Grega Repovž

20. 5. 2022  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Imeli so prav

Tik pred volitvami je v Slovenijo prišlo več tujih novinarjev. Nekatera vprašanja so se ponavljala. Se lahko zgodi, da bo Janša naredil kaj takega kot Trump, da bo insceniral napad na slovenski parlament? Bo sploh priznal izide volitev, na katerih bo verjetno poražen? Se lahko zgodi, da ne bo pripravljen zapustiti oblasti? Bo oviral oblikovanje nove vlade? Kljub dobremu poznavanju Janše smo novinarji tujim kolegom ponavljali, da je Janša sicer avtokrat, da je nevaren človek, a da si te rdeče črte vseeno ne bo drznil prestopiti. In na dan volitev, če odmislimo gnev in žolč, ki ga je v nekem trenutku izlil na medije in zmagovalce volitev, se je zdelo, da smo imeli prav: da bo res priznal poraz na volitvah in da bo njegova vlada tudi razmeroma spodobno zapustila oblast – bo sicer imenovala kopico članov stranke za veleposlanike, pohitela z deljenjem denarja, uresničila se je tudi napoved, da bo zagotovo na eni zadnjih sej poplačala RKC za vdanost in podložnost Janševi avtokraciji, pohitela je z zaposlovanjem strankarskih vojščakov po državnih službah, do prejšnjega tedna opravila več kot sto imenovanj na visoke položaje v uradništvu in javnih institucijah. A vse te nespodobnosti smo pričakovali – so del klasičnega arzenala nespodobnosti Janeza Janše.

Vnaprej je bilo tudi mogoče napovedati, da bo storil vse, da ne bo hitre spremembe zakona o RTV Slovenija, ki jo je zasedla njegova stranka. Vnaprej je bilo mogoče napovedati, da bo vzvišen nad novim državnim zborom in novoizvoljenimi poslanci, vnaprej je bilo mogoče napovedati, da bo aktiviral vse s stranko povezane posameznike in organizacije, začenši z Gospodarsko zbornico Slovenije, da bodo čim ostreje napadali nastajajočo koalicijsko vlado in jo poskušali prikazati kot nevarno za gospodarstvo. A vseeno se je zdelo, da bo nadaljeval tudi prikazovanje levoliberalnih strank kot tistih, ki niso pripravljene sodelovati, ki so rušilne in izključujoče, pač te lažnive teze, ki jih skupaj s Toninom in Počivalškom ponavlja že dve leti. Lažnive zato, ker so predstavniki teh strank tisti, ki so žaljivi, nespodobni, vulgarni do vseh drugih, hkrati pa ves čas govorijo o povezovanju. Kako naj normalen človek sodeluje z nekom, ki o njem neprestano laže in ga žali? Da morda ne bodo zmogli dostojno in gosposko prepustiti oblasti strankam, ki so tako prepričljivo zmagale na volitvah, je nato že prejšnji teden nakazal predsednik Nove Slovenije Matej Tonin. Ta pogosto posredno izda Janševe načrte, ker se mora vedno malce pobahati. Za javnost je to sicer dobro, pove pa tudi veliko o Toninu. Tako je že minuli teden jasno povedal, naj si Robert Golob ne dela utvar, da bo zlahka prišel do vlade. A vseeno smo upali, da gre zgolj za besede. To sredo pa se je razkrilo, kako nizko je pripravljena iti SDS: nedostojno je z navideznim posvetovalnim referendumom preprečila novi vladi, da bi se oblikovala po svoji zamisli. A ta korak, žal, pomeni prestop rdeče črte – in s tem se vračamo na začetek – je torej prav tista nespodobnost, o kateri so spraševali tuji novinarji, pa se nam je zdelo, da tako nizko Slovenija kljub vsemu ne more pasti.

Vendar to ni slabo. Nasprotno: dobro je, za higieno te države je dobro, da se Janša in Tonin razkrivata do konca, da odpadajo še zadnji kosi te kvazidemokratične fasade. Dobro je tudi zato, ker je to še zadnji dokaz, zakaj demokratične stranke s tema strankama preprosto ne morejo in ne smejo sodelovati: ker ne spoštujeta pravil, ki veljajo v demokraciji. Zadeva ni prav nič zapletena: SDS ne želi prepustiti oblasti, čeprav ima danes v državnem zboru večino neka druga koalicija, ki je to večino – v nasprotju s SDS in NSi leta 2020 – dobila na volitvah. Da, Janša preprosto ne priznava izida volitev. Lahko bi se kaj naučil od Marjana Šarca – temu leta 2020 niti na misel ni prišlo, prav tako ne njegovim sodelavcem, da bi kakorkoli onemogočali prehod z ene vladne garniture na drugo.

A kot smo zapisali: to ni slabo. Ne samo za javnost. Ni slabo niti za novo koalicijo. Janša ji sicer onemogoča prevzem oblasti, toda s tem ji posredno izjemno koristi. Za volivce pred predsedniškimi in lokalnimi volitvami, ki bodo že čez nekaj mesecev, ustvarja še jasnejšo sliko, kdo je kdo v slovenski politiki, diskrepanca med normalnostjo prihajajoče koalicije in njegovo togotno fanatičnostjo se samo še povečuje, pri volivcih pa se ohranja tudi zavedanje, s čim imajo opravka. Pa ne samo to: novi koaliciji s tem daje avtoriteto, da z janšizmom, ki se je zažrl v vse pore družbe, čim temeljiteje opravi, daje ji moč in verodostojnost za prihajajoče menjave in spremembe – prav s tem, ko demonstrira, kako nedemokratična je njegova oblast in s tem tudi kadri, ki jih je namestil v vse institucije.

Ne gre namreč samo za to, kar SDS in NSi počneta v državnem zboru. Še bolj nespodobno je, kar počneta v vladi: ta sprejema strategije, ki so v domeni vsakokratne vlade, ta teden je na primer področje informacijske družbe in elektronskih komunikacij prenesla iz pristojnosti ministrstva za javno upravo na službo vlade za digitalno preobrazbo, tja je prestavila tam zaposlene javne uslužbence, opremo, dokumentacijo in sredstva. Tik pred imenovanjem nove vlade? Kdo pri zdravi pameti naredi kaj takega?

Žal so bila torej vprašanja tujih novinarjev upravičena.