Grega Repovž

13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Uvodnik

Janševa vlada v času tesnobe

Če bi ne bilo pandemije koronavirusa, bi bila Slovenija zdaj v šoku: ministrska ekipa Janeza Janše se izkazuje namreč točno taka, kot so nakazovale črnoglede napovedi. Ministru za obrambo Mateju Toninu se je že na nastopu pred poslanci zareklo, da nima prav nič proti vardam in da bi jih vključil kar v nekakšne dopolnilne enote vojske; minister za notranje zadeve Aleš Hojs je nemudoma napovedal dodatne ograje na slovensko-hrvaški meji in zapiranje južne meje; minister za zunanje zadeve Anže Logar napoveduje, da bodo Slovenijo poskušali priključiti višegrajski skupini držav, torej tistim, ki za razsvetljeno Evropo s svojo nazadnjaško politiko, poseganjem v sodno vejo oblasti, preganjanjem medijev in intelektualcev ter zavračajočim odnosom do manjšin pomenijo problem: Madžarski, Poljski, Slovaški.

Seveda se je prostodušni Tonin, ki očitno sploh ni vedel, kaj je dejansko povedal, nato poskušal izmotati iz svojih izjav. A saj je vseeno, ker nekaj je zdaj popolnoma jasno: zagotovila iz SMC in DeSUS, da se take stvari ne bodo dogajale v tej vladi, da bodo sami poroki, da SDS skupaj z NSi ne odnese v skrajno desno politiko, so že pokopana, v nobeni od navedenih strank pa niso ob navedenih izjavah niti trznili, ampak so naštete kandidate z zelo skrajnimi stališči podprli kot primerne in dobre. Po vseh merilih smo torej dobili skrajno desno vlado, primerljivo s poljsko in madžarsko, ob tem pa imajo vsa skrajno desna stališča SDS in NSi polno in jasno podporo SMC in DeSUS.

V razmerah, v katerih se je znašel svet, z njim pa tudi Slovenija, je treba na tem mestu zapisati, da se srečujemo z eno najtežjih možnih stanj za prebivalstvo in za državo. Zato je treba v tem smislu v tem trenutku obravnavati tudi novo vlado – namreč z upanjem, da ti ljudje, ki sicer izkazujejo vprašljive poglede in napovedujejo, da bodo Slovenijo poskušali spremeniti iz razmeroma odprte družbe v nazadnjaško, podobno madžarski in poljski, zmogli uvideti, da v teh resnih razmerah morajo zaupati javnemu sektorju, vsem njegovim uslužbencem, in ne bodo težkega stanja izkoristili za ustvarjanje dodatnih izrednih razmer.

Pri tem je največ na samem predsedniku vlade Janezu Janši. Janša velja za človeka, ki naj bi bil človek izrednih razmer, v njih naj bi se znašel. Vendar njegova preteklost tega v resnici ne izkazuje: ta človek ravno v takšnih razmerah namreč vedno znova ustvari paniko, povečuje pritisk. V preteklosti je prav v kriznih razmerah ravnal predvsem škodljivo, na zunaj dramatično, dejansko pa nezrelo in panično. Zadnjič smo bili temu priča ob finančni krizi v letu 2012, ko je namesto resne ekonomske in fiskalne politike vsak dan slikal nove katastrofične scenarije, gospodarstvo, ki se je stežka pobiralo (vključno z bankami) prikazoval kot bankrotirano in razglašal bankrot države. Alenka Bratušek, ki ni imela nobenih resnih političnih in diplomatskih izkušenj, ko je prevzela njegovo mesto, bila je tudi brez mednarodnih zvez in poznanstev, je na primer takrat pokazala veliko več državniške modrosti in diplomatske sposobnosti od njega, se na primer kljub temu, da je bila brez izkušenj in politične moči, obkrožila z neprimerno močnejšo ekipo, in dejansko ji je uspelo narediti obrat, ki je Slovenijo rešil pred trojko, mednarodno upravo ter še dodatnim padanjem. Do danes nam ni uspelo odpraviti vseh posledic tega napačnega Janševega ravnanja, ki je prizadelo mnogo ljudi in podjetij.

Ne moremo torej reči, da je Janša človek, ki se v takih razmerah znajde, nasprotno. Vendar pa ne pomeni, da v tem trenutku ne upamo, da bo tokrat drugače. Ker, če citiramo kar samega Janšo, zdaj gre za življenja.

Poleg tega moramo ob izraženem upanju opozoriti na še nekaj: v takšnih trenutkih javnost ni toliko pozorna na ostale odločitve, ki jih sprejemajo vlade, in pogosto spregleda poteze, ki dejansko dolgoročno posegajo v družbo in njeno blaginjo. V tem pogledu bo treba biti navkljub izjemnim razmeram kot posledici pandemije koronavirusa izjemno pozoren na ravnanje nove vlade. Janša sam je opozoril na morebitne vojne dobičkarje v času te krize, vendar zgodovina izkazuje, da so prav politiki tisti, ki poskušajo takšna stanja najbolj brezobzirno izkoristiti za svoje strankarske in druge interese. Potrebujemo pa modro vodenje: mednarodni kapital bo na primer krizo brez dvoma začutil kot priložnost za prevzeme podjetij, panog in dejavnosti, če se bodo znašli v težavah. Vlada (katerakoli) mora torej v tem trenutku razmišljati izjemno modro, natančno in dolgoročno – pri čemer je strokovnjakov na vseh področjih izrazito malo, če jih bo Janša prešteval po njihovih političnih barvah, pa še toliko manj.

Italijanski filozof Umberto Galimberti (njegov nastop objavljamo v tokratni Mladini) pravi, da pri koronavirusu ne moremo govoriti o strahu, saj koronavirus ni točno določen objekt, ampak neka nedoločna entiteta. In kadar imamo opraviti z nečim nedoločenim, takrat ne gre za strah – kar občutimo, je namreč tesnoba. Tesnoba se od strahu razlikuje po tem, da ne predpostavlja prisotnosti objekta, ki se ga bojimo.