Grega Repovž

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Uvodnik

Črna kronika

Ko je javnost izvedela, da so kriminalisti spet pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću in da imajo tokrat na podlagi preiskav dokaze o prejemanju podkupnin, je bil hipni odziv jasen: ne glede na to, da postopki še trajajo, mora ljubljanski župan odstopiti in s tem zavarovati neke elementarne standarde. Ker to je v resni državi politični standard pri tako hudih obtožbah, kakršne spet letijo nanj. Seveda je bila ob tem takoj tudi misel, da bi to moral storiti že pri prejšnjih začetih preiskavah, ugotovitvah protikorupcijske komisije itd. Ker če že na desnici (v tej poenostavljeni različici politične delitve) tega niso zmožni in jih nova preiskava v primeru slaba banka in Šircelj – ki kaže, da so potvorili ustanovitev državnega organa in neznano kam odpeljali državne milijone evrov – prav nič ne gane, se vsaj na t. i. levi strani s tem preprosto ne moremo sprijazniti. Ker če se tako dosledno ne odzovemo, potem ne ostane nič več – potem je kraja legitimna, nekaj normalnega za to državo, potem smo pač ena tistih »kavbojskih držav«, kjer politiki kradejo in se jim nič ne zgodi. Res želimo biti taka država?

Pa vendar. Če za Janeza Janšo in njegovo kompanijo ta merila ne veljajo, zakaj bi morala za Jankovića? Očitno je, da se desni pol politike požvižga na ta razkritja – da od odgovorne urednice TV Slovenija Jadranke Rebernik do zadnjega volivca SDS vsi mislijo, da to ni problem ali pa da je to pač neka zarota. Janša je to nedeljo kot veliki poštenjak krasil televizijske zaslone in njemu tako vdani Jože Možina je sočustvujoče kimal in ga razumel. In če se nobenemu od teh ljudi v sodnih postopkih ne zgodi nič – po zadnjih sramotnih političnih ukrepih ustavnega sodišča ne pričakujte, da se bodo sodniki na nižjih sodiščih še izpostavljali in jih obsojali, zakaj pa bi to počeli –, zakaj bi sploh še vztrajali, naj ti standardi veljajo za »leve« politike? Spomnimo se, zaradi česa je moral politiko zapustiti Gregor Golobič. Ker nečesa, kar je prijavil protikorupcijski komisiji, ni razkril nekemu tabloidu, Financam. Ja, Janši je vmes uspelo z gotovino kupovati stanovanja, avtomobile, ženina sestrična je v banko nosila gotovino neznanega izvora in z njo plačevala njegove račune – pa nič. Še vedno je v skoraj vseh medijih gospod, Janković pa povsod falot in lopov. A njune lopovščine se zdijo takole čez palec podobne in prav tako so v podobnih fazah.

Janković je načelno spodoben ljubljanski župan. Je tudi kar razsvetljen, bolj od večine »levih« županov, med zadnjo referendumsko kampanjo je na primer v mavrične barve oblekel Ljubljanski grad, financira in postavil je izjemne projekte od Kina Šiška naprej, iz Ljubljane je naredil kulturno prestolnico in turistično meko, nagovor mesta je sodoben, urejajo se stvari, ki so se zdele nerešljive, tudi Rakova jelša. Seveda je mestni urbani videz stvar okusa – pa vendar, če potegnemo črto: Janković je dober župan, Ljubljana v povojnem obdobju ni imela nobenega, ki bi mu segel do kolen. Zakaj bi torej meščani žrtvovali župana, levica v najširšem pomenu te besede (seveda ne gre za levico v političnem pomenu, a pustimo to ob strani) pa enega svojih najmočnejših politikov? Navsezadnje je levica »dala« na tnalo pravice že nemalo politikov, pa zaradi tega država ni postala boljša, ta moralnost do svojih ni povzročila niti slabega zadaha desnici, ki mirno odpušča lopovščine svojim.

Namenoma je besedilo napisano v neki preprosti logiki – ki pa seveda ne vzdrži resne presoje, nakazuje zgolj shizofrenost položaja. V trenutku, ko bi naredili ta spregled Jankoviću, pade vse: pade forma države in družbe. Potem smo že prešli v razpad sistema, to je prehod v prav tisto kavbojsko državo, ki je ne želimo. Ker dejansko je zmožnost refleksije levega volilnega telesa o svojih politikih tista, ki to državo drži nad vodo, da se ne prevrne med one, ki so zašle in so del naše pretekle skupne zgodovine in dejansko prostora, v katerem živimo. Zmožnost levice, da obračuna s svojimi politiki, ko se ti pregrešijo in ravnajo protipravno, ima učinek tudi na desnico in preprosto sili racionalni in normalni del volilnega telesa tega pola, da se s tem tudi pri svojih politikih ne sprijazni – in ne glede na trenutni visoki odstotek podpore SDS to kažejo vsakokratne volitve.

Zato ljubljanski župan ne more več dejavno opravljati te funkcije, ampak mora mandat predčasno končati. Madež je prehud za to državo in za prestolnico.

Kar pa ne spremeni dejstva, da je naravnost noro, da Janša, ki ga bremenijo enako hude oziroma hujše obtožbe kot Jankovića – dejansko so zadnja razkritja o Šircljevih rabotah zunaj razuma –, nastopa s stališča človeka, ki deli moralne nauke na javni televiziji v terminu, ki naj bi bil namenjen neoporečnim ljudem, ko bi moral biti del novic iz črne kronike. Morda pa je država, ne glede na Jankovića, že zunaj vseh okvirov normalnosti, vendar sami tega sploh ne vidimo več, ker pač v njej živimo.