Grega Repovž

17. 2. 2023  |  Mladina 7  |  Uvodnik

Uvodnik / Pomagati desnici

Naslov tokratnega uvodnika se zdi na prvi pogled poniglav, nekaterim bi se utegnil zdeti nesramen: zakaj bi medij, ki svojega levega svetovnega nazora ne skriva, ki je kritik neoliberalnega kapitalizma (a seveda tudi levih politikov, političnih strank in vlad), zagovarjal mnenje, da mora biti tudi konservativni pol močan in potenten? Za to je veliko razlogov.

Prvi je, da je slovenski politični prostor precej hendikepiran – a njegova temeljna nezmožnost izhaja iz dejstva, da je desni politični prostor že sredi devetdesetih let zasedel Janez Janša s prevzemom takratne socialdemokratske stranke (do takrat pod vodstvom Jožeta Pučnika). Toda naslednica SDS že od Janševega prevzema ne deluje kot stranka, ampak kot podjetje na eni strani in na drugi kot sekta. Politično gre pri SDS za skrajno tvorbo, skupnost skrajnih politikov, po stališčih in po metodah. SDS in Janša že slabih trideset let dejansko sproti »čistita« prostor na desnici, nemudoma zatolčeta ali diskvalificirata vsako iniciativo, ki je nimata pod nadzorom, lažirata zgodovino, lažirata družbo – na primer z ustvarjanjem lažnih medijev, lažnih civilnih pobud, lažnih neodvisnih oseb.

SDS ni konservativna stranka, a je vseeno zasedla celoten konservativni prostor, res temeljito tudi zaduši vsak poskus, da bi poleg krščanskih demokratov v Sloveniji nastala avtonomna konservativna stranka. SDS je tista, ki je dejansko »zadušila« SLS, je tista, ki že od devetdesetih let »duši« Novo Slovenijo (prej Slovenske krščanske demokrate), si jo podreja. A ker je SDS tako skrajna, morajo biti tudi vse stranke oziroma pobude na desni veliko bolj skrajne, kot dejansko so, da sploh pridejo do izraza.

Vse opisano povzroča, da se tudi zmerni oziroma resni konservativni intelektualci iz leta v leto bolj izogibajo politiki. Večina tistih, ki si danes drznejo nastopati na desni, spada v omrežje SDS ali pa gre za ljudi, ki predvsem iščejo pozornost – in prav neizmerna izpraznjenost tega prostora jim omogoča, da javno obstajajo, čeprav so njihova stališča običajno revna, starinska, zunaj časa in prostora. To v stisko spravlja tudi same konservativne volivce: čeprav imajo konservativna prepričanja, se težko identificirajo s temi javno izpostavljenimi konservativci. A to ne pomeni, da tudi na desni v Sloveniji ne obstaja prva liga konservativnih mislecev – le nočejo se izpostavljati in biti kakorkoli javno povezani s tem, kar danes v javnosti predstavlja desno misel.

Zato teh glasov ne slišimo. In to je slabo, ker je s tem raven razprave samodejno nižja v vsej državi. V takšnih razmerah niti kakovostna leva misel na drugi strani nima potentnega sogovornika, zaradi česar se resni levi intelektualci javnemu soočanju in nastopanju izogibajo. Zato nazadnje o temah, ki zadevajo celotno nacijo in njeno prihodnost, v javnem prostoru stališča pogosto izmenjujeta tretji ligi z obeh polov – to je dejanska in otipljiva škoda za celotno družbo.

Že leta in leta politični analitiki ponavljajo, da je cokla družbenega in političnega razvoja v Sloveniji SDS – levi to počnejo na glas, na desni pa to počnejo tiho, ker vedo, da jih sicer čaka takojšnja diskreditacija. A zgodil se je premik. Ko danes opazujemo poskuse in pobude – mislimo na Novo Slovenijo in Mateja Tonina, ki sta javno izrekla nestrinjanje z Janezom Janšo, obotavljive in malce kalkulantske poskuse Anžeta Logarja, da bi se oddaljil od Janeza Janše, ali pobude, ki jih dajejo konservativni podjetniki –, je vseeno, ali se z njimi strinjamo in ali so nam politično blizu: dejansko gre za pobude, ki jih v Sloveniji čakamo že zelo dolgo in ki jih od devetdesetih let še nikoli ni bilo toliko hkrati. Kot da bi v konservativnih krogih končno spoznali, da normalizacije ne bo z neko naravno normalizacijo Janeza Janše in SDS. Verjetno ne gre za preračunljivost: Janša je s svojo zadnjo vlado res dokončno pokazal, da ne sodi med demokrate, a zdi se, da jih je najbolj zabolelo, da je bil v imenu oblasti pripravljen zvleči državo v družbo avtokratov, od Orbána do Vučića, torej tja, kjer niti ti konservativni krogi ne vidijo Slovenije. Toda ne gre samo za to. Janša ima tudi v tujini slabo reputacijo. Kolikšen odpor je evropski zahod čutil do njega, se vidi danes, ko se do novinca Goloba tam tako prisrčno vedejo. Ne, do Goloba niso kaj posebej prijateljski in topli, so zgolj normalni, bili pa so odkrito zavračajoči do Janše.

A zakaj bi bil močan desni pol v interesu levice? Ker tudi slovenska levica, h kateri štejemo liberalni stranki Gibanje Svoboda in Socialdemokrate ter stranko Levica, potrebuje resen politični drugi pol, če naj družba napreduje. Odgovori levega pola na družbena vprašanja so namreč danes preveč preprosti, premalo ambiciozni, dejansko je slovenski levi politični pol tudi sam zelo nazadnjaški – toda tako je med drugim zato, ker je potrebno res malo, da je prepričljivejši za javnost od desnega pola, ki ga predstavlja na eni strani skrajna SDS z vsemi svojimi medijskimi in drugačnimi sateliti, na drugi pa Nova Slovenija, ki dejansko ne zmore razviti zmernosti in širine, ker mora ves čas ohranjati skrajna stališča, da na desni sploh pride do izraza.

Zato gre upati, da se bodo premiki stran od SDS in iskanje novega konservatizma v Sloveniji nadaljevali – in da bo to dejansko pripeljalo do oslabitve Janeza Janše in SDS. Šele odhod Janše in SDS na politični rob oziroma v zgodovino bo dejansko omogočil, da bodo v javni prostor in politiko začeli vstopati novi ljudje – z leve in desne. Pa s tem ne mislimo v politiko in politične stranke, ampak da bodo sploh začeli nastopati v javnosti, se izpostavljati. SDS z grobostjo, diskvalifikacijami, lažmi in drugimi metodami delovanja namreč drži v šahu celoten družbeni in politični prostor, ne le desnega.