Grega Repovž

9. 3. 2018  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Pogovoriti se moramo pred volitvami

Govor bo o levici. Politična teoretičarka Chantal Mouffe je imela pretekli teden izjemen nastop v Cankarjevem domu (klobuk dol Fabuli), a še bolj natančno velja brati njena sporočila v intervjujih, ki sta ju z njo naredili Deja Crnović in Kristina Božič v Dnevniku in Večeru. Volitve se namreč bližajo in Chantal Mouffe je v tistem razumu, ki pritiče 75-letni gospe, ki se še spomni revolucij, prihoda Margaret Thatcher na oblast in zanosnih let francoskega socializma, na mizo zložila vse tisto, česar njeni morda glasnejši kolegi niso.

Zgolj v opombo, očaranost pisca nad njo ni naključna in hipna, ampak dolgotrajna.

»Problem levice je raba abstraktnega diskurza, ki večini ne pomeni nič. Ljudi je treba nasloviti na podlagi njihovih zahtev, ne naših predstav, kakšni bi morali biti. Dati jim je treba jezik, s katerim lahko to artikulirajo. Uspeh desnega populizma je ravno v tem, da to razume, medtem ko se levica tako imenovanim poražencem neoliberalne globalizacije večinoma raje ne posveča.« In točno za to gre. Namreč, kdo pa so poraženci neoliberalne globalizacije? Večini se seveda takoj pred oči prikažejo manualni delavci in rob družbe. A ni tako: krog ljudi, ki se čutijo in dejansko tudi so poraženci neoliberalne globalizacije, je neprimerno širši. Dejansko se tako čuti večina prebivalstva: ker pač jim je bilo vzeto upanje, upanje, da bo bolje in da bodo napredovali. Od mladih, ki si ne morejo predstavljati, da bodo imeli lastno stanovanje in stabilno službo, do njihovih staršev, ki so sami negotovi, hkrati pa lahko nad situacijo lastnih otrok samo vijejo roke. Do upokojencev, ki nenadoma ne morejo več računati, da bodo lahko prišli do sobe v domu, ko bodo obnemogli – nekaj, kar je bilo še v socializmu najbolj normalno. In to je res grozno, vse naštete situacije. Da bo mera polna, jim ob tem vsi govorijo o strašanskem napredku. Ja, podatki držijo, a oni ga ne občutijo. Občutijo pa napredek oligarhije (kot pravilno Mouffova poimenuje elite). Pač, razen redkih so danes poraženci vsi, ki ne razpolagajo s produkcijskimi sredstvi ali kapitalom. Pogledati velja, samo kako neverjetno so danes izobraženi mladi, pa jim to dejansko kaj dosti ne pomaga. In to je volilno telo levice, kot je pravilno ugotovil že Jeremy Corbyn. A ne gre za ljudi, ki komaj živijo (tudi te, seveda), ampak za ljudi, ki bi radi živeli normalno. Nobeni ekstremisti niso, je pa njihova želja za današnji kapitalizem bogokletna in ekstremna. In to je bistvo.

A kako jih nasloviti? Pač z današnjim časom. In s preteklimi izkušnjami. Te si velja posebej ogledovati, znova in znova. Chantal Mouffe uporabi v Večeru odličen primer: »Thatcherjevi je uspelo popolnoma spremeniti logiko ljudi in družbeni zdrav razum. To spremembo sem živela. V nekaj letih smo izgubili logiko, ki je temeljila na enakopravnosti in smiselnosti javnih storitev ter javnega dobrega. Država je postala sovražnik. Thatcherjevi je za to uspelo dobiti podporo ljudi. Razumela je, da so ljudje nezadovoljni z birokratičnostjo socialne države in s kolektivizmom. Ključni element v njenem programu je bil trg, ki naj bi prinesel svobodo. Ljudje so se s tem poistovetili in v to verjeli. Laburisti niso razumeli, kaj se dogaja. Prepričani so bili, da bo njena politika propadla, ko bo brezposelnost narasla in bodo ljudje občutili dejanske posledice neoliberalizma. In brezposelnost je rasla. A Thatcherjeva je začela govoriti o feministkah – ženskah, ki niso več v svojih tradicionalnih vlogah, ampak kradejo moškim delovna mesta. Govorila je o migrantih, ki so prišli v Veliko Britanijo in vzeli službe. Uspelo ji je ohraniti prepričanje ljudi, da je njen neoliberalni projekt pravi. Tako je neoliberalizem postal hegemonski v Britaniji, sprejeli so ga Blairovi laburisti in nato socialdemokrati po Evropi.« Zveni znano?

Mouffova pravi, da je čas za levi populizem. Kaj pa je ta populizem? Pač strategija. Ljudem je treba ponuditi upanje ali pa pogledati, v čem vidijo upanje. Ta trenutek levica tako zamudi. Kaj je danes upanje? Bitcoin? Da, tudi bitcoin. Seveda se lahko vzvišeno zmrdujemo nad bitcoinom, in to celo upravičeno, gre pač res le za aktiviranje naših pogoltnih misli, aktiviranje upanja, da je mogoče priti brez resnega dela do resnega denarja, do bogastva. Res, peščici bo to uspelo. A eno je bitcoin (kot sinonim za vse virtualne valute), drugo pa je tehnologija blockchain. Seveda lahko danes zapišemo, da ne vemo, ali ima res tak potencial, kot ga izkazuje. Dejstvo pa je, da je obet nove tehnologije spodbudil upanje, da morda obstaja nekaj, kar bo premaknilo današnji svet naprej. Ljudje to potrebujejo, potrebujejo upanje (po Terryju Eagletonu) in to je treba spoštovati. Morda blockchain ne prinaša novega, prinesel pa je neverjeten optimizem med ljudmi. Tako rekoč vsak dan je vsaj en dogodek na to temo in skoraj vsi so polno zasedeni. Je obet, obet nečesa novega, tako kot so bila visokotehnološka podjetja pred dvajsetimi leti. In res je temu sledil trdi borzni zlom, a vseeno je širša energija, ki so jo prinesla IT-podjetja, povzročila velike družbene spremembe. Tako se ta svet vrti.

Levica mora biti sodobna. Takrat zmaga. Ko uporablja jezik aktualnega časa.