Grega Repovž

25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Uvodnik

Mladi? Naj crknejo.

Vse nadaljnje vrstice bodo utemeljitev grobega naslova.

Slovenija je tretje leto v konjunkturi. Ima enajsto vlado v sodobni Sloveniji oziroma po razpadu stanovanjskega režima v bivši socialistični republiki in tudi ta vlada ni in ne namerava storiti nič na področju zagotavljanja stanovanjske politike. Vse govorjenje o mladih (ki to danes niti več niso) je navadno nametavanje prazne slame. Slovenski mladi (v tem primeru govorimo o starih okoli petintrideset let, to je nekakšna meja, kar stvari pokaže v njihovi grozljivosti) so v hudih stanovanjskih težavah. To je zanje – če nimajo premožnih staršev – večji in bolj nerešljiv problem kot dobiti redno službo. Službo še dobijo, stanovanj ne morejo, ker ne morejo vstopiti na trg stanovanj. Konjunktura je, vlada se hvali z rastočimi podatki na področju gradbeništva, a ta država se od primerljivih zelo razlikuje: sama ne gradi stanovanj in vanje ne investira, nima resne stanovanjske politike niti ne zmanjšuje nastalega zaostanka, nekaj vsaj malo učinkovitih mestnih stanovanjskih skladov ustvarja vtis, da se nekaj dogaja – a se ne, ker država na tem že 25 let, od razdelitve bivših družbenih stanovanj, nič zares ne dela. Mesta ne morejo nadomestiti države in njene stanovanje politike.

Ne samo to: če so že kreditno sposobni, da stanovanje kupijo, to pomeni dobesedno živeti za stanovanje. Cene so namreč glede na plače nesorazmerno visoke. Zaostanek je tako grozljiv, da četudi bi zgradili 5000 stanovanj na leto in bi jih kot z najemniškim skladom upravljala država (na vseh njenih ravneh), bi se to res poznalo šele čez deset let. In ker je tako, se tega projekta ne loti noben politik – ker ko bo končal mandat, se učinki še ne bodo poznali. Zato jim je vseeno. Vseeno jim je tudi zato, ker je večina politikov dovolj premožna, da svojim otrokom lahko kupi stanovanje. Tega problema sploh ne vidijo. Ne vidita ga ne Cerar ne Janša.

Podjetja pričakujejo, da se bodo zaradi konjunkture zmanjšale njihove davčne obremenitve. Zaposleni pričakujejo, da se bodo zaradi konjunkture dvignile njihove plače. In če bi s konjunkturnim presežkom raje začeli reševati ta akutni problem? Če bi torej dejansko začeli ustvarjati nove občinske, državne in morda zadružne sklade najemniških stanovanj, če bi začeli spodbujati solidarno gradnjo, ki bi zmanjšala cene, da bi se te približale razumnemu, dostopnemu pragu? Tega problema se je treba nujno lotiti. Že leta poslušamo poročila o tem, kako zgledno je to urejeno zdaj na Finskem, zdaj v Avstriji ali pa v Kanadi. A zgodi se nič. Naj bo merilo uspeha dostopnost najemniških in drugih stanovanj in ne BDP! Pokazalo bi se, da smo pač tam, kjer se tako neradi vidimo: med vzhodnoevropskimi državami, ki so veliko bolj razgradile socialno državo kot Slovenija. Lahko govorimo o otroškem dodatku, lahko o dostopnem šolstvu, o zagotovljeni minimalni plači, a če damo na drugo stran tehtnice nedostopnost stanovanj, takoj izgubimo vso prednost. Ta država postane nemudoma krut svet.

Država tudi nič ne stori, da bi ustavila s turizmom spodbujeno rast cen nepremičnin. Vseeno jim je, kako to učinkuje na mlade. Ker višje cene dokazujejo domnevno uspešnost države, mar ne? Ker se to pozna na BDP-ju. A to je hkrati osrednji problem mladih. Pa ne le to, da stanovanj ne morejo kupiti – živijo v najetih stanovanjih fizičnih lastnikov, z zelo okleščenimi pravicami, neprimerljivimi s pravicami najemnikom na primer v Avstriji. To je popolnoma nevzdržno, nekaj nesprejemljivega za leto 2017. Oddajanja stanovanj kot gospodarsko dejavnost pri nas sploh ne poznamo – to je pač popoldanska obrt lastnikov.

Vsako leto se na stanovanjskem trgu znajde nova generacije nemočnih. Vsaka nova je bolj sprijaznjena s tem, pač nekaj normalnega se jim zdi. A ni. Niti ni tako v urejenih državah, s katerimi se primerjamo. Še več: v socialistični Sloveniji je država vsako leto sledila demografskim podatkom in načrtovala gradnjo.

Zaradi primanjkljaja stanovanj je danes to posel, kjer so dobički na ravni dobičkov trgovine z drogo, če se zelo grobo izrazimo. V Sloveniji se kapitalu ni treba prav nič truditi, da bi se povečeval, stanovanjska gradnja ima izjemne pribitke, vsak zgrajeni kvadratni meter povprečnega stanovanja je mogoče prodati za večkratnik – ker je pač konjunktura, povpraševanje se je z vso silo vrnilo, stanovanj pa ni niti za tiste, ki denar imajo (ali pa imajo starše, ki denar imajo). Preostali na stanovanjskem trgu nimajo kaj iskati. Lahko so le še podnajemniki, pri čemer so tudi zanje razmere vse slabše, ali pa kupci stanovanj z oderuškimi cenami. Pri nas nismo obdavčili niti lastnikov več nepremičnin niti še nismo uvedli resnega davka na nepremičnine – kar je popolnoma nedoumljivo. Tudi Cerarjeva vlada tega ni storila.

A da ne bo dvoma, tisti, ki profitirajo s stanovanji, tega ne počnejo na račun države (če si to morda mislijo), ampak na račun vseh teh, ki plačujejo neverjetno visoke najemnine (brez resnih pravic in popolnoma brez olajšav), in visoke cen stanovanj. Dejansko bi morali sprejeti zakon o popravi krivic mlajšim državljanom – ker odsotnost resne stanovanje politike v tej državi preprosto že predolgo traja.