Grega Repovž

22. 7. 2022  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Šah mat

Čeprav se za politiko uporabljajo predvsem negativni izrazi in žaljivke, je vendarle nemalokrat tudi »umetnost« strateškega razmišljanja, taktike, geostrateških razmislekov, pogajalskih in šahovskih potez. Vsaj bila je, dokler so vanjo še hoteli vstopati najboljši kadri – še v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so vanjo odšli najboljši diplomanti, tudi pri nas.

To seveda ne pomeni, da ne poskušajo biti politiki vedno taktični, strateški, zviti – le res posreči se jim redko, po navadi pa taktiko izvajajo zgolj z najbolj netaktičnim orožjem, s svojo močjo in agresijo namreč. To seveda ni kakšna posebna taktika. Obvlada jo že nekajmesečni otrok.

Ta teden smo v Sloveniji po dolgem času spet videli taktično igro, ki je potekala tako, da so na koncu lahko vsi le še prikimali. Nihče ni uporabil sile, nihče ni bil ponižan, le poteze so si sledile druga za drugo. In ko je bilo konec, so imeli vsi karte na mizi, zmagovalec pa je bila vlada oziroma kar njen predsednik Robert Golob, ki je očitno igro vodil na strani vlade, skupaj z ministrico za kmetijstvo Ireno Šinko ter, tako se zdi, nekdanjim predsednikom SD in tudi bivšim kmetijskim ministrom Dejanom Židanom, danes desno roko gospodarskega ministra Matjaža Hana.

A pojdimo na začetek zgodbe. V prvih dneh julija se je v Sloveniji začela žetev pšenice. Letina ni obetavna, so rekli kmetje, suša nas pesti, tu je še vojna v Ukrajini, cene gredo v nebo, obeta se veliko pomanjkanje po vsem svetu, pšenico bomo zlahka prodali, a ker se zavedamo, da gre za interese države, bi bilo najbolje, da vlada, da bi v prihajajočem letu zagotovila dovolj pšenice, odkupi kar vso slovensko pšenico – in tako obvaruje slovenske potrošnike. Lahko ostanemo brez pšenice in kruha, je bilo logično vprašanje, ki se je takoj pojavilo v javnosti.

Predstavniki kmetov so svojo taktiko tudi sicer zelo dobro nastavili, postavili so ceno 400 evrov za tono pšenice, zavedajoč se, da bo javnost na njihovi strani, pa čeprav je bila v tistem trenutku cena na evropskih borzah okoli 340 evrov za tono. Vlada temu predlogu že na prvi pogled absolutno ni mogla reči ne, kmetje so res v pravem trenutku predlagali odkup celotnega letošnjega pridelka. Vlado so stisnili v kot, bitka se je zdela dobljena.

In vlada se je tako tudi odzvala – kot da se hoče na vsak način izogniti spopadu s kmeti, zadrugami in njihovimi organizacijami. Golob je že naslednji dan napovedal, da bo država odkupila vso pšenico: »Gre pa za dodatni ukrep k nekaj več kot 22 milijonom evrov pomoči za različne namene, ki jih bo država namenila kmetijskemu sektorju. Država bo prek zavoda za blagovne rezerve odkupila vso pšenico, letos pridelano v Sloveniji, s tem želi kmetom zagotoviti jasnega enega kupca in stabilno ceno.« Je res tako zlahka popustil kmetom?

Zdelo se je nerazumno – interesnih skupin, ki lahko podobno argumentirajo svoje zahteve, je v državi veliko. To je populizem, je bil trd eden od ekonomistov. Kaj bo naredil, ko pridejo naslednji?

Z namero vlade, da bo odkupila celoten pridelek slovenske pšenice, so bili seveda le dva dni kasneje v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije zelo zadovoljni. A tudi oni so prekaljeni pogajalci. Sporočili so, da je vlada prepozna, žetev že v polnem teku, kupci so že prišli, vlada mora torej zdaj res ponuditi vsaj 400 evrov, ker slovenska pšenica je pač »naša pšenica«. Kupci so, vlada naj se potrudi pri ceni, ker drugače bo šla pšenica slovenskih kmetov v tujino. Šlo je za logično pogajalsko potezo. Kmetje so razumeli, da se pogajajo zgolj še o ceni. In na tej točki je sledil obrat.

Kmetijski novinarji so le dan kasneje že zgroženo poročali, da je vlada sporočila, da žal, res žal lahko zavod za blagovne rezerve naredi le javni razpis in ponudi najnižjo ceno na trgu – kar je formalno res. Kmetom se je zdelo kar malo neverjetno, da se to dogaja. Seveda tega ni sporočil Golob, ampak kmetijska ministrica Šinkova. Vajeni napenjanja moči pri predhodnih vladah, so zato predstavniki kmetov zaostrili svoja stališča in napovedali, da bodo slovensko pšenico prodali tujim kupcem, ki jih je veliko in ponujajo več, poleg tega kmetje ne morejo več skladiščiti pšenice, vlada je kriva. In kaj je storila vlada oziroma premier? Kmetom je sporočil, da vlada, žal, nima več manevrskega prostora in naj torej prodajo pšenico po višji ceni v tujini, ker res ne bi bilo sprejemljivo, da bi delali sebi v škodo, če imajo boljše ponudbe.

In rezultat? Ker je cena pšenice na evropskem trgu nižja od cene, ki so jo zahtevali slovenski kmetje, še vedno znaša od 320 do 340 evrov za tono, bodo zdaj blagovne rezerve kupovale pšenico po nižji ceni, kar je dobro. To je pomembno z vidika draginje: s to pšenico bo država v prihodnjih mesecih lahko intervenirala na trgu in tako zadrževala cene kruha, v tem segmentu nadzorovala rast cen, inflacijo in s tem ekonomsko stabilnost. Če bi odkupila po zahtevani visoki ceni, bi cene kruha zbezljale.

»Ministrica za kmetijstvo, minister za gospodarstvo in predsednik vlade so se sprenevedali ali pa niso razumeli ideje,« je sredi tega tedna malce poklapano komentiral Franc Küčan, podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije. »Ker zdaj bo država kupila cenejšo pšenico v tujini, mi pa jo bomo dražje prodali tujcem.« To je bila iskrena izjava. Če bi vlada popustila zahtevam, bi bili na boljšem le kmetje, vsi drugi, država in potrošniki, pa na slabšem.

Že dolgo nismo v slovenski politiki videli tako čiste igre, brez pritiskov, brez izkoriščanja moči in pozicij, zgolj taktične poteze dveh strani. In že dolgo ni bilo v vrhu vlade človeka, ki bi te taktike obvladal.