Grega Repovž

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Brez mandata za strah

Po poročanju nevladnih organizacij se na tako imenovani balkanski begunski poti ne dogaja nič dramatičnega, neprepustnost meja ni nič manjša, delež beguncev, ki želijo prestopiti meje, ni večji. A ne glede na to so začeli slovenski vladni politiki v zadnjih tednih ustvarjati ozračje, da prihaja nov begunski val. Od kod potreba ustvarjati vzdušje pričakovanja novega vala, s tem pa – glede na retoriko – vzdušje strahu in seveda nestrpnosti?

Morda je vse skupaj sprožila avstrijska predvolilna tekma – tako se zdi najverjetneje. A zakaj se je že pretekli teden ministrici za notranje zadeve Vesni Györkös Žnidar zdelo potrebno sklicati posebno tiskovno konferenco, na kateri je dejala: »Situacija na področju migracij je trenutno mirna, vendar v tem trenutku nihče ne more napovedati, kaj se bo zares dogajalo v naslednjih mesecih. Posledic morebitnega ponovnega odprtja balkanske poti se zaveda celotna Evropa, a zaskrbljujoče je, da hitrih in učinkovitih evropskih rešitev ni, ni jasne vizije, kako se soočati z masovnimi migracijami. Obenem jasno podajamo stališče, da prehod migrantov skozi državo, kot se je dogajalo v času drugega migrantskega vala, za Slovenijo ni več sprejemljiv.« Če so to želeli sporočiti evropskim partnerjem, za to obstajajo elegantnejše poti, diplomatske. Nobenega dvoma ni, da je bilo sporočilo namenjeno slovenski javnosti. Ampak zakaj?

Györkös Žnidarjeva ni ostala osamljena. Ta teden je šel predsednik vlade Miro Cerar še naprej v ustvarjanju občutka ogroženosti: »Če bo znova prišlo do odprtja balkanske poti, potem bo v regiji prišlo do konflikta – tako v Srednji Evropi kot na Zahodnem Balkanu. Če bo prišlo preveč nezakonitih migrantov, bodo vse države zaprle svoje meje. To bo privedlo do sporov, učinek domin pa bo močno škodoval tudi gospodarstvom in turizmu vseh vpletenih držav.« No, ta izjava sama je še najbolj škodljiva, ker jo je Cerar izrekel za nemški Die Welt, spominja pa na popolnoma nerazumne izjave nekdanjega premiera Janeza Janše, ki je v svojem populističnem ustvarjanju občutka izrednih razmer na enak način leta 2012 razlagal, kako Slovenija nujno potrebuje prihod trojke. Če to izjavi premier, bo pač držalo, so rekli vsi analitiki – in take izjave ni dal noben premier držav v težavah, ker je pač vsakomur jasno, da je noro škodljiva. Slovenija je zgrmela na vseh lestvicah. In podobno velja za Cerarjeve sveže izjave: če premier neke države izjavi, da lahko pride do konfliktov v širšem območju njegove države, si pač povprečen bralec ne reče: tja bom vlagal svoj denar ali pa v Slovenijo bom šel na dopust naslednje leto. Ne, reče si vse nasprotno: niti pod razno ne grem tja, tam bo očitno vse narobe.

Seveda je mogoče, da Cerar takšne govori, da bi bil videti pomembnejši v očeh nemške javnosti. Še verjetneje pa je nekaj drugega: da se želi tudi slovenski premier drenjati med temi kleno govorečimi politiki, ki s takšnimi dramatičnimi izjavami danes dobivajo politične točke. Je tudi on prišel na okus lahkosti politike v času izrednih razmer? Ko so begunci prenehali prehajati Slovenijo spomladi letos, je bila enotna ocena komentatorjev, da je s tem Janša izgubil veter v jadrih ksenofobnega razpihovanja nacionalističnih čustev. A izjave Cerarja in Györkös Žnidarjeve izkazujejo, da Janša ni edini, ki bi si rad z občutkom strahu gradil politično podobo v očeh državljanov.

Sicer ni dvoma – na beguncih je danes mogoče zgraditi veliko politično podporo med volivci. V malodane katerikoli evropski državi. A za to moraš biti ali v opoziciji ali pa res pravi nacionalist in šovinist. Ni mogoče biti na pol Orban – lahko si le res Orban. A kakorkoli danes orbani zato ostajajo trdno v sedlih, se s takimi izjavami zapisujejo na napačno stran zgodovine. Res želi biti Cerar v zgodovino Evrope zapisan ob Orbanu? Ker naj še tako izpostavlja druženje z Angelo Merkel v svojih nastopih, nemška kanclerka je na drugi strani, kljub porazom, ki jih doživlja njena stranka danes, vztraja pri svojem »Zmoremo« in človeškem – ne zgolj deklarativnem – odnosu do stisk ljudi, ki so vse izgubili.

A saj ne gre za usodo Cerarja v zgodovinskih učbenikih. To je res njegova odločitev. S to govorico in dejanji pa postavlja Slovenijo na napačno stran prihodnjih zgodovinskih čitank. Ker, še enkrat, vse to govori popolnoma brez potrebe, občutek grozečih izrednih razmer ustvarja zaradi sebe in kovanja svojih točk, ne zaradi razmer. Te so nespremenjene.