Grega Repovž

16. 11. 2018  |  Mladina 46  |  Uvodnik

NLB, La Toya in kroglice pregelk

Zadnje tedne smo v redakciji Mladine sistematično zbirali informacije o prodaji NLB. Novinarsko smo poskušali razvozlati, kakšen koncept prodaje in kasnejšega upravljanja svojega preostalega deleža si je vlada zamislila.

Seveda o tem, da vlada in ostali vpleteni imajo cilj in da vedo, kakšna bodo na koncu razmerja med lastniki, kakšna bo moč države v banki v naslednjih letih in desetletjih, nismo niti za trenutek podvomili. Kako tudi bi! Država ohranja v tej družbi 25 odstotkov plus eno delnico. Že ta delež, ki ga država ohranja v NLB, namreč jasno nakazuje, da za ravnanjem države kljub navidezni zmedi, nedorečenosti in malce nasprotujočim si izjavam ministrov in premiera (premierov) zagotovo stoji jasen plan, ki pa ga kot tudi prihodnja največja lastnica seveda javno ne razkriva. Tega od vlade in SDH nismo pričakovali – na generalni ravni že, na ravni izvedbe pa ne. To bi bilo nekaj takega, kot če bi od prodajalca avtomobila pričakovali, da bo vnaprej razkril najnižjo ceno, po kateri nam je pripravljen prodati avto.

Tako smo seveda opazili, da so na predstavitev tristo strani obsežnega prodajnega prospekta prišli tudi predstavniki slovenskih javnih pokojninskih in investicijskih skladov, torej državnih, paradržavnih in investicijskih skladov v lasti podjetij, na katera ima prek lastništva vpliv Republika Slovenija. To je nakazovalo, da morda vlada sledi konceptu, poznanem zlasti iz starih evropskih kapitalističnih držav, kjer država vpliv na relevantne družbe in banke ohranja na eni strani prek na videz manjšinskega deleža ter kopice paradržavnih lastnikov, na primer deželnih, pokojninskih in drugih skladov. V Nemčiji na primer tako zagotavljajo vpliv države v ogromno družbah, začenši s Telekomom, na deželni ravni pa sploh. Delež vseh državnih in paradržavnih lastnikov po navadi doseže do okoli 40 odstotkov, a ker je preostala lastnina pretežno zelo razpršena, ima država dejansko obvladujoč vpliv. Seveda pa prej naredi natančno analizo in elaborat bodoče razpršenosti ter seveda sistem bodočih kontrol. Ni naključij, ni napak. S premoženjem se ne šalijo, saj veste, kapitalizem.

Kot rečeno – sklepali smo, da ima vlada nekaj takega v načrtu, in zdelo se je kar premišljeno. Hkrati bodo zadostili evropski komisiji in njeni zahtevi (ki smo jo sicer skuhali sami), a ohranili vpliv. Končno nekdo ve, kaj dela.

A nato je prišel hladen tuš: Agencija za trg vrednostnih papirjev je (prav na poizvedovanje skladov) izdala pravno mnenje, da zaradi zakona, ki je reguliral možnosti privatizacijskih investicijskih skladov, nobena z državo povezana institucija ne sme kupiti delnic NLB. Ker smo sproti zbirali informacije, smo seveda izvedeli, da je to – kako je to mogoče, pri zdravi pameti! – presenetilo tako Slovenski državni holding kot vlado. Iz neuradnega poizvedovanja je jasno, da niso vedeli za to – da, če smo natančni, dejansko nimajo nobenega elaborata ali vsaj pravnega mnenja. Nič. Edina modrost, ki pride človeku ob tem na misel, so besede, s katerimi je nekoč sebe opisala pornostarleta La Toya: »Jaz sem tako dekle, se nič ne pozanimam, jaz samo grem.«

Tako se ne bi lotil prodaje niti prodajalec avtomobila, ki smo ga omenili kot primer v drugem odstavku. In vse nadaljnje izjave so pokazale, da res ne vedo, kakšen vpliv bo imela država neposredno in posredno po koncu prodaje. Čeprav bi, ker država ostaja 25-odstotna (plus ena delnica) lastnica v NLB tudi po zaključku vseh prodajnih postopkov, to seveda morali vedeti že na dan, ko so prodajo razglasili. Kot smo zapisali: ne govorimo o tem, ali je sploh modro prodajati banko, ampak o tem, da nekdo, ki nekaj tako vplivnega, kot je NLB, misli ohranjati v svojem portfelju v tako velikem deležu, seveda ve za vsako desetinko odstotka, v katerih rokah bo in kako bo to premoženje v prihodnosti upravljal.

Slišali smo, ko so naknadno govorili, da ni problem, da bodo državni in paradržavni skladi delnice lahko zdaj vseeno kupovali na borzi. No, to lahkotno govorjenje o našem premoženju – da, našem premoženju – ne veleva odstavitve le vodstva SDH, ampak tudi finančnega ministra.

Kupci NLB so že znani. Nekateri. Žal. Včasih je bolje ne vedeti. Ker tudi če bi se vnaprej šalili, kakšni špekulanti se bodo zgrnili nad banko, se nikoli ne bi tako objestno šalili, da bi se lahko približali temu, kar se je dejansko zgodilo. Oziroma kot je zapisal nekoč Stanisław Jerzy Lec: »Sanjal sem stvarnost. Kakšno olajšanje, ko sem se zbudil!«

Najhuje pa je, da vlada in SDH zdaj skupaj z državljani zgolj opazujeta, kaj se bo zgodilo in kako se bo zadeva končala. Po znani analitični metodi, ki jo je prostodušno oznanjal že prvi predsednik vlade Lojze Peterle. Pač, če bo špičasto, bodo vile, če okroglo, pa lopata.

Vlada verjetno upa na najboljše. Lepo, vsi skupaj z njo upamo na najboljše. To lahko počnemo tudi brez vlade. Naslednjič lahko uporabljamo kar Pikine kroglice pregelk.