Javni interes proti osebnemu

Grega Repovž

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Uvodnik

Medtem ko kandidat za mandatarja za sestavo vlade Miro Cerar usklajuje sestavo koalicije in vlade, tiho potekajo postopki za čim hitrejši zaključek privatizacije Telekoma in Letališča Ljubljana. Vsi pristojni postopke vodijo ne glede na to, da je bodoči premier dal jasen znak, da ne namerava slediti začrtani zamisli o privatizaciji in odprodaji. V javnosti se, ko gre za odnos med bodočim premierom in odhajajočo premierko Alenko Bratušek, poudarja predvsem predlog vlade, da Alenka Bratušek postane evropska komisarka, toda pri privatizaciji omenjenih družb gre za neprimerno resnejše zadeve, lahko jih označimo celo z besedo sumljive. Ne trdimo, da gre za nezakonitosti, gre pa za očiten osebni interes.

Ne govorimo o res ničevi potezi predsednice vlade, ki je teden pred volitvami ustavila vse privatizacijske postopke s krikom »Ne bomo se razprodajali!«, že na drugi seji vlade po volitvah pa je dala vse postopke nadaljevati, kot da se ni nič zgodilo in kot da ni bila še nekaj tednov prej drugačnega mnenja. To je le vidni del dogajanja. S privatizacijo oziroma odprodajo Telekoma in Letališča Ljubljana se dogaja tisto, kar smo videli že pri TEŠ 6. Hiti se. Namen je jasen: vse odločilne postopke poskušajo zapeljati tako daleč, da bi bili korak nazaj ali poskusi ustavitve že škodljivi oziroma bi prinašali finančne posledice. Trdimo, da za tem ne stoji le predsednica vlade, ampak gre za očitne finančne interese ljudi, vpletenih v postopke, ki pa jim je predsednica vlade pripravljena ustreči. Zakaj, ne vemo.

Toda dejstvo je, da so krogi, ki prodajo organizirajo in vodijo, gre za javne in parajavne uslužbence v državnih skladih in družbah, ki to premoženje upravljajo, povezani s tistimi, ki se pojavljajo kot posredniki, finančni posredniki in posredniki morebitnih kupcev. A tudi to je še sprejemljivo. Poglejmo primer. Res ne vemo, kakšne so bile provizije pri prodaji Mercatorja, vemo pa, da so na primer nagrade vodstev državnih bank, ki so tako voljno sodelovala pri prodaji, seveda odvisne od rezultatov, ki jih bodo banke do konca leta ustvarile – pri čemer kakopak na oceno njihovega dela ne vplivajo posledice odprodaje teh družb na narodno gospodarstvo in premoženje, ampak rezultat poslovanja banke. In ta bo zaradi prodaje velikana dober. Ali drugače rečeno: že pri prodaji Mercatorja so bila vodstva državnih bank osebno zainteresirana za prodajo, saj je ta vplivala na njihove osebne dohodke. Še bolj pa to velja pri naslednjih odprodajah državnih deležev: tudi nagrade vodstva javnih skladov, na primer odškodninske družbe, so odvisne od realizacije poslov in doseženega presežka pri tem, ne pa od učinkov na javno gospodarstvo. Interes tistih, ki smo jim torej dali v roke upravljanje našega skupnega premoženja, je lahko (ni nujno) v neposrednem nasprotju z državnimi interesi. In to je središče problema: seveda lahko na državni ravni določimo čisto druge cilje, ko pa v pogodbah o zaposlitvi tem ljudem zapovemo, da bodo dobili dodatne nagrade, če bodo realizirali čim višje pribitke pri prodajah in prodaje same.

Zato bi morala biti ena prvih potez nove vlade pridobitev teh odtujenih pooblastil za upravljanje premoženja nazaj v roke izvršilne oblasti. Premoženje pač upravlja vlada, lahko seveda za to pooblasti tudi druge, a tako, da jim hkrati da jasna navodila. Upravljavci ne morejo imeti določenih čisto drugačnih ciljev. Predsednik Nove Ljubljanske banke v pogodbi o zaposlitvi ne more biti vezan na čim višjo rast prihodkov in čim večji dobiček, hkrati pa od njega pričakujemo, da bo ravnal v korist javnega premoženja. Celoten sistem mora biti prežet z enakim razmislekom, ne da se na točki, ko premoženje preide v dejansko upravljanje posameznih paradržavnih družb, skladov in bank, logika popolnoma spremeni. Ne gre torej za vprašanje javnega in zasebnega interesa, za spopad ideologij, ampak za javni interes na eni strani in za osebni interes posameznikov z imeni in priimki – in seveda tekočimi računi – na drugi strani.

Prihodnja vlada in koalicija sramežljivo nakazujeta, da se nameravata končno resno zavedeti, za kaj pri tem premoženju gre. A pri tem ima vsaj na prvi pogled res čiste roke le ena stranka, na srečo največja. Preostali stranki bodoče koalicije, DeSUS in Socialdemokrati, sta v te igre globoko vpleteni, preveč njunih ljudi je danes v različnih nadzornih svetih in upravah, in prav ti ljudje, poleg vseh drugih, bodo storili vse, da se sedanji sistem ne spremeni – ker so nanj vezani njihovi osebni dohodki. Ko različni »strokovnjaki« iz NLB, NKBM, odškodninske družbe, družbe za upravljanje premoženja itd. danes utemeljujejo, zakaj je prodaja državnega premoženja nujna, se dejansko borijo za svoje bodoče dohodke, ki bodo vsako leto, ko bo opravljena odprodaja premoženja, pač zagotovljeno visoki. Javni interesi pa ne morejo biti podrejeni njihovim osebnim interesom. V tem trenutku so.