Grega Repovž

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Vedeli so

Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo, se je v sredo, na drugi dan prizemljitve Adrijinih letal, sestal s predstavniki Iniciativnega odbora zaposlenih za reševanje Adrie. »Ni nam vseeno, kaj se z Adrio dogaja, tako zaradi ohranitve povezav s Slovenijo tudi po zraku kot zaradi blagovne znamke in zaposlenih. Ne moremo pa mimo dejstev, ki otežujejo reševanje ali pomoč Adrii,« je dejal Počivalšek in omenil, da je bila zadnja dokapitalizacija narejena leta 2011 in od nje še ni preteklo deset let, ko bi spet imeli možnost za novo dokapitalizacijo. »Podjetje je v zasebni lasti, manevrski prostor za pomoč je tudi zato zelo zožen,« je še dejal Počivalšek. Omenil je, da je imela Adria neodgovornega lastnika, zaradi katerega so zdaj ogrožene licence za letenje, in da je za reševanje situacije zelo malo časa.

Minister Počivalšek ima prav. Časa je zelo malo. Je pa presenetljivo, da se je vehementni minister težav Adrie zavedel šele zdaj. Vseh ostalih dva milijona prebivalcev Slovenije za to, v kako globokih težavah je Adria, ve že vsaj od začetka leta, mar ne? Minister je v sredo celo opozoril, da je podjetje v zasebni lasti, pozabil pa je povedati, da ga je temu podjetju prodala vlada Mira Cerarja, v kateri je bil sam minister za gospodarstvo. Z argumentom, da se bo le tako lahko Adria razvijala, širila in zagotavljala Sloveniji še dodatne povezave s svetom. Tisti, ki so opozarjali, da se to ne more zgoditi in da je bila Adria prodana špekulantom ter da je za tako majhno državo edini način, da ima zagotovljene povezave s svetom, državna družba, katere poslovanje država sofinancira, so bili seveda razglašeni za ljudi, ki ne razumejo, da smo v kapitalizmu in da država ne more biti lastnik Adrie.

A isti dan je Nemčija zaradi propada potovalnega velikana, Thomasa Cooka, priskočila na pomoč letalski družbi Condor, ki je v lasti te britanske družbe. Zvezne oblasti in dežela Hessen so nemudoma napovedali, da bodo podjetju dali poroštvo za premostitveno posojilo v višini 380 milijonov evrov. To je slovenski vladi za Adrio že v ponedeljek predlagal nekdanji direktor Peter Grašek: da naj država izda poroštveno posojilo Adrii v zameno za zastavo delnic. Zato namreč imamo ministre, da se v takih situacijah nemudoma lotijo pogajanj. Pa ne zaradi kakšnih sentimentalnih razlogov, za gospodarstvo in prihodke države gre. Adria je pač prepomembna za slovenski turizem in za tudi siceršnjo povezanost Slovenije s svetom, da bi si lahko vlada – ki vsaj toliko časa kot vsi ostali prebivalci ve, v kakšnem stanju je – privoščila, da šele zdaj išče rešitve.

A dejansko jih ne išče. Glede na običajno ravnanje slovenskih vlad se je namreč zdaj že začelo obdobje čakanja, da se prah poleže, obdobje iskanja krivcev iz preteklosti in kazanja na domnevno nemoč vlade, ki da jo blokirajo Evropska unija in njena pravila. Vendar ta pravila ne omejujejo ne Hrvaške, ki ves čas pomaga svoji družbi, ne Estonije, ki je propad svoje pričakala s praktično že ustanovljeno novo družbo, ali pa Nemčije, ki nemudoma in brez razmišljanja reši letalsko družbo ali avtomobilsko tovarno – če in ko je treba. In vedno znova se izkaže, da je treba. Še več: vedno znova se izkaže, da je prav ta skrb dejansko ena od prvenstvenih nalog tako zvezne kot deželnih vlad. In ko je na primer Slovenija prodala svoje nacionalno letališče, ga ni kupila kar neka družba, ampak Fraport, ki je v večinski lasti nemške države prek dežele Hessen in mesta Frankfurt. Da, to je ista nemška zvezna dežela, ki je zagotovila premostitveno posojilo družbi Condor, da ni propadla.

Mar ni čudno, da nas prepričujejo, kako je za uspešnost in učinkovitost države nujno, da podjetja in banke prodajamo, vedno znova pa se izkaže, da tiste države, ki naj bi veljale za vrh kapitalistične učinkovitosti in uspešnosti, kupujejo ta naša podjetja in banke? In ne samo to: da te svoje nakupe izvajajo skupaj z zasebnimi družbami iz teh istih držav. Pač, družba Fraport je delno tudi v lasti Lufthanse. In to je družba, ki bo zdaj zelo verjetno prevzela posle Adrie – vladni predstavniki že ves čas zaostritve namigujejo, da jim je najbližje rešitev, po kateri bi v tem trenutku neznanemu operaterju financirali zagotavljanje nekaterih letalskih povezav s Slovenijo. A kaj to dejansko pomeni? In seveda bo ta operater najverjetneje Lufthansa, ker se ji to zaradi letališča najbolj splača.

Zaradi neaktivnosti vlade bo skoraj 600 ljudi v Adrii ostalo brez zaposlitve, posredno pa še vsaj toliko. V državno blagajno bo prišlo za okoli 20 milijonov evrov manj prispevkov in davkov. Redke prezaposlitve se bodo realizirale v tujini, ne v Sloveniji, tukaj bodo pač ostali le najosnovnejši administrativni posli. A to pomeni tudi, da bo celotna paleta na letalstvo vezanih poklicev izgubila domicil v tej državi.

Minister Počivalšek je vedel, komu so prodali Adrio. Bil je zraven in bil je za. Vsa Slovenija je vedela, da jo kupujejo špekulanti, ki jo želijo izčrpati – in tudi on je že takrat to vedel. Tako kot je Alenka Bratušek kot predsednica vlade leta 2014 vedela, da Letališče Brnik kupuje dejansko nemška država. In vedela je tudi, da bo v trenutku, ko bo prodano nacionalno letališče, konec komplementarnosti med letališčem in Adrio, kar bo za Adrio in Slovenijo že čez par let usodno.

Vedeli so, kaj delajo. In tudi zdaj vedo, kaj delajo. Čakajo, da se razburjenje poleže.