Grega Repovž

5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Cerar ima (spet) prav

Kot grd cinizem je bila v preteklih dneh dojeta objava Stranke modernega centra: »Spoštovane članice in člani, simpatizerke in simpatizerji Stranke modernega centra, vljudno vas vabimo, da se skupaj udeležimo pohoda – Pot ob žici, v soboto, 6. maja 2017, v Ljubljani. Pohod je ena največjih športno-rekreativnih prireditev pri nas, prvič organiziran leta 1957. Prireditev je namenjena vsem, tako najmlajšim kot starejšim, ki se zavedajo pomena zdravega načina življenja in želijo preživeti dan v dobri družbi, prijetnem vzdušju ter spoznati Ljubljano še iz druge perspektive. Pot je prijetna in ravno prav dolga za pohod ter prijeten klepet.« Seveda je bilo vabilo kot cinično dojeto zato, ker je to pač stranka, ki vodi vlado in je postavila okoli Slovenije veliko več žice, kot so je postavili fašisti in nacisti okoli Ljubljane. In seveda, cinično je zato, ker je SMC pohod ob nekdanji bodeči žici, ki je med 23. februarjem 1942 in 26. majem 1945 obkrožala okupirano mesto, opredelila kot le športno-rekreativno prireditev za ljudi, »ki se zavedajo pomena zdravega načina življenja«.

To je res poniglavo. Če dejstva, da se s tem mesto spominja obdobja okupacije, ko je bilo spremenjeno v eno redkih mest z značilnostmi koncentracijskega taborišča, niso zmožni sprejeti in spoštovati, naj nikar ne hodijo na ta pohod. Preprosto nimajo tam kaj iskati. Ta rekreativna žica okoli mesta je onemogočala gibanje ljudem, mesto je živelo pod policijsko uro. Okoli Ljubljane je bil takrat 29.663 metrov dolg obroč, širok od 5 do 8 metrov ter visok do 2 metra s kar 206 bunkerji. In ta pohod je najprej namenjen spominu na to trpljenje.

A vrnimo se k cinizmu. Kako niso pomislili, da bodo s tem vabilom izvali ogorčenje? Oziroma da ga bodo izvali spet – tako kot lani? Iz preprostega razloga: ker v SMC ne vidijo, da med tema dvema žičnatima ograjama sploh obstaja povezava. Miro Cerar namreč »svojo žico« na južni meji razumeva kot žico, s katero je zaščitil Slovenijo. To sta torej dve žici. Ena je slaba žica, ki je bila okoli Ljubljane – česar sicer ne gre pisati v vabilo, ker SMC misli, da je s tem neideološka, v resnici pa zgolj neodgovorna. In druga je dobra žica, zaščitna žica, ki je zaščitila Slovenijo pred tem, da bi postala begunski žep, žica, ki je preprečila Avstriji, da bi v strahu pred begunci iz Slovenije zaprla mejo, žica, ki je preprečila, da bi padel schengenski mejni sistem, in žica, ki je s tem zaščitila državo pred gospodarskimi posledicami, ki bi jih v tem primeru občutila. In? Nič, vse to je res. Žica na južni meji je namreč res opravila navedeno nalogo. Dejstvo je, da bi Avstrija, če bi se Slovenija držala mednarodnih standardov ravnanja z begunci – in se jih ni –, severno mejo res zaprla. Ne zaradi beguncev, ampak zaradi svojih državljanov. Dejstvo je tudi to, da bi Avstrijci, če Slovenija ne bi veljala za državo, ki ne dovoli nenadzorovanega vstopa beguncem, tudi dejansko schengensko mejo samovoljno prestavili na slovensko-avstrijsko mejo. Že zdaj so to delno naredili in vsak mesec poskušajo še dodatno zaostriti mejni režim, a jim Bruselj tega ne dovoli, ker po njihovem mnenju Slovenci popolnoma obvladujejo položaj. In dejansko tudi ga: Slovenija je država, ki je sprejela izrazito malo beguncev, smo pa celo med rekorderji, ko gre za nepodeljevanje azila beguncem. Nobenega dvoma tudi ni, da bi morebitna sprememba mejnega režima vplivala na gospodarstvo – čeprav verjetno ne zelo, ker že zdaj države, ki niso v schengenskem mejnem režimu, normalno poslujejo. Še več: Hrvaška je na primer eden največjih »dobičkarjev« begunske krize, ker so se turisti, ki bi sicer hodili na dopust v Turčijo in Grčijo, preselili na njihove plaže. A Hrvati niso edini, ki unovčujejo posledice begunske krize – med temi državami je tudi Slovenija. Da, turistični prirast je tudi pri nas posledica begunske krize.

A to ravnanje – oziroma Cerarjev prav – je dejansko vseevropska velika napaka, s katero politiki po celotni celini tlakujejo Evropi pot v pekel. Evropa je lahko dobro delovala le s skupnimi visokimi pravnimi standardi, ki so se jih vsi vsaj pretežno držali. Tega zdaj ni več. In ena država izigrava drugo, vse pa notranji pravni red unije: ena krši trgovinske dogovore, druga mejne, tretji ni mar za človekove pravice, četrta prodaja orožje mimo dogovorov, zato tudi evropska komisija nima teže – in tudi zato lahko že jutri Avstrija z dramatično gesto preneha spoštovati schengenski režim. Lahko tudi postavi žico na slovensko mejo. Zakaj ne? Mi smo jo na hrvaško mejo, pa tudi ni bilo potrebe. Avstrijci lahko to naredijo pred volitvami, zgolj za dramatični učinek. Lahko sprejmejo še ostrejši zakon o tujcih – saj smo ga tudi mi na enak način. Lahko spremenijo položaj slovenske manjšine (oh, saj to na Koroškem ravno počnejo). Vsak lahko počne vse. To je posledica tega ravnanja – ne le Cerarjevega.

Včasih ni dovolj imeti prav, včasih je treba uvideti celotno sliko. A če misliš, da je Pot ob žici le rekreativna prireditev, težko vidiš, kako ti bo kršenje mednarodnih sporazumov odvzelo kredibilnost tudi takrat, ko se boš sam želel sklicevati nanje. Na primer pri arbitraži glede prav te iste meje s Hrvaško.