Grega Repovž

13. 11. 2020  |  Mladina 46  |  Uvodnik

Kazenska odgovornost

Počasi se bo sestavila slika o vzrokih, ki so Slovenijo pripeljali na vrh lestvice držav po številu v epidemiji umrlih na milijon prebivalcev. In bolj ko se bo slika izrisovala, resneje bo treba začeti govoriti o odgovornosti za to, da je Slovenija tako zavozila spopad z epidemijo. Govorimo o kazenski odgovornosti odločevalcev, ljudi, ki sedijo v vladi.

Novinar Jure Trampuš je v preteklih tednih raziskal dve sicer stereotipni izjavi o pridnih Gorenjcih, ki so hodili v službo kljub verjetnosti, da so se že okužili. Izrekla sta ju direktor Bolnišnice Golnik in prva gorenjska epidemiologinja. Oba sta dejansko govorila o prisilnem prezentizmu, torej o tem, da si ljudje zaradi delodajalca ali zaradi tega, ker si ne morejo privoščiti izpada dohodka, ne drznejo ne hoditi v službo tudi, kadar so bolni. A zdaj je jasno, da se je to res zgodilo, saj vlada zavestno ni vzpostavila sistema, po katerem bi bilo tistim, ki bi morali ostati v samoizolaciji, zagotovljeno nadomestilo za izpadli dohodek. Sistema, ki bi to težavo urejal, preprosto ni bilo. Na eni strani NIJZ ni več zmogel dohitevati okuževanja – na to so opozarjali minister za zdravje Tomaž Gantar in epidemiologi –, na drugi pa ministrstvo za delo, ki ga vodi sladkobesedni Janez Cigler Kralj, čez poletje ni pripravilo sistema izdajanja odločb, ki bi ljudem dejansko omogočale ostati doma. Še več: ministrstvo za delo se ni odzvalo, ko je že postalo jasno, kaj se dogaja. Minister je sladkobesedil naprej. Dva tedna so na ministrstvu za delo proučevali zaplet – mediji so jih vsak dan na rednih tiskovnih konferencah spraševali o tem problemu –, nato pa so ureditev vključili v peti protikoronski sveženj, ki je v veljavo stopil šele 24. oktobra. Torej šele pred dvema tednoma in dva tedna po tem, ko je vlada že uvedla lockdown, ker ji je epidemija ušla iz rok. Do takrat pa so ljudje po vsej Sloveniji hodili v službo, čeprav je obstajala velika verjetnost, da so se okužili. A stvari so še hujše: ljudje s povprečnimi in podpovprečnimi dohodki si še danes težko privoščijo, da bi dobivali le pretežni del svoje osnovne plače ter ostali brez dodatkov za malico in prevoz na delo. Ni prostora za moraliziranje: take so pač v tej državi socialne razmere. In prav na to težavo so mediji opozarjali že med prvim valom, a sta jo vlada in ministrstvo za delo ignorirala. Danes ceno za to neverjetno ignoranco dejanskega socialnega položaja prebivalcev plačuje celotna Slovenija, v prihodnjih tednih pa jo bodo na najbolj brutalen način plačali stanovalci domov za upokojence.

Ostanimo pri ministru Ciglerju Kralju. V sredo je na tiskovni konferenci benevolentno ugotovil, da vse kaže, da so imeli zaposleni v domovih starejših več asimptomatskih okužb, zaradi česar se je koronavirus v njih tako razširil. Mar ni bila naloga ministra, v katerega pristojnost spadajo ti domovi, da zagotovi sredstva in kadre, da se to ne zgodi? In zakaj jih niso testirali? Gre za popoln poraz, kakršnega ne doživlja nobena država. V Nemčiji, kot natančno opisuje novinar Vasja Jager, že od septembra s hitrimi testi dvakrat na teden preverjajo zdravstveno stanje vseh 900 tisoč stanovalcev in stanovalk domov za ostarele, pa tudi njihovih obiskovalcev. Enako je v Avstriji. Že od pomladi pa ves čas preverjajo zdravstveno stanje zaposlenih. Dejansko so domove tudi kadrovsko okrepili. Minister Cigler Kralj ni naredil nič od tega, je pa veliko govoril.

Enako velja za ministrico za šolstvo Simono Kustec. Slovensko šolstvo je drugi val pričakalo popolnoma nepripravljeno, na to so ves čas opozarjali ravnatelji in učitelji. Ministrstvo je tik pred začetkom šolskega leta sprejelo neoprijemljive in nelogične ukrepe, ki jih brez dodatnih sredstev in kadra preprosto ni bilo mogoče uveljaviti. Določilo je, da morajo v šolah med učenci zagotoviti razdaljo 1,5 metra, pri čemer so pristojni vedeli, da tega ne more zagotoviti tako rekoč nobena šola. Vse skupaj je bila popolna farsa, ukrepi pa navidezni. Tudi zato so zdaj slovenske šole fizično zaprte. Če bi ministrica pripravila dejanske ukrepe, bi jih lahko izvajali in tudi analizirali – tako pa se v resnici še danes ne ve, kaj se je dogajalo v šolah. Kot piše Staš Zgonik, epidemiologi in vladna strokovna skupina, ki jo vodi dr. Bojana Beović, še vedno ne zmorejo oceniti, ali so v Sloveniji šole varne ali ne. Pri čemer se učiteljem ni omogočilo redno testiranje.

Začeti bo treba razmišljati o kazenski odgovornosti teh ljudi, ki svojega dela niso opravili. Sedijo v vladi.