Grega Repovž

23. 12. 2022  |  Mladina 51  |  Uvodnik

Uvodnik / Meso

»Osem milijard ljudi ne more pojesti veliko mesa, ne da bi hkrati uničili planet. In na uničenem planetu ni zdravih in zadovoljnih ljudi.«
—Dr. David Katz z Univerze Yale v intervjuju za Mladino leta 2019

Predsednik vlade Robert Golob ne tvega tako zelo, ko vedno znova poudarja, da je čas, da zmanjšamo količine mesa, ki ga pojemo, niti ni tako zelo tvegal, ko je to postavil med ključne točke svoje agende. Čeprav se vedno znova oglasijo na eni strani živilska in mesnopredelovalna industrija ter kmetje, ki se ukvarjajo s pridelavo živali, mesa in mlečnih izdelkov, na drugi pa tudi zbirka godrnjačev, Golob govori tisto, kar velika večina prebivalcev, med njimi so tudi oboževalci mesa, ve: preveč mesa, zlasti rdečega, je zdravju škodljivo, preveč mesa je izvor bolezni, z mesom v Sloveniji nismo zmerni, pri porabi mesa smo med evropskimi rekorderji.

V zadnjem desetletju se je dojemanje spornosti pretiranega prehranjevanja z mesom in živili živalskega izvora nasploh že močno okrepilo – to navsezadnje kažejo tudi popolnoma spremenjena sestava blaga na policah v trgovinah in meniji restavracij. Še pred dvajsetimi leti je bilo odklanjanje mesa povezano predvsem z neetičnostjo ubijanja drugih bitij in zasužnjevanja živali, danes sta prisotna predvsem dva vidika. Eden je že omenjeni zdravstveni vidik. Kot je leta 2019 v Mladini zapisal novinar Staš Zgonik, je odločilno prelomnico v pogledu na meso prinesla jesen 2015, ko je Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) uživanje predelanega mesa uvrstila na seznam rakotvornih, uživanje rdečega mesa pa na seznam verjetno rakotvornih dejavnikov. Pri tem se je opirala predvsem na epidemiološke raziskave, opravljene na velikih populacijskih vzorcih, ki kažejo na povezavo med pogostejšim uživanjem predelanega in rdečega mesa ter nekaterimi vrstami raka.

A danes to ve že večina prebivalcev razvitih držav. Z zaostrovanjem okoljske krize so v splošno javnost zadnja leta počasi začeli prodirati tudi podatki, da je prav sama živinoreja, torej kmetijska dejavnost, eden najpomembnejših povzročiteljev izpustov toplogrednih plinov. Na to je leta 2019 zelo jasno opozoril Medvladni odbor za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC). Leta 2022 je to zavedanje že zelo prodrlo v splošno javnost. Da je tako, kažejo prav police v trgovinah in meniji restavracij. Družbene spremembe v odnosu do mesa se niso šele začele, ampak so že v polnem razmahu. Zato pravimo, da Golob ne tvega toliko, kot se morda zdi.

A če je vse to že tako, kot smo opisali, zakaj torej poraba mesa še vedno narašča? Odgovor vse zaplete: ker je meso poceni, relativno je vedno cenejše. Temeljna težava je pač v tem, da se je včasih meso znašlo redkeje na krožnikih predvsem zato, ker je bilo manj dostopno, ker je bilo dražje.

Naj še enkrat ponovimo: premier Golob nikoli ni rekel, da bi morali nehati jesti meso. Ves čas govori, da bi ga lahko jedli manj, saj bi s tem prispevali k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Zakaj torej takoj odpor – oziroma občutek, da v javnosti obstaja tak odpor? Morda, ker premier dejansko govori o spremembi slovenske kmetijske politike. Večina slovenskih obdelovalnih površin je namenjena pripravi hrane za živali, temu so namenjeni pašniki, travniki in večina polj, na katerih rastejo rastline, namenjene za hrano živali (da, tu je še proizvodnja mleka in mlečnih izdelkov).

Zmanjšanje porabe mesa ne pomeni le drugačnih navad za prebivalstvo, ampak predvsem spremembo delovanja kmetijstva in industrije. V to je dregnil premier. V Sloveniji na večini kmetij v tem trenutku gojijo živino, ker je tudi shema subvencij zastavljena tako, da se to najbolj splača oziroma da imajo kmetje, ki se ukvarjajo z mesom in mlekom, najugodnejše pogoje. Pri tem je položaj malce absurden: del slovenskega mesa konča v izvozu, to pomeni, da dejansko v Sloveniji proizvajamo toplogredne pline za porabnike mesa v tujini. Ker so hkrati kmetje manj stimulirani za bolj množično proizvodnjo zelenjave, uvažamo tudi bistveno prevelik delež te. Po podatkih statističnega urada je bila leta 2020 Slovenija 88-odstotno samooskrbna z žiti, 84-odstotno z mesom, 48-odstotno z zelenjavo – a leta 2021 smo uvozili 2,3 milijona ton hrane in pijače, to pa je skoraj trikrat toliko kot leta 2000. Vendar tudi ti podatki niso enoznačni: samooskrba z zelenjavo se je na primer povečala z 39 odstotkov leta 2001 na že omenjenih 48 odstotkov leta 2020, stopnji samooskrbe z mesom in krompirjem pa sta se dejansko znižali.

Kaj sledi iz tega? Če bi povečali samooskrbo z zelenjavo, kar je mogoče storiti le s spremembo paradigme in torej zmanjšanjem proizvodnje mesa, bi hkrati povečali samozadostnost oskrbe, zmanjšali delež toplogrednih plinov, z zmanjšanjem porabe mesa pa izboljšali zdravje prebivalstva. Lahko temu kdo nasprotuje? In to je točno tisto, kar trdi premier Golob.

Hrana in proizvodnja hrane sta polni paradoksov. Poglejmo jih le nekaj. Najintenzivnejša in s tem do živali najmanj prijazna reja je hkrati najprijaznejša do okolja. Hrana je res za človeka najprej gorivo in gradivo. A je tudi sprostitev, še več, zelo pogosto je tolažba. Navedli bi lahko še in še primerov. Med drugim je pečenje mesa za marsikoga del njegovega imidža. In tako dalje.

Hrana je zapletena zadeva.

A kot rečeno: Slovenci smo med rekorderji v porabi mesa v Evropi, vozimo se torej v napačno smer. Zato se moramo začeti o tem pogovarjati. Ker pa ljudje to čutijo kot poseg v intimo, morajo začutiti tudi, da so sami tisti, ki se odločajo, in tudi, da bodo s tem nekaj pridobili – od svojega zdravja do zdravega okolja. Enako velja za živilce in kmete, ki se počutijo ogrožene: vlada jih mora v novo paradigmo povabiti, privabiti, tudi finančno. Ker se to tudi njej splača – državo stane manj kot vožnja v napačno smer. Tu ga Golob lomi. Konflikt in spor je najlaže zakuhati. Tako kot je najlaže speči dober biftek, veliko večji izziv pa je narediti res dobro jed iz cvetače in gomoljne zelene.