Grega Repovž

23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Uvodnik

V imenu Marije, Kraljice Slovencev

V torek so slovenski mediji prejeli vabilo Nove Slovenske zaveze, društva, ki promovira ravnanje domobrancev v času druge svetovne vojne. V večini evropskih držav društva, ki bi poveličevala ravnanje kvizlingov med drugo svetovno vojno, ne obstajajo in ne morejo obstajati. Društva, ki so (vsaj delno) prikrito poveličevala fašizem ali nacionalsocializem po drugi svetovni vojni, so bila dolga leta značilna predvsem za Italijo in Avstrijo, kjer so se denacifikaciji in defašizaciji izognili. Še danes vidimo posledice tega v obeh državah. V Zahodni Nemčiji so ves čas – zaradi dolgoletnega nadzora zaveznikov in tudi razščiščenja, skozi katero je šla država na zahtevo mlade generacije po letu 1968 – prepovedana in nezaslišana.

Drugače je v Vzhodni Evropi. Po padcu komunizma so se društva, ki promovirajo medvojno kvizlinštvo, vzpostavila po številnih državah, na Hrvaškem pa vodilna stranka HDZ niti ne skriva naklonjenega odnosa do ustaštva. Tudi v Sloveniji je desnica trdno povezana z organizacijami, ki častijo ravnanje kvizlingov. Pri tem v obeh državah ves čas v ozadju stoji organizacija, ki je bila na Hrvaškem in tudi v Sloveniji najbolj odgovorna tako za kvizlinštvo, torej za domobranstvo in ustaštvo, kot za sodelovanje z okupatorjem, celo za pripravo seznamov ljudi, ki so bili predani v roke okupatorjev: to je seveda cerkev.

A vrnimo se k vabilu. Takole gre besedilo: »Vabimo Vas na spominsko slovesnost in sveto mašo za žrtve vojn, ki bo v Rovtah v nedeljo, 25. 8. 2019, ob 15. uri. Sveto mašo za padle domobrance, žrtve prve in druge svetovne vojne ter vojne za Slovenijo bo daroval upokojeni nadškof msgr. dr. Anton Stres. Po maši bo spominska slovesnost, zbrane bo nagovoril dr. Janez Zorec. Spominska slovesnost ima tri poudarke. Spominjamo se 75. obletnice postavitve Marijine kapelice, posvečene Mariji, Kraljici Slovencev. Kapelico so dali postaviti rovtarski domobranci 5. novembra 1944 v spomin na vse žrtve prve in druge svetovne vojne. Seznam žrtev so dopolnili leta 1993 in tako zapisali žrtve od posvetitve kapelice do konca vojne ter žrtve vojne za samostojno Slovenijo. Posebej stojijo farne plošče, na katerih so zapisana imena žrtev povojnega nasilja. Spomnili se bomo tudi 75. obletnice protikomunističnega shoda, ki je bil v nedeljo, 27. avgusta 1944, v Rovtah. Udeležil se ga je tudi prezident Ljubljanske pokrajine general Leon Rupnik s soprogo in sinom Vukom. Obenem bomo slovesno obhajali evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga praznujemo vsako leto 23. avgusta. Posebej smo vabljeni, da na slovesnost pridemo s farnimi spominskimi križi.«

Zgodovinska dejstva so taka. Očaranost slovenske cerkve nad fašizmom se ni začela med vojno, po italijanski in nemški okupaciji, temveč veliko prej. Maja 1931 je papež Pij XI. objavil okrožnico Quadragesimo Anno, s katero je cerkev sprejela fašistični model družbene ureditve. Kmalu po tej okrožnici so pod okriljem RKC na slovenskih tleh nastale organizacije militantne profašistične katoliške milice. Cerkev v Sloveniji je bila takrat predvsem politična organizacija, navsezadnje so bili njeni predstavniki aktivni politiki. Katoliška akcija se je opredelila za generala Franca, pa tudi za fašizem in za Hitlerja. Ko je v Slovenijo prišla vojna, je takratni ban Natlačen 10. aprila 1941 odšel na Vrhniko in tam svečano pričakal in pozdravil italijanske okupacijske čete. Zatem je šel Natlačen v Celje, kjer je Nemce prosil, naj zasedejo celotno Slovenijo in naredijo iz nje protektorat. Teden dni po fašistični zasedbi Ljubljane in nacistični zasedbi Gorenjske ter Dolenjske se je škof Gregor Rožman sestal z ljubljanskim komisarjem Emiliem Graziolijem, julija 1941 pa mu je v Škofijskem listu napisal slavospev. Rožman in cerkev (ljubljanske pokrajine) z okupatorjem nista sodelovala zato, ker bi zgolj računala na zmago fašizma in nacizma v Evropi, ampak ker so enako mislili. Cerkev je prek svojih duhovnikov sodelovala tudi pri pripravi seznamov Slovencev za deportacije, na primer v taborišče na otoku Rabu. Brez cerkve in domobrancev bi fašisti in nacisti težje okupirali Slovenijo in težje bi lovili svoje nasprotnike in jih napotovali v taborišča smrti. Vsak okupator vedno potrebuje izdajalce. V Sloveniji je bila to oblast, ki so jo aktivno vodili katoliški politiki in sama cerkev.

Res je, spominska slovesnost v Rovtah je zdaj že stalnica. In to je tudi razlog, da ponovno izpostavljamo zgodovinska dejstva. Danes, 80 let kasneje, je namreč treba jasno napisati, da za temi slovesnostmi stoji cerkev. Ki s tem spet izkorišča domobrance in njihove potomce, njihovo bolečino, dejansko bolečino (zaradi povojnega ravnanja komunistov), in tudi bolečino, ki izhaja iz nezmožnosti soočiti se z zgodovinskimi dejstvi. Domobranski vojaki so bili narodni izdajalci, a so bili tudi žrtve cerkve in takratne politike. In kot je cerkev takrat prek moči institucije nedolžne ljudi zvabila v domobranstvo in v katoliške milice pred vojno in v času vojne, tako jih danes na podoben način zlorablja, da bi s tem prikrila zgodovinska dejstva. In kot njene vloge v času druge svetovne vojne ni mogoče omejiti na prihod škofa Gregorija Rožmana na domobransko prisego na Hitlerjev rojstni dan, tudi danes na teh prireditvah ni zgolj statistka. Vrh slovenske cerkve zlorablja vero, vernike ter preživele domobrance in njihove potomce, da lahko še naprej zamegljuje zgodovinska dejstva.

Enako ravna cerkev pri soočanju s spolnimi zlorabami. Dejstev preprosto ne priznava, zlorablja pa moč vere in zaupanje vernikov.