisto, kar je Keber opozarjal, da se bo zgodilo z zdravstvom, se tudi je. Ko je na primer Mencinger opozarjal, da bo bolonjski proces uničujoč za evropsko visoko šolstvo, so ga razglašali za godrnjavca, ludista – danes njegove stare teze ponavljajo na vseh ravneh. Enako velja za Kebra – ne razume zdravstva, ne razume ekonomije, so kričali. Danes o njegovih takratnih ocenah ni nobenega resnega strokovnega dvoma.

Luka Mesec, vodja Iniciative za demokratični socializem, je tretji »skrajni« levičar. Njegova stranka je naredila ogromno za družbeni premik razmišljanja zunaj okvirov sedanjega sistema. Po dolgem času ima Slovenija resno mlajšo generacijo političnih aktivnih intelektualcev. A ustavimo se pri besedi skrajni. V Evropi se danes nasprotovanju neoliberalnemu modelu družbe reče skrajna politika, večina evropskih kandidatov socialdemokratske stranke na primer striktno zavrača sodelovanje z Evropsko levico.

Prejšnje volitve v evropski parlament so potekale sredi prvega vrha svetovne finančne krize in takrat tistih, ki bi jasno pokazali na njen izvor, res še ni bilo tako veliko, vse skupaj pa je rado zvenelo kot teorija zarote. Danes meglice ni več: doživeli smo že vse, tudi uničevanje držav v imenu velekapitala.

Vmesne poti v resnici ni. Ni mogoče biti delno proti neoliberalizmu. Danes svoje banke rešuje Nemčija. Nobenega od pravil, ki jih je vsilila zlomljenim državam, ne namerava spoštovati. Da, to je sedanja Evropska unija.