Alternative

Grega Repovž

4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Uvodnik

Teden dni pred volitvami so osnovni gabariti bodočega slovenskega parlamenta že vidni. A nečesa v tem trenutku ni mogoče storiti: reči, da je v prednosti levica ali desnica. Jasen je le domet tradicionalnih konservativnih strank, torej SDS, NSi in SLS: ne morejo doseči dovolj glasov, da bi same sestavile vlado.

V teh dneh veliko novinarjev poskuša dobiti jasen odgovor Mira Cerarja, ali je njegova stranka pripravljena vstopiti v koalicijo s SDS. Je ta odgovor res tako pomemben? Veliko pove, a ne pove nič. Spomniti se je treba volitev leta 2011. Mar je v dneh pred volitvami leta 2011 res kdo mislil, da bo Državljanska lista Gregorja Viranta ključni element bodoče koalicije za vlado Janeza Janše? Če je bil med kom prepad, je bil med Virantom in Janšo, nikogar ni Janša tako grdo zmerjal kot Viranta. A ko je prišel čas sestavljanja vlade, je bil Janšev obrat prožen in lahkoten, Virant pa je zamere hitro pozabil. Tudi Karl Erjavec je bil do prvaka SDS oster in neizprosen, a je potem postal minister za zunanje zadeve v Janševi vladi.

Pa ne trdimo, da je kdo pred volitvami držal figo v žepu – ker je vseeno. Dan po volitvah je nenadoma namreč vse drugače, namreč politikom. Pred njimi je štiriletni mandat (kar sicer ni res, kot dokazujejo tokratne volitve že drugič zapored), štiri leta pa se zdi v tistem trenutku neizmerno dolga doba. Zato postanejo vsi prožni, vsak dogovor pa mogoč in sprejemljiv. Enak šok je bil vstop DeSUS v Janševo vlado leta 2004. Pa tudi na drugi strani: mar ni bilo eno največjih presenečenj vstop SLS v vlado Janeza Drnovška leta 1997? In enak šok sta stranki SLS leta 1992 priredila Janševa takrat še SDSS in Peterletova SKD, ko sta zapustili pomladno koalicijo in se pridružili koaliciji LDS in SD, takrat še ZLSD. Po volitvah je vse drugače in vse besede, ki spadajo v čas pred volitvami, so nenadoma brez resne teže. Pa ne trdimo, da je danes Miro Cerar tisti, ki ga bomo dodali na ta seznam leta 2014 – mar na primer Karl Erjavec ne spada nanj že avtomatično? Poleg tega se danes vsi pogovarjajo o koaliciji SDS in Janšo kot predsednikom. Podcenjujoče do Janše je misliti, da ni pripravljen po volitvah odstopiti mesta predsednika, da bi stranka postala del vladajoče koalicije. Janša bo čez eno leto na prostosti, če bo vzoren zapornik in bo kazen obveljala. Zakaj ne bi bila že v tem letu njegova stranka del vladajoče koalicije? Kaj mu bolj koristi? Kaj SDS bolj koristi?

Volitve je torej treba misliti v dinamiki, ki se zgodi po njih, ne pa v času kampanje. Zgodovina volitev je pretežno zgodovina povolilnih presenečenj. Ne gre pozabiti, da zmagovalec volitev leta 2011 Zoran Janković ni nikoli sedel na mesto predsednika vlade. In ne gre pozabiti, da je Janković velik del podpore dobil zato, da se ne bi na mesto predsednika vlade usedel Janez Janša. Še več: ne gre pozabiti, da sta SD in Borut Pahor velik del podpore in zmago na volitvah leta 2008 dobila – spet zato, da se na mesto predsednika vlade ne bi usedel Janez Janša. Volilne kalkulacije imajo pač to značilnost, da se nikakor ne izidejo. In če se že izidejo, ne prinašajo predvidenega zadovoljstva.

Vsake volitve imajo točko, skozi katero se najbolj natančno vidi, kdo ima kakšna stališča: vedno znova se že od nekod prikotali tema, po navadi po naključju, skozi katero je mogoče vse videti. In ta tema je tokrat prodaja Mercatorja. Pri Mercatorju se tudi tokrat vidi, kdo kako razume, kaj država sploh je in kakšen je njen namen. In na eni strani so se znašli pomladni trojček, Alenka Bratušek, Miro Cerar, na drugi strani pa Socialdemokrati/Solidarnost, Zoran Janković in Združena levica. Prvi govorijo o privatizaciji s popravki (dodajali in odvzemali bi posamezna podjetja s seznama, na kratko), drugi pa so proti privatizaciji kot nekakšni temeljni strategiji vladanja. In prav ta razdelitev se ponovi pri marsikateri temi. In to je na koncu tudi temeljna izbira. Na eni strani je neoliberalni kapitalizem z zelo velikim razponom, na drugi pa enak razpon levih stališč.

Mladinin kolumnist, ekonomist dr. Bogomir Kovač, je v tokratni kolumni napisal zelo preprosto resnico: res izstopata le dve alternativi. Na eni strani je NSi z demonstracijo neoavstrijske političnoekonomske šole. Na drugi strani pa je Združena levica, ki ponuja sestop iz neoliberalne paradigme v novi socializem, ki postavlja v ospredje socialno ekonomijo in samoupravljanje.