Grega Repovž

16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Prtljaga iz preteklosti

Pogled v 25-letno zgodovino odločitev slovenskih vlad nam razkriva nekaj ključnih napak, ki še danes ovirajo razvoj države. Vse so bile storjene iz ideoloških razlogov ali pa iz trme, zraven pa je bil nemalokrat tudi pohlep. Prva napaka je bila privatizacija družbenega premoženja. Ne sama privatizacija, temveč način delitve premoženja. Namesto da bi pomemben del premoženja dejansko prenesli v enega ali več varnih pokojninskih skladov in dolgoročno zagotovili stabilnost pokojninskega sistema – seveda bi skladi potem to premoženje lahko odprodajali oziroma spreminjali sestavo naložb –, je bil del razdeljen prebivalstvu in se pretežno prelil v tekočo potrošnjo, pomemben del pa je država prepustila pidovskim baronom, ki so iz tega oblikovali predvsem lastno premoženje. Le tisti del premoženja, ki so ga kupili oziroma pridobili delavci, je bil vsaj nekaj časa dolgoročno v funkciji razvoja podjetij. Pokojninski sistem smo morali zaradi pomanjkanja sredstev prvič reformirati devet let po osamosvojitvi in osem let po začetku prve faze privatizacije.

Druga napaka je bila privatizacija družbenih stanovanj, pa čeprav se še danes večini zdi to pravično dejanje. Na neki način je seveda bilo, a dolgoročne posledice se zdijo nepremagljive. Slovenija ima – tako kot druge bivše socialistične države – prav zaradi privatizacije stanovanj izrazito majhen delež stanovanj v javni lasti, kar najbolj tepe mlajše prebivalce države, saj do neobstoječega sklada javnih stanovanj ne morejo dostopati, najemnine na trgu so visoke, najemniška razmerja nestabilna, nakup za velik del nedosegljiv, hkrati pa so družine obsojene na to, da prav nakupi stanovanj – za naslednje generacije – ostajajo njihova glavna naložba. Delež lastnikov stanovanj je v Sloveniji med najvišjimi v Evropi. Trg najemniških stanovanj pa je še vedno na nizki razvojni ravni. Šlo je za delitev skupnega in za podrtje medgeneracijskega dogovora. Pri čemer prav ta razdelitev stanovanjskega fonda danes onemogoča uvedbo nepremičninskega davka.

Tretja velika napaka je bila uvedba dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Spet se je prenesel del premoženja državljanov v upravljanje v zasebne roke, namesto da bi država sama zagotovila upravljanje tega denarja. Zasebne zdravstvene zavarovalnice so nenadoma dobile moč, s katero dejansko hromijo resne spremembe na področju zdravstva že vsaj deset let, lobistično v veliki meri obvladujejo politiko samo, hkrati pa si brez sramu jemljejo nesorazmeren delež za upravljanje in obračunavajo visoke dobičke. A tega položaja si niso izborile na trgu: dan jim je bil z odločitvijo države, podeljen, podarjen.

Četrta velika napaka je bila druga faza privatizacije podjetij v času prve Janševe vlade, katere posledica je bil zlom gospodarstva v času krize. Podjetja, obremenjena z menedžerskimi odkupi, so začela propadati, politika je zmogla zgolj moraliziranje, namesto da bi jih reševala (zaradi delovnih mest in trgov), sledila pa sta razprodaja premoženja velikih sistemov in prepuščanje trgov tujim korporacijam, ki prej na slovenskem trgu niso mogli konkurirati. Spet se je iz ideoloških vzgibov sledilo gurujem z Zahoda ter seveda domačemu pohlepu. Danes tisti, ki so kričali, da je treba vse prodati, modrujejo, kako premišljeno na primer hrvaške korporacije širijo prodajne linije svojega gospodarstva v Slovenijo in generirajo dolgoročno rastoče prihodke in stabilnost ekonomije. Če si je to kdo v času prodaje Mercatorja v Sloveniji samo drznil omeniti, je bil razglašen za malikovalca starih navez in pokvarjenih menedžerjev.

A največja napaka je bilo grdo ravnanje s kadri, strokovnjaki, menedžerji, javnimi uslužbenci. Je mogoče, da bi bilo v neki državi tako malo usposobljenih kadrov? Kako je mogoče, da se vse pogosteje dogaja, da res pomembne funkcije prevzemajo ljudje s premalo izkušnjami, rahlim znanjem na področju? Sodstvo nam je uspelo narediti za zadnjo možnost, na katero pomislijo pravniki, ko iščejo službe. Resni menedžerji se izogibajo državnih in javnih služb, malo zaradi fovšijske plačne uravnilovke, predvsem pa zaradi nestabilnega odnosa imenovalcev do njih. Državne agencije in zavodi danes težko najdejo dobre kadre za izpostavljene funkcije. Resne diplomate lahko preštejemo na prste ene roke.

Vse naštete napake so tako hude, da se zdijo nepopravljive. Zato jih vse vlade odrivajo, se ne lotijo reševanja posledic ali spremembe usmeritve. Seveda, sanacija teh napačnih ravnanj je tek na dolge proge, na vsakem področju bo trajalo vsaj desetletje, da se bo kaj poznalo. A vsaka posebej pomeni temeljno oviro za resen premik države k nekim drugim razmeram.