Muzej pohlepa

Grega Repovž

20. 6. 2014  |  Mladina 25  |  Uvodnik

Dvorec Goričane je ena lepših stavb v Sloveniji. Baročni grad stoji v občini Medvode, nekaj kilometrov iz prestolnice. Na vhodnem portalu je škofovski grb danes kardinala Franca Rodeta, notri pa njegova rezidenca, ki je ne bo nikoli uporabljal. Stanovanjska rezidenca, ki si jo je dal zgraditi, meri kar 427 kvadratnih metrov, opremljena pa je razkošno, do zadnje potankosti premišljeno; v dvorcu visijo posebni lestenci iz muranskega stekla, pri čemer je iz Vatikana prišel kar lastnik tovarne lestencev, da je nadzoroval izvedbo. Podrobnosti je bilo v medijih popisanih veliko.

A ne gre le za razmetavanje denarja, nuvoriševsko bahaštvo. Nadškofijo Ljubljana, kot je že pred časom razkril Dnevnik, čaka več milijonov evrov vredna tožba za vračilo vlaganj, saj je obnovo po naročilu nadškofije ter Franca Rodeta in njegovih tesnih sodelavcev izpeljala medvoška tovarna papirja Goričane. V času, ko sta bila večinska lastnika papirnice Goričane Zvon Ena in Zvon Dve, ki sta danes v stečajnih postopkih, so obnovo pač obesili na tovarno – in nastali so milijoni dolgov. Vsi vpleteni so umazani s to zgodbo, tovarna pa v škripcih.

Zakaj sploh govorimo o gradu Goričane? Ker bi lahko postal nacionalni spomenik nekega obdobja – predvsem nekega pohlepa. Pohlepa elite, ki je segala od vrhov politike do vrha cerkve in do vrhov slovenskih podjetij. Ta gradič bi v opomin prihodnim rodovom cerkev sama lahko spremenila v nacionalni muzej pohlepa. Seveda najprej pohlepa cerkve, ki naj bi bila institucija skromnosti in morale: pohlep cerkvene oligarhije je pripeljal do propada cerkvenih podjetij, katerih dolgove je morala prek zadolžitve za sanacijo bank nase prevzeti celotna nacija. Dovolj bo za javnost odpreti 427 kvadratnih metrov veliko stanovanje, namenjeno Rodetu in opremljeno po njegovih željah: mar ne bi s tem cerkev jasno pokazala, da se temu obdobju odpoveduje in da ga črti, da se kot institucija kesa? V pritličju dvorca bi lahko uredili sobe, drugo za drugo, in med njimi bi bila gotovo zelo obiskana tista, v kateri bi bilo prikazano, kako so predsednik vlade (Janez Janša) in pomagači tej državi s korupcijo pri nakupu osemkolesnikov iz finske Patrie ukradli deset milijonov evrov. Ogromno velikih in včasih pomembnih ljudi bi našlo mesto v tem muzeju in njegovih sobanah: Igor Bavčar, Boško Šrot, Hilda Tovšak, Ivan Zidar, Anton Krkovič …

Sobe njihovega pohlepa. S slikami propadlih tovarn in družb, prodanih, razkosanih, njihovih glede na dohodke prerazkošnih hiš in dvorcev, njihovih deležev, ko so najemali kredite brez jamstev, objav v medijih, ko so še mislili, da jim nihče nič ne more, njihovih aretacij, obravnav pred sodniki, seznamov delavcev, ki so zaradi njih izgubili službe, navsezadnje pa tudi poročilo o sanaciji slovenskih bank in o vseh dokapitalizacijah, ki so sledile njihovemu propadu.

Ni dvoma, da bi bil muzej obiskan – morda celo bolj kot zagrebški muzej prekinjenih zvez. In zelo prav bi bilo, če bi si posledice pohlepa že zelo zgodaj ogledali šolarji. Lahko bi jih vozili v Medvode iz vse Slovenije. Morda bi lahko častno mesto v parku dvorca zasedel kar primerek volva xc70, za katerega se Janez Janša ni mogel spomniti, od kod mu denar zanj. Na njem bi bila lahko tablica: Ali obstaja človek, ki se ne more spomniti, kje je dobil 30 tisoč evrov?

Za to gre, ko jih pogledamo: bili so pogoltni in mislili so, da jim pripada. Kradli so, si jemali, kar ni bilo njihovo. Rode je mislil, da mu pripada 427 kvadratnih metrov veliko razkošno stanovanje. Janša je mislil, da ima – verjetno zaradi sicer nedvomnih osamosvojitvenih zaslug – pravico, da si »odreže« nekaj milijonov evrov. Tudi Igor Bavčar je najbrž mislil, da mu pripada – verjetno zaradi sicer nedvomnih zaslug pri osamosvajanju – priložnost, da izpelje menedžerski odkup Istrabenza. Nekateri so se imeli za izredne menedžerje in jim je pravica do deleža pripadala že zato.

Država je izčrpana od teh ljudi, ki so mislili, da jim pripada in da si lahko vzamejo. Pa ne le zato, ker je imelo to popolnoma oprijemljive finančne posledice, ampak ker so bile njihove odločitve pogosto podrejene zgolj temu cilju: zadovoljevanju njihovega pohlepa. Odločali so se, kot se sicer ne bi. V prihodnjih letih nas gotovo čakajo še nova razkritja: v nekem trenutku bodo brez dvoma na dan prišli podatki o dogajanju v slovenski energetiki in o tem, koliko denarja se je pretočilo na razne svetovalne račune v primeru TEŠ6.

Odhod Janeza Janše v zapor je lahko konec nekega obdobja. Seveda je zdaj najbolj turbulentno, najbolj živčno – v Sloveniji nismo navajeni, da najvišji politiki zaradi korupcije odhajajo v zapor. A prihodnje tedne se bodo razmere verjetno začele umirjati, se urejati, manj bo polemik, ki jih danes spretno vodijo odvetniki in svetovalci obtoženih v največji korupcijski aferi v državi.

A kot smo zapisali: zgodbe, ki smo jih doživeli, morajo biti naciji predvsem v poduk. Poduk menedžerjem, kje in kako končaš, če postaneš pohlepen. Poduk javnim uslužbencem in politikom, da te pred roko pravice ne varuje nobena funkcija. Poduk cerkvenim dostojanstvenikom, kako zlahka pohlep uniči celo ugled take institucije, kot je cerkev.

Ta država ima pravico, da začne normalno delovati in da se začne ukvarjati z bolj normalnimi, morda res dolgočasnejšimi temami.