6. 7. 2018 | Mladina 27 | Uvodnik
Krogi pekla
Na prvi pogled deluje logično. V imenu varovanja okolja države spodbujajo nakup in uporabo električnih vozil. Najprej s subvencijo, ki znaša do 7500 evrov pri nakupu vozila. Denarja sicer ne daje država, ampak ga v sklad prispevajo vsi, ki uporabljajo klasična vozila na bencin in dizel ter uporabniki elektrike: v ceni litra dizelskega goriva znaša ta prispevek 0,8 centa, od litra bencina uporabniki prispevajo 0,73 centa, 0,8 centa pa gre v sklad tudi od vsake kilovatne ure električne energije. Seveda električne avtomobile kupujejo najbogatejši, torej dejansko vsi subvencioniramo tiste, ki imajo že tako ali tako več. A zadeva ima logiko: bogatejši zmorejo in so pripravljeni kupovati dražja vozila, krog električnih vozil se tako širi, zato pada cena in električni avtomobili postajajo vse bolj množični, z množičnostjo cenejši, s tem pa dostopni vsem, kar zagotavlja postopen prehod družb na električna vozila in v bolj čisto okolje prihodnosti.
A to je le prvi del. Danes je splošno znano, da so tudi električna vozila – zlasti razkošna – ekološko sporna. Zaradi električnih avtomobilov se odpirajo ogromni rudniki litija, kjer je treba vložiti ogromno energije za njegovo pridelavo, temeljijo pa na poceni delovni sili – a so ti rudniki stran od oči zahodnega sveta. Problem proizvodnje elektrike, ki je še vedno tudi umazana in ekološko sporna dejavnost, se bo z razširjenostjo električnih avtomobilov le še povečeval – res pa je, da ima vsaka država svoje Šaleške doline, kamor lahko natlači to umazano industrijo, stran od oči. Prav tako ostajata težavna razgradnja in zbiranje litij-ionskih baterij, kar bo ob množični uporabi postal prvovrsten ekološki problem – a skladišča za 50 let je mogoče vedno zgraditi in problem odložiti na ramena prihodnjih generacij. Z drugimi besedami: dobro nam gre, zrak bo čistejši v urbanih središčih, za to tudi gre, našteti problemi pa so … naj gre ta kelih mimo nas.
To je nekako skupna evropska politika. Do tu je skupna. Od tu naprej pa malo manj.
Ko so nemška mesta začela zapirati mestna središča za starejše dizelske motorje, se je to zdel le še naslednji dober korak k čistejšemu okolju. Posledica odločitve nemških mest za čisti zrak je hitrejša menjava vozil v Nemčiji z vozili s sodobnimi motorji, s katerimi bo mogoče vstopati v mestna središča (kar vpliva tudi na gospodarsko rast), prav tako pa seveda nastanek presežne ponudbe rabljenih vozil s spornimi motorji, padec cen teh vozil in njihov izvoz na evropski vzhod in jug, kjer teh standardov še nihče ne uvaja. In ker so te države revnejše, bodo ekološko sporna vozila, ki jih seveda kupujejo manj premožni, odslej onesnaževala te države, medtem ko bo Nemčija naredila še en korak k čistejšemu okolju. Kar je dobro za ene, je slabše za druge.
Zakaj na primer Slovenija tega ne prepreči?
Za nakup električnih vozil je pretežno premožnim posameznikom Eko Sklad v prvi polovici leta dal okoli 500 tisoč evrov, podjetjem pa še okoli 200 tisoč. Mar ne bi bilo logično, da bi se država (vlada) odzvala na spremembe v Nemčiji in s hitrim zakonodajnim posegom preprečila, da bi vprašljiva dizelska vozila končala pri nas? Oziroma še več: mar ne bi bilo z vidika ekologije bolje preusmeriti denar od električnih vozil, katerih cena je tako ali tako že začela padati, k spodbujanju nakupov boljših dizelskih vozil? Pri tem bi šlo za pomoč manj premožnim, ki pa bi tako dejansko dosegli celo boljše ekološke učinke kot kupci električnih vozil. Če z ekologijo mislimo resno, so namreč ta vozila že na kratki rok bolj škodljiva, kot pa so električna – ob zavedanju njihovih pomanjkljivosti – koristna. Mar ne bi bilo torej logično, da se država odzove?
Morda se dogaja nekaj drugega.
Peter Frase, član uredniškega odbora revije Jacobin, v knjigi Štiri prihodnosti opozarja na zelo realno možnost, da bo današnji kapitalizem nasledil tako imenovani eksterminizem, ki bo družbo dejansko fizično razdelil; bogati bodo živeli v ekoloških oazah, ostali pa v opustošenem okolju. Svet za bogate in na drugi strani za večno opustošeni svet za vse ostale. Šaleška dolina bo v prihodnosti dobila še sedmi in osmi blok termoelektrarne, Ljubljana Center pa bo na primer oaza dobrega zraka in premožne gospôde, grobo rečeno. Pri tem bo Večina, ki zadnjih 20 let le izgublja pravice, seveda še bolj nemočna, a še vedno tista, ki bo napredno življenje bogatih financirala. Kot ga zdaj, tudi s takso na vsako kilovatno uro in vsak liter bencina – pri čemer ne zanikamo dobrih namenov.
V tokratnem intervjuju evropska komisarka za promet Violeta Bulc na primer izreče naslednji stavek: »Poskus v smeri zmanjševanja gneče ob prometnih konicah je vsekakor poenotenje načina zaračunavanja cestnin po vsej EU po prevoženem kilometru, ki omogoča tudi prilagajanje višine cestnin glede na čas v dnevu.« Zveni logično, dobra ideja, mar ne? A je tudi komisarki jasno, da bi to pomenilo, da bodo tisti, ki bodo »malo počakali« in razbremenili ceste, manj premožni. Spet.
Pa tako dobro zveni.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.