Grega Repovž

8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Obrisi upora

»Tajnici, ki je prišla povedat, da je na drugi liniji policija, sem naročil, naj zapiše številko, da bom poklical nazaj, ker smo bili ravno sredi nekega dela. Potem sem po nekaj minutah odšel iz sejne sobe klicat direktorja policije Travnerja. Za mano je pohitel gospod Terče, me s hodnika povlekel v pisarno vodje finančne službe, ki je bila prazna, zaprl vrata za seboj in mi potihoma rekel: ‘Ivan, certifikati GenePlaneta so ponarejeni, najbrž kličejo zato.’«
—Iz intervjuja z Ivanom Galetom v tokratni Mladini

Janez Janša hiti. Še preden bo – če bomo seveda imeli to srečo – prišlo do vsaj delne in začasne normalizacije družbe, želi poseči v vse strukture te države, ki so mu moteče. Janša ve, da je zdaj družba sicer v pretežnem delu zgrožena, vendar hkrati hendikepirana in se ne zmore odzvati, kot se sicer odzove zrela, o demokraciji prepričana družba. Nismo priča normalnemu prevzemu oblasti, kamor spadajo tudi menjave, ampak nasilništvu nad družbo in državno upravo.

To ni normalna vlada, to je klika. Menjave v policiji, menjave v vrhu nacionalnega preiskovalnega urada, naskok na nacionalno televizijo in vse medije, ki jih vlada lahko doseže, začenši s Siol.net. Odpoved socialnega dogovarjanja, ignoriranje procedur v državnem zboru, izigravanje opozicijskih orodij za nadzor vladajočih. Napadi na vse, ki se ne strinjajo, poniževanje zdravstvene stroke, popolno ignoriranje protikorupcijskih pravil in pravil lobiranja. Izigravanje vseh pravil ravnanja z javnim denarjem, ignoriranje in izigravanje parlamentarnega nadzora nad proračunsko porabo, odkrito upravljanje denarja glede na prijateljske in strankarske vezi. Laž kot legitimno politično orodje, diskreditacija kot nadomestilo političnega dialoga, propaganda in izkrivljanje namesto upravne natančnosti pri navajanju javnih podatkov.

Javnost seveda to ve. Ve tudi, da smo bili, kot vse kaže, priča brezobzirni kraji javnega denarja, in to v trenutku, ko je bila vsa država v krču. V imenu stiske naroda so si politični sopotniki SDS in SMC obračunavali nespodobne pribitke pri nakupu nujne zaščitne opreme. Najprej so rekli »zaradi izrednih razmer zakoni ne veljajo«, nato pa z lopato premetavali javni denar v zasebne kanale. Nobena država okoli nas ni tako kupovala opreme. V Avstriji jo je zagotovil Rdeči križ. Na Hrvaškem je država neposredno kupovala opremo od Kitajske. Nobenih provizij, nobenih ženinih prijateljev, neznanih podjetij. Država in Rdeči križ.

Zadeva je sramotna in nizkotna. Če bi v katerikoli evropski državi odkrili, da je premierova žena posredovala pri poslu v vrednosti nekaj milijonov evrov, od tiste vlade ne bi nič ostalo in razpisane bi bile volitve. Tukaj smo v dveh tednih videli že toliko, da nas to sploh ni več presenetilo. Zakaj je že padla prejšnja avstrijska vlada? Mar nista NSi in SDS pol leta preganjali prejšnjega slovenskega premiera, ker naj bi v Sovi zaposlili žensko, ki je bila njegova dolgoletna sodelavka, ko je bil še komik? O teh poslih vse pove citat, ki smo ga izpostavili na začetku.

Več podatkov nam nakazuje, da se zoper vlado že v tem trenutku kuha v družbi močan upor. Danes tudi oblast ne more mižati pred podatkom, da se je pretekli petek, kljub grozi, ki jo zbuja koronavirusna bolezen, na ulice slovenskih mest odpravilo več tisoč kolesarjev (samo v Ljubljani jih je bilo po uradnih podatkih policije 3500), vsi bolj previdni so ostali doma, vsi, ki so se na ceste odpravili, pa so vedeli, da jih lahko oglobijo z vsaj 400 evrov kazni. Facebook skupina v podporo žvižgaču Ivanu Galetu ima impozantnih 70.000 sledilcev. A to še ni vse. Še nedolgo pasivizirani ljudje so začeli zelo aktivno spremljati medije, kar nam na primer kažeta gledanost oddaj s politično vsebino in rast obiska na medijskih spletnih straneh, ki jih javnost ocenjuje kot neodvisne. Da se po Sloveniji plete mreža upora, se čuti na vsakem koraku.

Kolesarji so šele napoved prihajajočega upora. Ni dvoma, da so sindikati tudi že na robu upora, ne nazadnje tudi zato, ker je vlada popolnoma ustavila socialno dogovarjanje. V resnih evropskih državah (in tudi podjetjih) se dogaja nasprotno: kdor si namreč želi okrevanja, ve, da je to čas, ko mora s sindikati skleniti zvezo za reševanje krize. Razen v Sloveniji. Ko bo postalo jasno, da je del vladnih ukrepov, s katerimi naj bi pomagali podjetjem, le navideznih, se bo zoper vlado obrnila tudi ekonomska elita. V podjetjih že vre, saj je ogromno ukrepov dejansko neučinkovitih, kljub dramatičnemu govorjenju o milijardah evrov, ki naj bi jih zagotovila država.

V tej družbi se bo kmalu začelo zelo zaostrovati. Ker smo na začetku krize, je to zelo slabo. Zdaj bi potrebovali vlado, ki bi znala ustvarjati občutek stabilnosti in varnosti.

Ta vlada je žalosten skupek amaterizma, nevednosti in objestnosti, kar je nazadnje pokazal proces odpiranja družbe. Nesorazmernim ukrepom je sledilo stihijsko odpiranje družbe. Danes niti odločevalci ne poznajo novih pravil vedenja, kaj šele ljudje. Po trgovini hodiš v maski, pred trgovino pa sediš s prijatelji – tako je videti danes Slovenija. V šole bodo otroci hodili z maskami in v majhnih skupinah, nekateri sploh ne, hkrati pa so že zdaj popoldan vsa igrišča polna otrok. A v resnici se ljudje vedejo točno tako kot notranji minister Hojs, ki je zjutraj grozil, da ne sme nihče prestopiti meje svoje občine, popoldan pa kosil travo na svojem vikendu na drugem koncu države. Pač ta vlada ni zgled. Na malodane nobenem področju.