Javnost gleda in pomni
Evropa je v preteklem letu doživela velik poraz. Seveda gre za brexit, a odhod Velike Britanije iz Evropske unije je dejansko zgolj posledica tega velikega poraza – poraza normalne in zmerne politike na Otoku v spopadu z nacionalistično-populističnim valom, ki je to državo zajel takrat kot vso Evropo: leta 2015, ko se je začela migrantska kriza. Leto 2015 je pač prelomno za to stoletje in tako bo zapisano tudi v zgodovinskih analizah – takrat se je začel v Evropi vzpenjati nacionalpopulizem, kako se bo končalo, pa dandanes dejansko še ne vemo. No, kazalo je slabo tudi v Italiji, a je prišlo do koalicije zmernih političnih strank, ki so zavrnile Salvinijev nacionalistični populizem. Bitka še zdaleč ni dobljena, a vzpon Salvinija je vsaj začasno ustavljen. Nekaj časa je slabo kazalo tudi v skandinavskih državah, tudi tam so največjo podporo dobili nacionalpopulisti, a so v državah, v eni za drugo, preprečili njihov vzpon tako na državni kot lokalni ravni. Najtrše bitke – in zaradi moči države tudi najpomembnejše – pa bijejo v Nemčiji, kjer se zaradi zgodovinskih izkušenj še posebno bojijo nacionalistične in populistične politike.
Obstajata pa dve državi, kjer se zdi bitka izgubljena, kjer skrajna desnica vlada. To sta Madžarska in Poljska. Evropa izvaja pritisk na obe državi, a je relativno brez moči. Na Madžarskem je bila izvedena čistka na univerzah, v javni upravi, v medijih in v pravosodju, na Poljskem je stanje le za odtenek boljše. Na zemljevidu problematičnih držav so še Hrvaška, v veliki meri Romunija in Bolgarija. Prihodnji teden naj bi se tem državam pridružila tudi Slovenija.
O tem odločajo namreč poslanci prihodnji teden in teža njihove odločitve je neprimerno večja, kot so si pripravljeni priznati. Njihovo dejanje je preračunljivo, a zdi se, da se res ne zavedajo, da bodo vse življenje nosili posledice svoje odločitve. Vedo namreč, kaj je SDS. Najprej je to sovraštvo, ena velika produkcija laži, konstantnih in grobih diskvalifikacij drugače mislečih, odkrit rasizem ter izključevanje. Veliko ljudi in institucij že leta živi pod tem pritiskom in zaradi tega je slovenska demokracija globoko ranjena. Laž za lažjo, leta za letom, diskvalifikacija za diskvalifikacijo, hujskanje ljudi, brezštevilna podtikanja, blatenje akademikov, preganjanje kulturnikov, napadi na medije in posamezne novinarje, seveda pa naprej zlorabe oblasti, izigravanje zakonodaje (na primer te, ki opredeljuje financiranje strank iz tujine), ne nazadnje korupcija in razni čudni mišmaši z denarjem, nezmožnost predsednika, da pove, od kod mu gotovina. Vse to je znano vsem poslancem in vodstvom strank in zato lahko mirno zapišemo, da so se za ta korak odločili zavestno. Njihove pretekle izjave – začenši s poslancem Zorčičem iz SMC – nam dajejo zelo jasno vedeti, da vse to o SDS vedo, da o tej naravi SDS ne dvomijo, da torej vedo, s kom gredo v koalicijo. Nobeden od njih ni nakazal, da je spremenil mnenje o SDS, niti ni nakazal, da misli, da so se motili prej. Ne, točno vedo, kaj in koga postavljajo na oblast. In zato tudi vedo, kaj se bo dogajalo s slovensko družbo zaradi te njihove odločitve.
Seveda, nekako računajo, da Janša in SDS zdaj ne bosta počela stvari, ki sta jih v preteklosti. Kot je dejal eden izmed njih, računajo, da se Janša ne bo drznil tako ravnati, ker drugo leto Slovenijo čaka polletno predsedovanje Evropski uniji. No, to je res neumnost. Predsedovanje Evropski uniji je namreč razmeroma nepomembna zadeva, protokolarni ostanek neke druge organiziranosti unije, ki je dejansko umrla ravno ob (tudi) slovenskem vstopu v unijo. Takrat se je namreč unija razširila na preveč novih članic, na katere se stare članice niso drznile zanašati, zato je bilo celotno odločanje tiho preneseno na evropski svet, v katerem sedijo premieri, ter na svet evropske unije, ki ga sestavljajo ministri po področjih. Predsedovanje uniji je sicer ostalo, ampak ne sprejema več dejanskih odločitev – predsedovanje je približno tak zgodovinski ostanek kot zasedanje evropskega parlamenta v Strasbourgu. Zato tudi v nobeni resni državi ne pomeni nič. Le vzhodni Evropejci, lačni pozornosti, iz tega delajo dramo, na vzhodu je to velika stvar, ker pač tam politiki mislijo, da bodo s tem očarali predvsem lastno javnost in pokazali, kako zelo pomembni da so. No, javnost je v teh državah (s Slovenijo vred) bolj zrela in na to da toliko kot javnosti v vseh drugih evropskih državah. Prav nič.
Lahko se torej poslanci SMC in DeSUS in tistih nekaj prostih strelcev, ki bodo na tajnem glasovanju morda tudi glasovali za vlado pod vodstvom SDS, prepričujejo, da imajo SDS vsaj delno pod nadzorom, da SDS in Janša tokrat ne bosta to, kar sami vedo, da sta – da ne bomo doživeli ponovnega kulturnega boja in ideološkega napada na družbo. A ta se je začel že pred podpisom koalicijske pogodbe. Že zdaj se je nabralo preveč, da bi to poslanci, ki resno mislijo demokracijo, pogoltnili.
Ene stvari se slovenski politiki ne morejo in ne morejo odvaditi: ves čas podcenjujejo javnost, državljane obravnavajo kot majhne otroke, ki jih je mogoče s trapastimi fintami prinašati okoli. No, ti državljani so že prevečkrat pokazali, kaj si o tej prevzetnosti elite mislijo in kako ji to pokazati.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.