Grega Repovž

3. 10. 2014  |  Mladina 40  |  Uvodnik

Zadnji partijec

Kako nesmiselna je postala protikomunistična gonja, ki jo še danes po Sloveniji izvaja SDS, pove tale podatek: v državnem zboru je samo še ena stranka, katere predsednik je bil član Komunistične partije Slovenije. In to je prav SDS – Janez Janša je poslednji komunist med predsedniki parlamentarnih strank. Pa vendar si prav ta Janša in njegova stranka drzneta vse druge zmerjati s komunisti. Absurdno?

Ko je v sredo v javnost prišel neuradni podatek, da je tudi vrhovno sodišče zavrnilo poskus razveljavitve sodbe zoper Janšo in njegove pomagače, ker so se dogovorili za milijonsko podkupnino iz Finske, je to postala sicer pomembna, a zgolj novica. Ni bil več dogodek dneva, ni se vse zatreslo. To je dejanski znak normalizacije, ki postopno poteka v Sloveniji. Vse jasneje je tudi, da bodo poslanci odvzeli poslanski mandat Janezu Janši: ne pravno mnenje, ki ga je napisalo pet uglednih pravnikov, ampak urejanje razmer je tisto, zaradi česar se stvari kristalizirajo. Pravno mnenje pa dejansko pravi, če zelo poenostavimo: Janez Janša ne more biti poslanec, ker je kriminalec, ki mora odsedeti kazen – tako kot vsak drug državljan. Mar ne bi bilo to jasno že prej, če ne bi bili ves čas izpostavljeni histerizaciji prostora in družbe?

Tujec, ki bi mu zgodbo predstavili, bi lahko videl stvari obrnjeno: da je v Sloveniji res težava še zadnji komunistični predsednik stranke, da je torej problem Slovenije, da je v javnem prostoru ostala politična stranka pod vodstvom nekdanjega komunista. In imel bi celo prav: v nobeni stranki namreč ni ostalo toliko značilnosti starih komunističnih strank. Nobena druga stranka tudi ne izvaja tako značilnih obračunov s političnimi konkurenti, nobena stranka ne bije takih ideoloških bojev, nobena ne gleda ljudi in odločitev le skozi partijsko knjižico. Zaton SDS zato v resnici pomeni zaton zadnje starokomunistične stranke v Sloveniji. In v tem smislu ima Janez Janša celo prav: v Sloveniji so se partijske metode res dolgo obdržale. A osredotočene so zlasti v eni stranki: SDS. Ta ima navsezadnje že 22 let istega predsednika. Kako značilno. In prav ta stranka je dokaz, da lahko vse te metode v demokraciji preživijo in da tudi Evropska unija sama ni nobeno jamstvo zoper politično avtoritarnost.

Seveda postopni zaton SDS, kot smo jo poznali, ne pomeni, da slovenska politika postaja kakovostna. Daleč od tega: slovenski politični prostor je razsut, politična razmerja rahla in nestabilna, nove stranke, tudi najmočnejša na ravni države, pa nestabilne in večinoma nepredvidljive. V politiki še vedno uspevata populizem in nestrokovnost, javna uprava, ki bi morala biti ne glede na politične menjave močna in strokovna, zaradi preteklih ravnanj politike še dolgo ne bo strokovni aparat države, ki deluje ne glede na politične menjave na funkcionarskih mestih. A kar velja za politiko in javno upravo, velja tudi za same volivce. Nestabilne razmere v politiki, javni upravi in volilnem telesu omogočajo, da na primer na lokalni ravni ostajajo na županskih položajih ljudje, ki kot funkcionarji niso ravnali etično in ki položaj zlorabljajo. To velja tudi za glavno mesto. Politične stranke bi morale ponuditi volivcem resno alternativo dosedanjemu županu. Ravnanje volivcev je danes prav zaradi opisanih razmer shizofreno: večina ljubljanskih volivcev, ki je zavestno odrekla podporo stranki Zorana Jankovića, ga namerava podpreti kot županskega kandidata. A ne gre se zgražati nad volivci. Skoraj vedno imajo prav.

Prihajajoče lokalne volitve je treba vzeti kot še zadnje dejanje leta, ki sodi med politično najbolj histerična: to so že tretje volitve v pol leta, zadnje dejanje te drame, politične stranke pa so v bitko vstopile bolj po nuji kot res zavzeto, s tem pa lokalno raven države še bolj prepustile razpršenim in partikularnim interesom.