Grega Repovž

8. 4. 2022  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Vzhodna ali zahodna Evropa?

Prav neverjetno je: pred 30 leti so se vzhodnoevropske države iztrgale iz objema Sovjetske zveze in komunizma. Velika večina njihovih prebivalcev je želela živeti v demokraciji zahodnega tipa. Z delitvijo oblasti, zasebno lastnino, kapitalizmom, večstrankarskim sistemom, demokracijo, uveljavljenimi človekovimi pravicami, pravico do anticipacije, delujočo in svobodno civilno družbo, svobodnimi mediji, svobodo izbire in mišljenja. Tudi Rusija je po razpadu Sovjetske zveze poskusila oditi v to smer, a se je ustavila že na prvi tretjini poti. Pot v demokracijo je dokončno ustavil Vladimir Putin, ki je prejšnji komunistični sistem nadomestil s kapitalistično avtokracijo. In na vzhodu smo se nad tem zgražali. In kje smo danes? Vse več držav po vzhodni Evropi postaja po ustroju kopija Putinovega režima: navidezna demokracija, kjer se opozicija ovira in preganja, medije, tako zasebne kot javne, oblast napada in lomi, civilna družba doživlja prepovedi in finančne kazni, človekove pravice se kršijo na vsakem koraku, z zakonodajo ter tudi z nasiljem represivnih organov in državnega aparata. O katerih državah govorimo? Seveda o Madžarski. Pa o Poljski, o Romuniji in Bolgariji, tudi o Hrvaški, seveda o Srbiji. In Slovenija? Dolga leta smo se zgražali nad temi poldemokracijami skupaj z Zahodom in mahali s svojega evropskega vlaka. A leta 2022 smo pred odločitvijo: ali sledimo vzhodnim avtokracijam in se tudi sami začnemo spreminjati v avtokracijo po vzoru Putina ali pa se poskušamo vrniti med normalne demokracije. Seveda tudi zahodna demokracija ni izjemna. Ima veliko šibkih točk. A je demokracija.

Kako globoko smo že zabredli, je v sredo sporočilo sodišče, ko je javni televiziji naložilo, da mora povabiti opozicijsko stranko Gibanje Svoboda na predvolilna soočenja. Se zavedamo, kako globoko smo že? Da mora sodišče javni televiziji naložiti, da opozicijska stranka mora sodelovati na soočenju? Stranka, ki ima največjo javnomnenjsko podporo? Danes demokracijo v Sloveniji v veliki meri varuje le še sodna oblast. Avtoritarni oblasti Janše, Tonina in Počivalška v teh dveh letih ni uspelo, da bi si jo podredila. Zasluga gre v veliki meri nekdanji ministrici za pravosodje iz vrst SMC Lilijani Kozlovič, ki je dovolj dolgo zavirala vse poskuse poseganja v sodno oblast, v neki točki pa odstopila, ker ni več zmogla pritiskov.

Kakšno oblast imamo v Sloveniji v tem trenutku, nam pokaže prav to, koliko njenih potez so morala sodišča razveljaviti – razveljavljeni so bili nezakonita imenovanja po agencijah in zavodih, nezakoniti in neustavni ukrepi iz časa epidemije, ki niso imeli nobene zveze z epidemijo, ampak so zgolj posegali v temeljne pravice ljudi, pri čemer je treba poudariti prepoved protestov in javnih druženj. A to so samo najbolj izstopajoči primeri. Samo v zadnjih dveh tednih so sodišča odločila, da je bilo kaznovanje branja ustave pred državnim zborom nezakonito, da je bilo nezakonito izrekanje prekrška hupajočim pred vlado in da je vlada nezakonito preganjala protestnike zaradi predvajanja glasbe.

Nekaj je jasno: doslej so sodišča še imela to moč. A če ta oblast ostane, je prav sodna oblast prva, ki se je bodo lotili v naslednjem mandatu. Te želje Janša ne skriva – dela vse po scenariju, ki ga je po Putinu prevzel že Orbán. Javne institucije, mediji, opozicija, civilna družba, univerze, sodišča. Kako se nam je lahko zgodilo, da smo nenadoma na tem razcepu? Mar nismo rekli temu nikoli več? V resnici v Sloveniji celo nikoli, tudi v času trdega komunizma, ki je bil slab sistem, nismo zabredli v takšno obliko avtokracije. A kako so lahko nazaj v avtokracijo zakorakali Madžari in Poljaki, ki jim je bilo v času komunizma res težko in ki so iz tega obdobja prišli tako zelo poškodovani? Kako to, da se ljudem niso prižgali vsi alarmi?

Žal imajo pri tem izjemno pomembno vlogo mediji. Mediji so, če so svobodni in raznoliki, gradnik demokracije. Mediji niso izjemni, niso popek sveta, so pogosto površni, dogmatski in škodljivi, a vseeno brez svobodnih medijev ni demokracije. A ko avtokrati dobijo medije v roke, če zasedejo medijski prostor in uničijo vse, kar jim nasprotuje, se zoper to ni mogoče boriti na družbenih omrežjih, kot se mnogokrat tolažijo v propadajočih demokracijah in avtokracijah. Ne, brez svobodnih medijev ni demokracije. Rusija, Srbija in Madžarska, delno pa tudi Poljska so dokaz tega: ko oblast zasede medije, ko jih spremeni v svoj propagandni aparat, se sleherniki propagandi ne morejo upirati. Ne prepoznajo je. Seveda se lahko zgražamo nad Madžari, a kdor je vsaj zadnje tedne spremljal dogajanje v sosednji državi, razume, da so bili Madžari izpostavljeni najhujši propagandi, za katero se nam je zdelo, da v tem delu Evrope sploh ni več mogoča. Točno takšni propagandi, kakršno doživljajo Rusi. Zlorabljeni mediji so tisti, ki so odigrali to vlogo.

Orbán si je del medijev podredil in zamenjal ekipe, nekatere je na novo ustvaril, spet tretje pa uničil s svojim delovanjem in pritiski. A ti pritiski so se zgodili prek sodne oblasti, prek sodišč in tožilstva. Nihče ne ve, kje je meja, ko propaganda preglasi pristne informacije. Vemo pa v Sloveniji, kako se to zgodi: videli smo v Srbiji. Zato smo šli iz Jugoslavije. Tudi zato. Ker se nenadoma s Srbi nismo več mogli pogovarjati, ker so bili tako prežeti s propagando, da z njimi nismo mogli več najti skupnega jezika. Seveda to ni veljalo za vse, a žal za večino.

Slovenija je na križišču. In razmere so zelo resne. Tudi na Madžarskem in Poljskem se jim je zdelo, da se jim to preprosto ne more zgoditi. Da ne morejo več nazaj, da ne morejo več v smeri Rusije. In potem je prišel dan po volitvah in so bili na tej poti. Janši je uspelo v dveh letih – v veliki meri zaradi zlorabe epidemije – zelo okrniti demokracijo, ki je nastajala 30 let, s padci in vzponi. Na srečo mu sodne oblasti ni uspelo razgraditi. Je poškodovana, ni pa razgrajena. Medijski prostor, na primer, je mnogo bolj poškodovan.