Grega Repovž

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Nevednost

Kot strela z jasnega je ta teden Slovence presenetil star podatek, večkrat objavljen tudi že v Mladini, da kar dve tretjini Dunajčanov živi v subvencioniranih stanovanjih. A TV Slovenija je treba biti hvaležen za ponovitev tega podatka – nekatere stvari nas namreč vedno znova presenetijo. Velja se na primer spomniti škandala v družbi Volkswagen, ko so ameriške nadzorne institucije razkrile, da je družba prikazovala nižje vsebnosti škodljivih izpustov, kot jih imajo njegovi dizelski avti v resnici. In takrat je mimogrede v slovensko javnost prišel tudi podatek, da so polovico članov upravnega odbora Volkswagna izbrali delavci – pri nas pa dejstvo, da morajo v delniških družbah le eno tretjino članov zasedati zaposleni, radi predstavljamo kot ostanek socializma.

No, v tem smislu lahko nadaljujemo – v Italiji zaposlenim pripada 13. plača (pa tudi 14.), vsako podjetje pa je dolžno za svoje zaposlene sproti odvajati denar za prihodnjo odpravnino – ki si jo lahko vsak zaposleni predčasno izplača, če mu tako narekujejo življenjske potrebe. Tudi to ve le malo Slovencev. Ali pa da ima nemalo evropskih držav plačane praznike – četudi »padejo na vikend«, zaposleni kljub temu dobijo nadomestilo.

Seveda tudi Italijani ne poznajo nemških standardov soupravljanja, kaj šele slovenskih, Nemci ne poznajo avstrijske stanovanjske politike itd. Naša nevednost v tem smislu ni nič nenavadnega – je pa seveda dejstvo, da nas ta nevednost pogosto veliko stane, predvsem pa vpliva na naš pogled na svet. Z vidika soupravljanja na primer je Nemčija proti Sloveniji »čisti socializem«, kot bi rekli kolegi v kakšnem bolj neoliberalnem časopisu, resnica pa je, da je naš kapitalizem proti nemškemu na veliko področjih neprimerno bolj grob in nesocialen. A tako je le zato, ker smo v času uvajanja novega političnega reda delo opravili v veliki meri šlampasto, potem pa dolga leta dovolili, da so nam ureditve razlagali različni domači guruji – ki so to počeli seveda z jasnimi nameni. Delodajalcem je na primer zlasti v zadnjih desetih letih uspel populistični udar, ko so prikazovali sindikalno organiziranost delavcev kot nekaj starega, preživetega – in nemalo ljudi, ki so o tem vedeli malo, se je hitelo strinjati. Angažirano so sodelovali v rušenju sindikalne moči, nato pa prepozno dojeli, da so s tem rezali predvsem svojo individualno moč.

Vendar pa tega ni mogoče pripisati družbi ali lahkotno avtorasistično pripisati kar Slovencem kot narodu – kar je sicer simpatično brati, saj se s tem vzdignemo nad preostale v občutku, da mi to vemo, drugi pa ne. Dejstvo je, da sta to pač naša individualna dolžnost in pravica, ki pa je pogosto ne opravimo. Ker smo spregledali, da je ta naloga z menjavo sistema prešla na posameznike. Več kot 25 let po padcu komunizma in vpeljavi kapitalizma namreč še vedno nismo opazili, da je značilnost tega sistema, da od posameznika zahteva, da veliko stvari opravi in spozna sam – saj to smo hoteli, a smo videli le eno stran in tako je v veliki meri še dandanes. Morda bi pomagalo, če bi le malo spremenili pogled in bi na primer uvideli, da so sindikati dejansko storitev, ki jo posameznik vsak mesec plača, da si s tem zagotovi višjo raven pravic – in da bi nam moralo biti to tako logično kot na primer plačilo pregleda vozila avtomehaniku.

Ne samo to: ko gre za vedenje o pravicah in pravno varnost, zlasti pa za upravljanje države, smo neprimerno zaupljivejši celo do vsakega samooklicanega vedeža kot do države. To ne velja le za posameznike – v tem še posebej izstopajo mediji, ki brez težav objavljajo takšna nestrokovna mnenja, mnenj uradnikov in javnih strokovnjakov pa sploh ne želimo spoznati, pa čeprav je prav to eden od razlogov obstoja države. Poglejmo samo vprašanje cepljenja otrok in lahkotnost odločitev staršev na tem področju. Bi kdo tako lahkotno zaupal popravilo svojega avta nekomu, ki nima nobenih izkušenj? Nikoli.