5. 12. 2014 | Mladina 49 | Uvodnik
V svetu notoričnih resnic
Še dobro, da obstajajo notorične resnice.
Tako je sicer korekten novinar TV Slovenija v ponedeljek dokazoval, kako zavožene so slovenske avtoceste. Končal je s podatkom, kako bo cena vinjete za uporabo avtocest tudi leta 2015 110 evrov, a poglejte, državljani, v Nemčiji prav zdaj uvajajo vinjete in ta bo stala Nemce enako kot Slovence, pri čemer imajo Nemci kar 13.000 kilometrov avtocest, Slovenci pa le 533 kilometrov. Na dlani je bil sklep, da so slovenske avtoceste pregrešno drage, Dars slab upravljavec, in seveda, čas je za prodajo.
Nemci so avtoceste začeli gradili leta 1931, Slovenci pa leta 1970, pri čemer pa je glavnina avtocestnega križa nastala v zadnjih dvajsetih letih. Nemci v avtoceste torej vlagajo neprimerno dlje, bolj je raztegnjeno tudi obdobje financiranja. In če bi se Nemec in Slovenec intenzivno vozila vsak dan po avtocestah gor in dol, naredita lahko le enako kilometrov. Nemcev je 82 milijonov, Slovencev pa dva milijona. Če imajo Nemci 13.000 kilometrov avtocest, Slovenci pa 533 kilometrov, to pomeni, da na enega Nemca pride 15,8 centimetra nemških avtocest, na enega Slovenca pa več, 26,6 centimetra. Glede na število prebivalstva je torej moral povprečen Slovenec financirati več avtocestnih centimetrov.
Podobno velja za vpitje, ki ga je sprožil dogovor med vlado in sindikati javnega sektorja. Sindikati naj bi brez milosti poteptali vlado. Res? Mar ni nihče pogledal izhodiščnega položaja vlade in sindikatov? Še med volilno kampanjo je Miro Cerar prejšnji vladni ekipi dal jasno vedeti, da ne podpira podpisa dogovora med javnim sektorjem in vlado, ker naj bi bil premalo varčevalen. Takrat so se vsi zgražali nad Cerarjem, češ, takšnega dogovora po volitvah ne bo mogel več doseči. Upravičeno. A dejstvo je, da je vladna ekipa dosegla boljši izplen, saj so varčevanje prenesli iz plač v pokojninsko premijo, kar pomeni, da negativnega učinka na potrošnjo ne bo toliko. Modro tudi za gospodarstvo. Hoteli so 130 milijonov, dosegli so le trideset, polom! Pri čemer je šel Hribar Milič tako daleč, da je zaradi dogovora s sindikati začel poniževati vlado in odšel s pogajanj. A bil je dosežen kompromis. Mar si nismo želeli vlade, ki ne bo z glavo rinila skozi zid in varčevala kot nora, ker danes že vsi vedo, da je to škodljivo? Mar se je že vsem zmešalo?
Zakaj sploh tako hujskaštvo? Mar ta populizem res vedno pade na plodna tla? Avgusta lani so voditelji šestih gospodarskih združenj sporočili, kako slovensko gospodarstvo potrebuje »kisik«. Slovensko gospodarstvo se duši pod bremeni debele države, davčnimi bremeni, javnim sektorjem. Delovanje trga je treba okrepiti z nižjimi davki, so zahtevali. Treba je varčevati v javnem sektorju. Treba je sprostiti kolektivne pogodbe. Njihove slabe terjatve hitreje prenesejo v breme državnega proračuna. Napovedali so »državljansko nepokorščino«, če se dvigne kakšen davek.
Zdaj Hribar Milič to ponavlja. In spet se pozablja, da so se v zadnjih dvajsetih letih na primer delodajalski socialni prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zmanjšali za kar 42 odstotkov. Država je gospodarstvo razbremenila davka na dobiček, vanj je v zadnjih letih vbrizgala enormno količino nepovratnih sredstev, subvencij, olajšav, če pomoči bankam in dokapitalizacij sploh ne štejemo, ki so šle v veliki meri seveda za razbremenitev podjetij. Komu drugemu kot podjetjem pa se tudi danes odpisujejo dolgovi? Državljanom? Javnemu sektorju? In Pahorjeva vlada je na primer ob začetku krize v gospodarstvo direktno »spustila« skoraj 1,7 milijarde evrov, če 300 milijonov evrov kmetijskih subvencij sploh ne štejemo. Povsod drugod se je le varčevalo.
A ne gre za to: dejansko vsi v državi razumejo stiske gospodarstva. Zaposleni po vsej državi, tako v javnem kot zasebnem sektorju, razumejo, da so podjetja pomembna. Mar niso zaposleni brez stavk soglašali z zmanjševanjem plač v vseh panogah in podjetjih? Mar se plače v javnem sektorju niso zmanjšale? Kdo tu ne sodeluje? Zakaj potem aroganca in nespoštljivost – pa ne mislimo le do vlade. Kako jemati resno človeka, ki javni sektor ves čas diskvalificira z najgršimi izrazi? Si predstavljate, da bi tako govoril na primer o drugi rasi?
Naj s primerom pokažemo, kako lahko je v resnici to, kar počnejo. Mar nima gospodarska zbornica v lasti bahaške stavbe v Ljubljani? Še hoteli niso tako pregrešno ozaljšani. Najboljša podjetja nimajo take stavbe, Krkini prostori so prav samostansko skromni v primerjavi z gospodarsko zbornico. Mar ne bi bilo edino prav, da se gospodarska zbornica izseli v cenejše prostore, trg jih je poln, stavbo proda, denar pa nameni za pomoč podjetjem? Pa če bo en milijon evrov, bo dobro. Odgovor, da danes ne morejo doseči resne cene na trgu, je nepomemben. Za gospodarstvo gre!
To je seveda brezpredmetno. Hribar Milič je legitimni predstavnik gospodarstva – so si pač izbrali takšnega tipa. Tudi to je legitimno. A on je obraz slovenskega gospodarstva. Njegove primerjave in ocene pa so na ravni primerjav nemških in slovenskih vinjet. Saj mu morda uspeva s tem podžigati strasti. Gospodarstvo pa od tega nima nič.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.