Manipulator Pahor
Predsednik republike Borut Pahor je imel 30. decembra lani tradicionalni intervju v Odmevih na TV Slovenija, vodila ga je novinarka Tanja Starič. Predsednik republike ja v svojem sicer zmuzljivem slogu, a ne brez samovšečne vzvišenosti, zelo jasno nakazal, da ne mara predsednika vlade Marjana Šarca, da mu ni všeč, kakšna koalicija oblikuje slovensko vladno politiko in da bi moral Šarec položaj prepustiti Janezu Janši. Šlo je za predsednikovo grobo manipulacijo in za poskus, da bi razmere v državi prikazal za zaostrene, nenormalne. Poskus predsednika republike, da bi vnesel negotovost in prespraševanje o legitimnosti vlade in koalicije, je bil sicer neuspešen in brez odziva. Vendar to ne spreminja dejstva, da gre za zelo nenavadno predsednikovo vedenje.
A pojdimo po vrsti. Pahor je nezadovoljstvo nakazal že v govoru na osrednji državni slovesnosti ob dnevu državnosti in enotnosti. Osrednji vsebinski del njegovega nastopa je bilo mnenje, da je konsenzualna politika v Sloveniji v resni krizi. »Vidimo porast politike, ki deli. Ta politika se ne trudi, da bi razlike presegala, nasprotno. Te razlike izkorišča. To ustvarja razmere, ko ni več plemenito, če poskušaš nagovarjati politične tekmece ali celo z njimi sodelovati. Nasprotno, vse bolj in bolj se zdi, da zadostuje, da nagovarjaš svoje lastne podpornike, tekmece pa stigmatiziraš ali celo izključuješ … Preveč je nestrpnega, sovražnega in celo izključujočega govora. Preveč je zavračanja sodelovanja.« Če tega ne bi govoril ravno Pahor, bi se lahko strinjali z vsem, kar je povedal. Drži, tudi v Sloveniji imamo skrajno desno stranko z ogromno podporo (SDS), ki širi nestrpnost, v zadnjem času so se pojavile razne varde, sovražni govor je huda težava. Vendar Pahor ni govoril o tem – govoril je ravno nasprotno. Tisto, kar je dejansko hotel povedati, je, da se mu ne zdi prav, da politične stranke nočejo sodelovati s SDS in Janezom Janšo.
A pet dni kasneje je šel v pogovoru na TV Slovenija še korak dlje: »Mislim, da je pošteno stališče, če ugotovimo, da je ta vlada, čeprav manjšinska, uspela v zadnjem letu in pol ustvariti pogoje politične stabilnosti. Vendar je enako pošteno, če ugotovimo, da bi to, kar pričakujemo od nje, da bi torej v pogojih politične stabilnosti izvedla strukturne reforme, lahko zanjo pomenilo tudi njen konec. Hočem reči: ta koalicija se vrti v začaranem krogu, zagotavlja politično stabilnost, toda če bi hotela resneje ukrepati, bi to prav gotovo lahko ranilo njeno stabilnost in s tem tudi stabilnost države. Tukaj čaka predsednika vlade v začetku prihodnjega leta odločitev, kaj in kako si želi.« Seveda je v nadaljevanju povedal, kaj naj zdaj Šarec naredi: »Na osnovi mojih izkušenj bi izbral tveganje z ukrepi, torej poskušal bi doseči čim širšo politično podporo za tiste strukturne reforme, ki so potrebne za trajno okrevanje, gospodarsko in socialno, naše države. Mogoče se to tveganje ne bi izšlo in bi vlada padla. To se mi zdi bolje od drugega tveganja. Namreč, da čuvate koalicijo in politično stabilnost in nič ne ukrepate, na dolgi rok to ni vzdržna politika za Slovenijo.«
Poglejmo obe izjavi predsednika republike od blizu, ker sta polni manipulacij in tudi zavajanja. Pahor na primer politično stabilnost v nastopu prikaže kot težavo, kot dejanski vir nestabilnosti. Od kdaj? Zakaj? Mar ni politična stabilnost pač nujna za normalen razvoj in delovanje države? A to je le prva manipulacija. Za trajno okrevanje Slovenije so potrebne strukturne reforme, pravi. Kakšno trajno okrevanje? Slovenija ima eno najvišjih gospodarskih rasti v Evropi in tudi enega najnižjih javnih dolgov, ki ga pospešeno odplačuje. Pahorjeve manipulacije si kar sledijo, namen pa je en sam: ustvariti vtis, da je slovenska politika (in z njo država) v nekakšnem izrednem stanju, ki ga je treba presekati. Pahor določi tudi čas, ko naj bi se Šarec odločil – na začetku leta bo moral sprejeti odločitev. Zakaj? Kaj pa se dogaja na začetku tega leta? Proračun je sprejet, vladni predlogi imajo podporo v parlamentu, ministrska ekipa je popolnjena. In kaj Pahor nazadnje dejansko predlaga Šarcu? Naj sam povzroči padec vlade, ker »to ni vzdržna politika za Slovenijo«.
Seveda ta vlada še zdaleč ni idealna, je vlada iz neoliberalnega miljeja, sploh po razhodu z Levico. Šarec še zdaleč ni idealen premier, ministrska ekipa si prav tako ne zasluži odličnih ocen. Že znotraj navedenega ima predsednik dovolj prostora za kritiko vlade, saj si jo ta zasluži. A Pahorja vsebina v resnici ne moti niti ne zanima. Moti ga Šarec in moti ga, ker vlade ne vodi njegov najljubši politik Janša. To je vse. In za to je pripravljen razmere prikazovati kot izredne. Najbolj skrb zbujajoča sta pri vsem skupaj njegova vzvišenost in poskus prikazovanja, da je nelegitimno, če vlado vodi sedanja koalicija. Tega si resen predsednik republike pač ne more privoščiti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.