Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 33  |  Uvodnik

Vzeti osebno

Odločitev notranjega ministra Aleša Hojsa, ki je vršilcu direktorja policije (seveda v dogovoru z njim) naročil revizijo že zaključenih preiskav – preiskave v Banki Slovenije iz leta 2012, preiskave suma zlorabe prevladujočega položaja družbe Pro Plus, preiskave suma pranja denarja iz Irana, preiskava korupcije v zdravstvu pri nakupu žilnih opornic ter preiskave sumov nepravilnosti na otroški srčni kirurgiji, ima seveda jasen namen: gre za ponoven poskus diskreditacije ljudi, ki so politični nasprotniki današnje vladajoče koalicije, in pa dveh medijev: POP TV in Mladine.

Če bi v teh dveh zgodbah (o zlorabi prevladujočega položaja Pro Plusa in o denarju, ki naj bi ga prek prodaje žilnih opornic javnemu zdravstvenemu sistemu dobivala revija Mladina) obstajali minimalni dokazi, vsaj sled dokazov, ne dvomimo, da bi kriminalisti in tožilci že zdavnaj vložili vse ovadbe – tudi zato, da bi se sodno te zgodbe zaprle. Vendar teh dokazov ni bilo, obe zgodbi sta bili skonstruirani in politični, obema medijema sta že doslej naredili veliko škode, obe sta namreč ravno dovolj intrigantni, da v ljudeh sprožata dvome. In to je namen predsednika SDS Janše in ministra Hojsa tudi tokrat: pač s ponavljanjem teh neresnic vplivati na ugled medijev. A Mladina in POP TV nista edina na udaru: najbolj grobo se je vlada lotila javne televizije – ki jo lahko politika tudi najbolj grdo prizadene.

Vendar se naslov Vzeti osebno ne navezuje na to ravnanje vlade. Dejansko ne gre za Mladino ali POP TV, novinarji in drugi medijski ustvarjalci smo tega ne nazadnje vajeni oziroma so taki trenutki v družbi tisti, ko se moramo kot skupnost znati povezati, zbrati in zdržati pritisk, pa čeprav so napadi te politike dandanes pogosto izrazito osebni. A zdaj ne gre za novinarje: danes je tako obravnavan vsak javni uslužbenec, profesor na fakulteti, vsak strokovnjak ali intelektualec, politik, vsaka javna oseba, ki si drzne izreči kritično ali že malo drugačno mnenje. A tudi to ni najhuje: tako je danes obravnavan slehernik, vsak človek, ki ni javno izpostavljen, zgolj zato, ker objavi svoje mnenje na socialnih omrežjih. Vsakega je treba takoj diskreditirati, ga opsovati, grobo napasti. Ta teden je v uredniškem komentarju v TV Dnevniku odgovorna urednica Manica Janežič Ambrožič predstavila le košček grozljive zbirke vsakodnevnih žalitev, ki jih prejemajo njeni sodelavci in ona sama. To ni niti gostilniški nivo, to je nivo, ki ga preprosto ne more biti. Prasice, kurbe, svinje, debili, idioti – v javnem diskurzu je ta država postala pretepaški poligon. Ko se tako glasno zmerjata sprta zakonca, sosedje pokličejo policijo in slednja pride – ker je to kršenje javnega reda, nemalokrat pa gre za nasilje v družini. In analogija je jasna: to, kar se danes dogaja, je nasilje nad družbo, ki ga izvaja vladajoča koalicija SDS, SMC, NSi in DeSUS ob sodelovanju nacionalistov Zmaga Jelinčiča.

In točno to je tisto, kar je treba vzeti osebno. Da, s tem nasiljem se posega v naše temeljne pravice, v naša individualna življenja, širše rečeno pa se posega v to družbo z nožem ter se jo reže in uničuje. Že tako smo imeli nizko raven komunikacije, pa vendar se je zdelo, da se po polžje stvari izboljšujejo. A danes tako javno govorijo vodilni politiki, ljudje pa zato postajajo na vseh ravneh vse bolj grobi in izključujoči. In taki družbi, ki jo ustvarja ta politika, je treba reči ne, to je osebno, to je napad na dostojanstvo vsakega izmed nas.

Videli smo družbe v takem stanju in vemo, kam to pelje. Dovolj je tega gostilniškega novoreka, tega obkladanja, te nizkotnosti, ko je dovoljeno res vse. Pač ne, to je huje od vsakršne gospodarske krize, Matej Tonin, Aleksandra Pivec, Zdravko Počivalšek – to so ljudje, brez katerih se to ne bi dogajalo. To družbo ustvarjajo vaše stranke, vi ste tisti, ki zastrupljate to državo – pri čemer je nam državljanom popolnoma vseeno, kako kažete s prstom drug na drugega in vsi trije na SDS. A to je vaš nivo, vi ste mu dali glasove in ga postavili. In ta vaš nivo je napad na prebivalce te države, ki ga je treba vzeti osebno in reči ne. Je napad na vse, kar smo hoteli od te države, je napad na njeno ustanovitev, je napad na demokratično in razsvetljeno državo, ki bo združevala. To je napad na zastavo te države in druge njene simbole, s Triglavom in himno vred. To je napad na naše otroke in njihove otroke – ta govorica, ta nivo, ta zlokobnost bo vplivala na njih in na njihove odnose in na njihovo prihodnost. To družbo spreminjate v družbo zveri. Mar res kdo verjame, da ko boste osvojili vse, kar ste si zastavili, ko boste demontirali vse sisteme, ko boste diskvalificirali in ponižali še zadnjega javnega uslužbenca ali učitelja, novinarja ali policista, ki vam ne bo hotel ustreči v vaših politično motiviranih procesih, da bo takrat prišlo jutro, ko bo vse prav in normalno, ko bomo pa postali spet ljudje? Tako se niso vedli slovenski komunisti niti v najslabših različicah in časih. In koliko let smo potrebovali, da smo se pobrali od tistega sistema in njegovih napak? Še danes so po vsej družbi sledi te zgodovine.

To, kar se dogaja, je napad na družbo in na vsakega prebivalca te države osebno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.