17. 10. 2014 | Mladina 42 | Uvodnik
Winxica iz Bruslja
Kot lahko razumemo namige iz Bruslja, bo prihodnji teden ne glede na zaslišanje – razen če bi bilo to res res polomija – parlamentarna večina potrdila novo slovensko kandidatko Violeto Bulc. To je dobro, v tem trenutku je za Slovenijo kot državo pomembno, da izgine iz novic. In iz satiričnih rubrik.
A tudi tega zaslišanja ne gre podcenjevati. Naša nova kandidatka pač zbuja pozornost. In spet ne zaradi pomanjkljivega znanja in strokovnosti, ampak zaradi svojih prostočasnih dejavnosti, ki jih sama ves čas javno razglaša in objavlja, kjer ji le uspe. V Sloveniji smo, ko gre za opredeljevanje do njene šamanske izobrazbe in naziva inštruktorice za hojo po žerjavici, malce zadržani. Pričakovati bi bilo, da bomo brili norce, ker, priznajmo si, česa takega v politiki še ni bilo. Ko bi se ukvarjala vsaj le z eno od teh dejavnosti!
Razlogov za zadržanost je več: prvi je zagotovo ta, da ima država malce mačka po kolektivnem uživanju ob usodi Alenke Bratušek (ki je bilo delno upravičeno). Drugi problem, ki ga imamo, pa je, da smo že v primeru Bratušek videli, da vse, kar rečemo doma, pride tudi v tujino – in nato nazaj. In nenadoma sploh ni več zabavno, ko drugi to govorijo – ne o njej, ampak o nas.
In res? Kakšno mnenje imeti o hoji po žerjavici in šamanstvu? Spomnimo se zadnjih let pokojnega predsednika Janeza Drnovška, ko ga je zaneslo v duhovnost. Ker smo bili do njega zaradi bolezni prizanesljivi, smo tudi ta preskok v duhovnost v Sloveniji jemali malo s sočutjem, malo pa kot še kar hecno zadevo. A ker je funkcijo opravljal zavzeto in takrat celo izrazito prodrl zunaj ozke politične miselnosti, mu tega nismo šteli za slabo. In ni delal slabih stvari. Od trdega zavzemanja za pravice družine Strojan do zahtev svetovni skupnosti, naj ne odvrača pogleda od etničnega čiščenja v Darfurju.
Njegove duhovne knjige niso bile kaj prida. In zaradi njegove novoodkrite duhovnosti nam je bilo nerodno – tujcem pa se je zdel pač malo zmešan. A ne gre toliko za to, kaj je počel, ampak da je to počel javno. Dejstvo namreč je, da je to tisto, kar zbega. Podobno kot z vero – glede na statistične podatke je čez prst vsaj pol evropskega parlamenta verujočega. To je seveda intimna stvar poslancev in nihče se javno ne križa in ne vrti med prsti rožnega venca. A če bi v svoj CV vpisali, da so se udeležili desetdnevnega romanja pa da so bili vsako leto na duhovnih vajah, bi se nam to pač zdelo smešno. Ali če bi posebej pisalo, da verjamejo v brezmadežno spočetje – kar pač velja za vsakega res vernega človeka.
Dejstvo je, da pomemben del prebivalstva potrebuje nekatere duhovne ali pa druge dejavnosti, ker mu to pomaga v življenju, lažje mu je. Drugi se vsak dan ukvarjajo s športom. Spet tretji imajo vrtiček, ki je vir njihovega zadovoljstva, ali pa se neutrudno zaposlujejo s svojim hišnim ljubljenčkom. Poti do notranjega miru – že ta izraz je malce mejen, a kar primeren – so pač različne, življenje pa ljudi res postavlja pred najrazličnejše preizkušnje. Včasih potrebujemo neko oporo in vse pogosteje jo v zahodnem svetu najdemo v za ta del sveta novi duhovnosti. Le da o tem javno dejansko ne govorimo. Prenekateri Američan vam brez zadržkov začne razlagati, kaj pravi njegov psihiater – tam je to pač nekaj vsakdanjega. Pri nas ob takšni informaciji večina začne loviti sapo. Navsezadnje pa v evropskem parlamentu že imamo poslanca, ki javno govori o alternativnih metodah zdravljenja in ugotavljanja raka, Lojzeta Peterleta. In imamo predsednika, ki je dolga leta prisegal na red bull.
A primer imenovanja Violete Bulc za komisarko je vseeno koristen, zelo koristen. Kaj bo že vodila? Evropsko prometno politiko. Nikoli se ni ukvarjala z njo. Si predstavljate, da bi jo pri nas s tem naborom izkušenj imenovali za prometno ministrico? Ogorčeni bi bili. Dovolj je partijska knjižica SMC in že si lahko minister za karkoli, bi zapisali. A to, kar smo videli, nam pomaga razbliniti neverjetno strahospoštovanje do evropske komisije kot organa vednosti, kot tistega organa, katerega odločitve so strokovne, profesionalne in neizpodbitne. Zdaj, ko smo bili prisiljeni podrobno opazovati, kako dejansko delijo resorje in kako malo znanja na posameznem področju je potrebnega, da dobiš neko funkcijo, je treba to zavedanje tudi uporabiti in se vprašati: res lahko zaupamo tem ljudem in temu aparatu, da nam določajo, kaj mora država narediti? Nam lahko ti evropski komisarji predpisujejo gospodarsko politiko? Ne gre se namreč tolažiti, češ, tako je le na najvišjih funkcijah, spodaj je strokovni aparat. Ni res. Spomnimo se stresnih testov: v resnici so si vse tako visoko cenjene številke dobesedno izmišljevali drugorazredni birokrati.
To je evropska komisija, pa ne od danes. Moramo se spomniti Drnovška v nekem drugem življenjskem obdobju, ko je bil predsednik vlade. Evropska komisija nam je že takrat ves čas očitala, da delamo stvari po svoje. Ampak takrat so hkrati o nas govorili kot o zgodbi o uspehu, ker dejanskih dobrih podatkov niso mogli zanikati. Primerjave z drugimi vzhodnoevropskimi državami so jasno kazale, da je bilo tako prav zato, ker se nismo podrejali njihovemu političnemu in ekonomskemu – šamanstvu.
Katero šamanstvo je bolj vprašljivo?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.