Grega Repovž

16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Kdo si torej laže?

»Evropa, ki je vse svoje bogato znanje posvetila ženskam, tkanini, žogam in strojem, ne ve, kje naj začne, česa naj se loti in kam naj se pravzaprav odpravi, v grozi pred svojimi lastnimi utvarami, v protislovju s svojimi intimnimi lažmi, bogata kot še nikoli poprej, a prazna in dolgočasna kot izpeta gramofonska plošča.«

Človeka pri dobrih piscih vedno malo spreleti tam po hrbtu, ko besede tako padajo v aktualni čas, čeprav bi morale biti le kronika nekega drugega. Miroslav Krleža je navedene besede napisal leta 1933. Je mar mogoče, da ne vidimo, da ima Evropa enake težave že toliko časa? Da je razen v trenutkih spreminjanja in spopadov ves čas enaka, tako malo zlagana, narejena, lažna? Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je prejšnji teden v Berlinu – pa že kdaj prej tudi – opisal ta neizmerni blef, to prostaškost zlaganosti navidezne strokovnosti, ki se imenuje evropsko odločanje. Brez papirja na mizi, brez ene same analize, brez vednosti – kar tako, za bliskavice in kamere. Njegova pripoved, objavljamo jo tudi v Mladini, bi morala povzročiti proteste in zahteve po odstopih vseh evropskih vlad. Ker nam lažejo. Ne lažejo nam na drobno, ne zavajajo nas, ker bi mislili, da delajo dobro, ampak iz lenobe in prostaškega blefa. Potem gredo na večerjo. Zakaj narodi ne znorijo? Mogoče pa ne moremo. Ker smo Evropejci del iste laži? Mar ne vemo vsi, da gre za predstavo, v njej pa ima vsak večjo ali manjšo vlogo? Poglejmo afero Volkswagen. Pa saj to vemo že ves čas, da vozila ne morejo oddati tako malo škodljivih snovi, če vsi vidimo, da poraba ni tako nizka, kot nam jo obljubljajo? Kakor vemo, da kmetijstvo pač ni še prav nič ekološko.

Tu je odkritje Evropejca: korporacije lažejo! Seveda lažejo. Evropska birokracija jih za fičnike in pozornost krije! Seveda, tudi to vsi vemo. Kako je to mogoče? Ne more nas razburiti, kar že vemo. To vsi vemo. Vsi sodelujemo. Kot vsi vemo, da je naša bela majica narejena v za delo nemogočih razmerah v Bangladešu.

»Kakih trideset narodov potuje danes po Evropi in vsak od njih v roki nosi stekleno lilijo svoje narodne nedolžnosti. Vsak posamezni vase zaljubljeni narod se pomika naprej s pogledom, uprtim v svojo tako imenovano narodno preteklost, kakor Dantejevi krivi preroki z obrazom, zasukanim proti zadnjici v dvajsetem spevu Pekla.«

Ah, preklet naj bo ta Krleža. Vsi kažejo z uperjenimi prsti, a vsak skrbi le zase. Evropa je danes res tvorba egoističnih narodov. Med njimi so še ponižni narodi. A zato tudi ti niso nič manj zaljubljeni vase. In tako to tvorbo imenujemo unija. Malo je te unije, dejansko jo skupaj drži le interes kapitala in korporacij. Njim namreč tvorba najbolj koristi. Z enim zamahom lahko svoje interese zlobirajo v 28 državah hkrati, pa še v petih, ki so v (danes zaklenjeni) čakalnici. Poglejmo samo evropske predore, nazoren primer. Mar niso zdaj že kot nekakšne novoletne jelke, toliko lučk in aparatur se tam sveti in žmiga? V Bruslju pravijo, da so podjetja, ki opremljajo predore, najboljši lobisti. Vsakih nekaj let zlobirajo nov kos opreme, ki ga je treba vgraditi v vsak evropski predor. Zato Evropa?

»Od vseh evropskih pojavov je danes najbolj žalostna evropska pamet. Kakor stari ariston ali pločevinasti dimnik, ki ga je podrl veter, je ta evropska pamet še vedno stara polomljena sholastična metla, s katero je sveti Tomaž pometal Gospodovo cerkev, danes pa jo pometajo evropski misleci z mikroskopi in infinitezimalnimi tehtnicami svoje žalostne tako imenovane idealistične modrosti.«

Kako je mogoče, da je evropska, ne samo evropska, tudi svetovna pamet v Evropi tako odrinjena na rob, namesto nje pa na podiju modrosti nastopajo politični in ekonomski kvazipreroki? Kako je mogoče, da je nastop predsednika Evropske centralne banke deležen večje pozornosti in da imajo njegovi nastopi večjo težo kot pa na primer izjava enega največjih znanstvenikov sveta Stephena Hawkinga, da bi se morali v prihodnosti bolj kot robotov bati kapitalizma? Kako lahko ta gneča evropskih birokratov tako vzvišeno izpljune misleca, kot je Varufakis? Ste opazili ta odnos do pameti? In vedno znova enako. Kdo so ti ljudje, ki so si ugrabili unijo?

Morda pa je treba še enkrat pomisliti, kdaj je Krleža napisal omenjene besede – kdaj torej tudi Krleži ni nihče prepustil podija. Leta 1933 so Evropo ravno preplavili prvi resni valovi judovskih beguncev neke druge vojne, neke druge evropske zablode. Ko je evropska elita podobno mislila, da razume svet okoli sebe in ga tudi vodi, pri čemer seveda … kdaj je že slavnostni sprejem in kaj boš oblekla, draga?

Navedki so iz knjige Miroslav Krleža, Evropa danes in drugi eseji, izbor in prevod Mica Matković, založba Sophia, 2014