Grega Repovž

16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Kraja prihodnosti

V trenutnih razmerah je zaradi razmaha epidemije seveda na pol neprimerno pisati o drugih težavah, v katere vse bolj pogosto trči Slovenija po zgolj pol leta vladanja ekipe Janeza Janše, vendar pa je ta teden prišel za Slovenijo pričakovan hladen tuš iz evropske komisije: osnutek nacionalnega načrta za okrevanje oziroma načrt črpanja skoraj polovice od 10,5 milijarde evrov (od tega 2,1 milijarde evrov nepovratnih sredstev) je namreč doživel grobo zavrnitev, ocenjen je kot neprimeren.

K vsebini zavrnitve, o kateri piše v tokratni Mladini Monika Weiss, se še vrnemo, prej smo namreč dolžni opisati nekatere dogodke, ki smo jih spremljali v preteklih dveh mesecih in so že nakazovali, da vlada oziroma kar SDS znotraj nje, poskuša evropska sredstva preusmeriti nekam drugam. Evropska komisija tokrat prekleto resno misli, ko od vsega začetka vztraja, da mora biti denar za okrevanje namenjen trajnostni, zeleni in digitalni prihodnosti; če sta se torej že zgodili epidemija in z njo gospodarska kriza z elementi zloma, je ekipa tokratne predsednice komisije zelo jasno dala državam navodila, da bo denar prišel le, če se dejansko usmeri v trajnostni, zeleni in digitalni preskok. A na naše uredništvo so se v preteklih dveh mesecih z opozorili obrnili iz več slovenskih družb in organizacij, ki so namreč vse hotele s svojimi projekti participirati pri tem (brez podjetij in javnega sektorja tega sploh ni mogoče storiti), vendar niso prišle niti do osnovnih podatkov, kako pristopiti k projektom, pristojno ministrstvo pod vodstvom Zvonka Černača da jim na vprašanja že mesece preprosto ne odgovarja. Že v gradivu vlade z dne 28. avgusta, ko je bil načrt sprejet, ni bilo nobene priloge, iz katere bi izhajalo, kako pripraviti projekte, čeprav bi to moralo biti obvezni del gradiva. Pričakovalo se je, da bo to gradivo prišlo naknadno, a po mesecu dni ni bilo sprememb. Na spletni strani službe vlade za evropsko in kohezijsko politiko ni bilo nobenih navodil, nobenih podatkov, kot da ne bi potekal največji investicijski program v Evropi v naši državi. A ni šlo zgolj za neznanje in nedelo, saj so nato prišle tudi informacije, da imajo podobne operativne težave kot podjetja tudi ministrstva in državne institucije, ki ne spadajo pod SDS. Vse bolj očitno je postalo, da poskuša SDS popolnoma nadzorovati porabo 2,1 milijarde nepovratnih evropskih sredstev ter jih usmerjati po političnih volilnih kriterijih.

Opisane informacije smo ta teden še preverjali, seveda z vedenjem, da je dejanski osnutek nacionalnega načrta za okrevanje vlada že poslala v Bruselj in da je slednji že v ocenjevanju – pri čemer država oziroma vlada dejansko ni opravila nobenega javnega poziva in ni angažirala vseh sil v državi, da bi res naredili dober trajnostni, zeleni in digitalni načrt razvoja. V Avstriji na primer so organizirali konference, aktivirali vse agencije ter najrazličnejše državne in zasebne zbornice, dežele in mesta, ekonomske in tehnološke inštitute, da so nabrali toliko res dobrih projektov, kolikor je razpisanih sredstev za Avstrijo, hkrati pa se pri tem držali pospešenega načrta razvoja države, ki je tako ali tako del osnovnega paketa vsake avstrijske vlade, ne glede na politični predznak.

Pričakovano je evropska komisija slovenski osnutek porabe sredstev zavrnila z nizanjem vrste ostrih pripomb, dokument je sramotno poročilo. Da namreč projekti sploh niso ovrednoteni, da ni jasne zavezanosti ciljem zelene in digitalne prihodnosti, hkrati opozarjajo na razdrobljenost, pa na postopek, podjetniški projekti na primer sploh še niso niti evalvirani, seveda pa je iz kritik mogoče zaznati tudi opozorilo, da gre pri slovenskem načrtu predvsem za projekte urejanja komunalne infrastrukture, ki s cilji, ki so bili dogovorjeni na ravni Evropske unije, nimajo res nobene skupne točke. Z drugimi besedami: v Bruslju so prepoznali, da vlada ni bila sposobna pripraviti razvojnega načrta, prepoznali so celo, da jim je podtaknila en velik predvolilni program. Ampak zadeve so resne: če ne bo projektov, tega denarja ne bo. Preprosto bomo ostali brez njega. Kaj počne vlada, je sicer zelo prozorno: poskuša narediti to, kar Viktor Orbán dela že leta, da pač benevolentno troši evropski denar, ga preusmerja dejansko v zasebne roke raznih oligarhov, ki nato tvorijo finančno bazo za strankarske in tudi zasebne projekte vladajoče strukture. A Evropa je že jasno sporočila, da ne bo več dajala denarja evropskim samodržcem. A bolj boleče je nekaj drugega: zaradi tega ravnanja vlade Slovenija dejansko lahko ostane brez sredstev, predvsem pa je v ključnem trenutku brez resnega razvojnega programa. Z drugimi besedami: ta vlada nam krade prihodnost. Ker to je tisto, kar je najhuje pri tem. V vseh državah vedo, da gre za program življenjskega pomena, le z njim in tem denarjem, pravilno usmerjenim, bo mogoče preživeti. To ni poraz za Janšo, ta program je poraz za vse prebivalce Slovenije. In čisto nič ne moremo storiti, da bi pod to ekipo prišlo sploh do razumevanja, o čem govori komisija, ko govori o ciljih načrta. Ta ekipa tudi tega ni zmožna, ker sploh ne govori tega jezika.

Morda se v času epidemije res zdi to manjši problem. A ta program je Evropska unija naredila prav zaradi zavedanja, kakšne bodo posledice epidemije, če tega ne naredi. V resnih državah so to razumeli in že danes delajo ogromne korake, samo s tem se ukvarjajo. Pri nas se vlada še naprej ukvarja s podrejanjem neodvisnih agencij, razmeram navkljub.