Nauki demokracije
Teden dni po inavguraciji novi ameriški predsednik Donald Trump dela vse tisto, za kar so nam zadnja dva meseca govorili, da je bilo zgolj predvolilno igračkanje s čustvi volivcev. A je treba vzdihniti in reči – še dobro, da je bil izvoljen on, kaj bi šele bilo, če bi bila izvoljena Hillary Clinton. Nadaljevala bi se neznosna vladavina, ki smo jo videli pod Barackom Obamo. Strašno, kajne?
Da, na koncu gre za realne izbire. In to niso zgolj izbire Američanov. Izbire, ki so Američane v veliki meri vodile k temu, da za nobeno ceno niso podprli Hillary Clinton, poznamo. To bo brez dvoma tudi slovenska izbira čez dve leti. Na eni strani bo Janez Janša, na drugi pa zelo verjetno Miro Cerar. Zelo verjetno se bo odločalo med skrajnežem in dokaj trdim konservativcem, med zmago enega ali drugega – ob zavedanju, da bo najverjetneje ponovno izvoljeni predsednik Borut Pahor seveda nemudoma, če bo le lahko, dal mandat za sestavo vlade Janši. Ne nazadnje je Pahor njegov trajni in zvesti politični zaveznik (Janšev odnos do Pahorja je kompleksnejši, Janša to opisuje z lepljivimi prsti). In tako kot pred ameriškimi volitvami bomo tudi v Sloveniji poslušali o tem, da je vendar Cerar postavil ograjo na mejo, da je Cerar sprejel zakon o tujcih, da je povečal represijo itd. – kar vse skupaj ni daleč od Janše, mar ne? Ni daleč, sta pa vsak na svoji strani tanke črte demokratičnosti. Janša je na nedemokratični, avtoritarni strani. Cerar pa je pač povprečen vzhodnoevropski desničar.
To so realne izbire. In dejansko smo tudi znotraj teh okvirjev, namreč okvirjev realnosti, tudi sicer – in realnost prihodnjih volitev je tudi nabor vseh političnih orodij, ki smo jih izpopolnjene videli na ameriških volitvah. Vse to bomo videli odslej na vsakih volitvah v Evropi, seveda v evropski različici. In vse to smo tudi že videli, le da smo včasih postresnici rekli laž. Kljub vsem poskusom, da bi to, kar se dogaja danes, videli kot nekakšen novum, kar nekako opravičuje vse, kar se je zgodilo, velja to kazanje s prstom na tehnologijo zavrniti: ne gre za tehnologijo, ampak za preprosto dejstvo, da so danes iz različnih znanih razlogov ljudje pač dovzetnejši za ponudbo, ki jim jo dajejo skrajni politiki. Seveda temeljno vprašanje celotnega preostalega političnega spektra ostaja: kako se na to odzvati? Kako razbliniti šarm trumpov in janš, kako pokazati njihovo nekredibilnost? Veliko strank in njihovih svetovalcev vidi rešitev v približevanju tem skrajnim stališčem: to na primer počne tudi SMC v Sloveniji. Poskuša parirati skrajnežu. To se redko ne konča klavrno.
Kako torej odgovoriti na velike besede in obljube? Z njihovim razgrajevanjem? S tem ostajaš v polju skrajneža, v njegovem diskurzu, kjer on določa tako teme kot tempo. Tudi to se le redko ne konča klavrno. Obstaja pa en način: nič ni bolj uničujoče za skrajneža kot hladni realizem. Ljudem je treba govoriti o realnih možnostih in spremembah, ker se potem na podlagi svojega življenja zavedo, da velike spremembe lahko pridejo le z zadetkom na lotu. In resnega zadetka na lotu večina še nikoli ni videla, še človeka, ki je res veliko zadel na lotu, večina ni spoznala. Odgovor na rasistični in šovinistični šov, s katerim skrajneži danes osvajajo volivce, ni malo manj šovinističen šov, ampak resna, prava politika. Pač, nobene histerije, ampak čista političnost, realistične obljube, realistične analize. Ker le tako bo tisto, kar uprizarjajo skrajneži, postalo vidno kot to, kar je: bedna predstava populizma.
To velja tudi za Slovenijo. Pri čemer je treba opozoriti še na nekaj. Slovenska politika se rada ozira za političnimi modeli v anglosaški svet. Razlog je banalen: pač znanje angleščine. Saj tega ne počnejo le politiki: od zdravstva do izobraževanja že desetletja opazujemo prenašanje anglosaških modelov, ki z našim prostorom nimajo nič skupnega. Bolje bi se bilo ozirati proti nekdanji skupni državi, pa ne le eni: najprej na primer k tistemu, na kar je razpadlo avstro-ogrsko cesarstvo. Zadnje, ponovljene predsedniške volitve so zgled, kako premagati skrajneža: z normalnostjo in prištevnostjo. Neodvisni kandidat s podporo Zelenih Alexander Van der Bellen, ki ni sledil skrajnemu desničarju Hoferju na vrtiljak populizma, je zmagal prav zato. Dovolj nazoren dokaz, da skrajnežev ni mogoče premagati s skrajnostmi, pa je mogoče najti v ostanku neke druge bivše države, na Hrvaškem. Hrvaški socialdemokrati so boj, kdo bo bolj nor in skrajen, pod Zoranom Milanovićem nemudoma izgubili.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.