Tukaj smo
Ko je v ponedeljek iz monitorja pogledal naslov Samomorilski napad v Istanbulu, mi je šla skozi možgane ena sama misel: Samo naj med mrtvimi ne bodo Nemci, naj ne bodo Nemci.
Seveda so bili Nemci. Razen enega.
Leta 2000 sem sedel v kupeju vlaka, ki je iz Maribora peljal v Ljubljano. Nato je v Celju vstopil Ciganček. Star kakšnih osem let. Šel je k sorodnikom, do kupeja ga je spremil brat ali pa oče, ne vem, v Ljubljani na postaji ga je potem nekdo čakal. Takole sva čvekala, bil je simpatičen, navihan, ampak seveda je revščina sevala iz njega. Dal sem mu 500 tolarjev. V Ljubljani se mi je zahvalil in rekel, da sem dober človek, me rahlo celo objel. Še zdaj se spomnim mešanih občutkov ob njegovem dotiku.
Že na peronu sem ugotovil, da mi je ukradel denarnico. Seveda me je najprej pograbila jeza. Ampak ne za dolgo. Že čez nekaj ur sem se sicer kislo smejal, svoji naivnosti, njegovi spretnosti, temu, kako je znal izkoristiti to naklonjenost majhnemu otroku, ki se porodi v nas. Gledal me je s tistimi črnimi očmi in se prikupno otroško smehljal.
A seveda je težko narediti preskok od lastne denarnice do družbene odgovornosti za tega otroka. Težko si je reči: ta otrok je proizvod ravnanja družbe skozi več generacij.
In ne, ni me imel za dobrega človeka. Zakaj bi me imel?
Seveda je danes Nemcem in Evropejcem težko vzpostavljati te povezave in razločke. Sploh po Kölnu. Nemčija je do kölnskih dogodkov v naših očeh veljala za tisto državo, ki bo zmogla z begunci ravnati razsvetljeno. Zmogla pritisk na druge države.
Zakaj (nekateri) priseljenci delajo tako zavržene stvari – in ravno v državi, ki je zanje storila največ v Evropi? Mar dobro ne da dobro? Odgovor je: ne. Kaj pa je tako dobrega na nas in v našem ravnanju? Da jih sprejemamo? Se temu res reče sprejemanje? Res verjamemo, da ne vedo, kaj govorimo o njih, mislimo, da ne čutijo teh pogledov? Kaj če stvari razumejo drugače – če razumejo stvari točno take, kot so?
Spomnim se tistega nelagodnega občutka, ki me je vedno znova obšel, ko so v Celovcu, ko smo tja hodili po stvari, ki jih pri nas še ni bilo mogoče kupiti, ugotovili, da sem Slovenec. Vedno znova. Nič niso rekli, ampak bilo je jasno. In tako je še danes, po vsej Evropi. Za nekatere sem pač jaz čefur.
V prenekaterem delu sveta je Evropejec najprej slab človek. Pred leti sem na slavnostni večerji v Moskvi sedel ob indijskem novinarju. Posedli so naju skupaj. Bil je ugleden gospod, nekaj ur pred tem je imel izjemen nastop. Vljudno sva kramljala. A potem mu je vino v kombinaciji z vodko udarilo v glavo. Nenadoma je postal sovražen. Da zdaj prihaja čas plačila. Da bomo Evropejci plačali za svinjarije, ki smo jih počeli v Indiji. Nekaj časa sem se še hecal, češ ko boste ravno izstavljali račun za Indijo, lahko priložite še našega. A zanj sem bil pač oni. Meni je govoril.
Tiho sem se pobral k Hrvatom in Srbom za sosednjo mizo.
Ali torej res ne razumemo? Ne razumemo sovraštva? Ne razumemo, da nas morda ne marajo? Prenekateri begunec ne misli, da je prišel trenutek njegove sreče, ker je lahko v Evropi.
In kako danes v večjem delu Evrope vse več ljudi gleda nanje, na begunce, na Sirce in Iračane, danes, ko se premikajo po naših tleh? Res ne razumemo govorice njihovega sovraštva, ko pa naše tako seva vanje? Smo se sploh vprašali, kako nemški priseljenci razumejo kar 800 napadov na begunske centre v preteklem letu zgolj v Nemčiji? Kako razumejo te poglede?
Razumeti je treba dogajanje, občutke – a to ne pomeni tolerirati jih. Ta ničelna toleranca pa velja na vse strani. Ne moremo tolerirati izpadov, kot je kölnski. Fašističnih izpadov, ki smo jim priča po vseh Evropi, prav tako ne. Vendar to v Evropi danes delajo ljudje z močjo in oblastjo. Neprikrito. Kaj vse je dopustno. Kakšen pa je odziv sredine: v strahu pred porajajočo se desnico bomo trše ravnali z begunci – namesto da bi se dvignili zoper to fašizacijo politike in družbe? Dvignili z glasnim ne. Nemci še vedno zmorejo. Je pa zdaj tudi tam sovraštvo izbruhnilo z vso silo.
Kdor se danes v imenu kölnskih dogodkov razglaša za zaščitnika žensk, hkrati pa dogodek uporablja za utemeljevanje strožje politike do beguncev, ne govori v imenu žensk, ampak si gradi alibi lastnega sovraštva. Ali kot je novinar in pisatelj Georg Diez napisal v Spieglu: kdor se postavlja v bran tem ženskam, se mora postaviti tudi v bran beguncem. To je ista stran. Le tako ravnanje zagotavlja, da močnejši svoje moči ne zlorablja. Ni mogoče biti selektivno toleranten do izpadov: če mislimo resno, je treba biti enako netoleranten do vseh – do izpadov 31. decembra po nemških mestih in do sovražnega govora in dejanj politike, pa čeprav vemo, kakšni so razlogi za eno in drugo.
Če bi skrajne desne stranke, od SDS do Nacionalne fronte, v osemdesetih letih uporabljale današnji sovražni jezik, bi jih v zahodnoevropskih državah prepovedali. Takrat kaj takega v demokracijah ni bilo dopustno – ker je bil spomin na to, kam vodi takšno razpihovanje sovraštva, še zelo živ. Se sploh zavedamo, kaj vse je danes že postalo dopustno? Se zavedamo, da se tudi Haider ni drznil tako neposredno izražati? Danes te stranke vladajo že tretjini Evrope.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.