Grega Repovž

30. 12. 2022  |  Mladina 52  |  Uvodnik

Uvodnik / Besede

Če bi primerjali slovenski politični prostor z nemškim, je SDS, ki se pri nas predstavlja kot desnosredinska stranka, primerljiva z vzhodnonemško skrajno desno Alternativo za Nemčijo. Da, vzhodnonemška Alternativa za Nemčijo zagovarja skrajnejša stališča kot zahodnonemška, tam si odkritega rasizma ne upajo privoščiti. In tej zahodnonemški Alternativi za Nemčijo je po svojih stališčih še najbliže slovenska Nova Slovenija. Ko gre za svoboščine, odnos do migrantov, celo ekonomije, je namreč NSi bliže zahodnonemški Alternativi za Nemčijo kot pa koaliciji nemških krščanskih demokratov. Koalicija CDU-CSU, razen posameznikov v njej, nima tako skrajnih stališč, kot jih imajo slovenski krščanski demokrati – čeprav se nemška krščanska koalicija odmika v zadnjem času v desno in stran od centra, kamor jo je umestila Angela Merkel.

Slovenski liberalci, torej Gibanje Svoboda, ki zdaj združuje tudi Listo Marjana Šarca in Stranko Alenke Bratušek, so po svojem dejanskem videnju delovanja države in ekonomije bliže nemškim krščanskim demokratom, zlasti to velja za finančnega ministra Gibanja Svoboda Klemna Boštjančiča in prvega finančnika Žigo Debeljaka, a so vseeno hkrati primerljivi z nemškimi liberalci – seveda zaradi svojih zelenih pogledov in pogledov na človekove pravice. Z nemškimi liberalci so primerljivi slovenski socialdemokrati, njihov svet je svet ekonomije in interesov. Leve stranke, ki bi bila primerljiva z nemško Levico, v Sloveniji nimamo – a to je zelo dobro. Nemška Levica je namreč staromodna, preprosto ni na ravni časa. Slovenska Levica je moderna socialdemokratska stranka, ki pa je izgubila tla pod nogami, ker so liberalci prevzeli pomemben del njenega programa.

Vsega tega nismo navedli zaradi opisovanja političnega prostora, ampak ker ta politična zamaknjenost oziroma anomaličnost opredeljuje vse politično v Sloveniji. Tako na primer se pogovarjamo o javnem zdravstvu, a kaj, ko je debata popolnoma politično konservativna – dejansko namreč v Sloveniji javnega zdravstva, kot si ga predstavljajo vsi, ki o njem razpravljajo, nimamo več. Slovensko zdravstvo je že v veliki meri privatizirano, zdaj smo v fazi zadnjega razkosavanja vseh donosnejših delov zdravstva. Vse tisto, kar naj bi bilo domnevno javno v Sloveniji, je neprimerno bolj sprivatizirano in v rokah organiziranega investicijskega kapitala kot v državah, ki jih postavljamo za zgled. Slovensko zdravstvo je na primer bolj sprivatizirano kot nemško, dejanska narava sistema pa je s sistemom dvoživk zakrita. Mar res kdo misli, da bi investitorji gradili zasebne bolnišnice, če ne bi bil sistem že popolnoma prevzet? Kateri investitor pa bi to odobril?

Zadeve so še hujše: država oziroma državljani že desetletja financiramo prehodno obdobje, dejansko pomagamo, da se kapital na tem področju postopoma krepi, ker pač v izhodišču sam ni imel dovolj moči, da bi to naredil v enem koraku. In to traja že več kot 20 let. Zakaj smo torej sredi takšnega pretresa zdaj? Ker je kapital postal dovolj močan, zdaj drži v rokah že takšen del, da lahko ohromi sistem, počasi stopa na plano, ne skriva se več, zadevo hoče legalizirati in se javno izpostaviti kot lastnik zdravstvenega sistema. Kar je bilo v letih izpeljano, zdaj hoče dobiti zakonit okvir. In kar se danes dogaja v zdravstvu, je sklepna faza, dramatična zaostritev, zlom, v katerem naj bi država in državljani priznali premoč kapitalu. Gre za fazo, v kateri bo stanje pripoznano in legalizirano.

Šlo je za dolgotrajno, a postopno prehajanje javnega v zasebne roke. Za tem stojijo zavarovalnice in zdaj tudi različni investicijski skladi. Privatizacija zdravstva zato ni nekaj, kar naj bi se lahko zgodilo, ampak smo že v njeni sklepni fazi. Tudi zdravniki, ki so ustanavljali zasebne ordinacije, so najprej leta za to uporabljali javni sistem. In tudi zdravniki, ki danes dajejo odpovedi, ne odhajajo v tujino. Ne, odhajajo v ta vzporedni zdravstveni sistem.

Zlom torej ni nekaj, kar se dogaja samo od sebe. Ima svoj namen, razlog.

Zdi se tudi, da tega ta vlada ne namerava ustaviti. Ne zmore? Noče? Je del tega? To, kar opazujemo zdaj, je namreč le še spopad za deleže, gledamo končno delitev zdravstvenega sistema.

Kaj je torej od javnega v Sloveniji še ostalo? Edino, kar je še pretežno v javnih rokah, je šolstvo, pri čemer je velik del univerzitetnega študija prav tako že privatiziran. Tudi visoko šolstvo je bilo sprivatizirano z javnim denarjem, prav tako je politika – praviloma je šlo za projekte Janševih vlad – najprej dovolila ustanovitev navideznih, slabih fakultet, nato pa z dolgoletnim javnim financiranjem dejansko vzpostavila zavode, ki danes že pomenijo vidni del celotne palete univerz in fakultet. Poskus, da bi se enako zgodilo z osnovno in srednjo šolo, za zdaj še ni uspel. A glede na izčrpavanje javnega šolstva – v katerem v tem trenutku primanjkuje vsaj 4000 učiteljev, saj je poklic podplačan in brez javnega ugleda – se lahko začne vzpostavljati vzporedni sistem zasebnih šol. Bo do tega res prišlo? Kakovost šolstva pada, ker je pač podfinancirano, zato je samo še vprašanje časa, kdaj se bo pojavil interes po boljših, zasebnih šolah. Bomo spet zgolj opazovali ta proces, nasedali napadom na javno šolstvo, ki da je zanič, s čimer se vsakič znova začne napad na javne sisteme v Sloveniji?