Grega Repovž

8. 11. 2024  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Uvodnik / Jutri smo na vrsti mi

Zmagovalcu na ameriških volitvah Donaldu Trumpu je treba nekaj priznati: pristen je. To, kar govori, tudi misli. Njegovi stavki so naravni, živi, dejanski. Govori sicer grozne stvari, ampak slehernikom v ZDA se to ne zdi tako grozno. Ker vsi sem pa tja mislimo stvari, ki so, če bi jih izrekli, nesprejemljive, celo grozne. A slehernik se zato že pred sabo nekoliko slabo počuti, Trump pa ne. Trump govori, česar si večina ne drzne niti misliti, vseeno pa sleherniku malce odleže, ko to izreče kdo drug.

Ne želimo reči, da je Donald Trump dober človek in politik ali pa moder in vizionarski, daleč od tega. Toda v svetu, kjer politiki govorijo nabuhlo, se sprenevedajo, so nenačelni in preračunljivi, vse to pa se skriva za velikimi besedami o demokraciji in človekovih pravicah – v tem svetu je za slehernika Trumpova govorica neprimerno prijetnejša in bolj domačna, ta neposredna grobost pa zato privlačnejša od visokoletečih in v zapletene in birokratske stavčne strukture zavitih »programskih sporočil«, katerih glavna značilnost je, da sogovornik ne izreče ničesar, kar bi zvenelo obvezujoče. Trump je res bogataš, dolžnik, dejansko tako slab poslovnež, da ga nihče ne bi vzel v službo, lažnivec in obsojenec, zalezovalec žensk, a kaj, ko nekako deluje kot slehernik. Obleke mu visijo s telesa kot nekakšne vreče, iskreno rad je slabo hrano – toda vse to ga dela nekako običajnega. Ta hecni šarm človeka, ki ne skriva svojih slabosti in napak, govori pa vse, kar mu pride na misel, je nenavadna kombinacija, ki je za volivce rada privlačna. Nekdanji britanski premier Boris Johnson je podoben tip. Lažniv nakladač, neveden, vendar z dobro domišljijo, izredno slabo artikuliran, toda za volivce privlačen, tudi zaradi povzdignjene izumetničenosti konkurentov. Seveda pa sta oba, Trump in Johnson, skrajna populista in skrajneža. A vprašati se je treba, kaj se je zgodilo volivcem, kakšne frustracije imajo, da so bili – v Trumpovem primeru že drugič – pripravljeni voliti takega človeka.

Kaj se je torej zgodilo Američanom? Nič takega, kar bi premožni – med katere spada tudi politična elita – čutili. Življenjska raven srednjega razreda in najnižjih slojev pa se je zaradi inflacije v zadnjih letih zelo znižala. Inflacija je bila posledica državnih intervencij, s katerimi je Trumpova vlada pomagala ljudem in podjetjem v času koronavirusa. Američani so v letih po Trumpovem odhodu – in večinoma zaradi Trumpa in njegove ekonomske politike – doživeli nazadovanje. Velika večina Američanov je danes revnejša, kot je bila v času Trumpovega prvega predsedovanja. A uničujoče učinke inflacije so začeli ljudje čutiti šele v času Joeja Bidna. Inflacija je uničujoča zver. Znižuje se predvsem s pritiskom na rast plač, hkrati pa cene divjajo. Vse to poznamo tudi pri nas, vse to še danes čutimo tudi v Sloveniji. Cene v času visoke inflacije norijo, dohodki jim počasi in le delno sledijo – in ko država končno ukroti inflacijo, je vse malodane enako, le ljudje imajo realno nižje dohodke, saj so najemnine, obroki posojil, stroški bivanja in cene v trgovinah bistveno višji glede na dohodek. V Ameriki se je delež ljudi, ki živijo pod pragom revščine, v zadnjih letih spreminjal zelo indikativno: od leta 2018, torej v času prvega Trumpovega mandata, se je zmanjševal. Leta 2019 je pod pragom revščine živelo 38 milijonov ljudi, leta 2020 30 milijonov, leta 2021 le še 25 milijonov, z visoko inflacijo pa se je trend obrnil. Leta 2022 je pod pragom revščine živelo že 41 milijonov Američanov, leta 2023 jih je bilo 43 milijonov. A življenjska raven se ni znižala le njim, ampak tudi celotnemu srednjemu razredu. Američane je inflacija grozljivo udarila. Prav ti podatki so glavni odgovor na vprašanje, zakaj so demokrati tako zlahka izgubili tekmo z Donaldom Trumpom, človekom z dušo fašista in razumom otroka z motnjo v razvoju, kot ga je v Atlanticu kruto opisal zaslužni profesor s Harvarda dr. Tom Nichols.

Uničujoče posledice zveri z imenom inflacija so danes tudi politični problem celotne Evrope – in enako, kot tega ni razumela administracija Joeja Bidna in Kamale Harris, tega ne razumejo niti evropski politiki, s slovensko vladajočo koalicijo vred. Da, res je, tudi v Evropi so države inflacijo stabilizirale, a hkrati še zdaleč niso odpravile posledic, ki jih je imela za prebivalstvo, pri čemer je bila evropska koronska inflacija podžgana še z inflacijo, ki jo je povzročila ukrajinska vojna (delno to velja tudi za Ameriko). Obroki posojil, najemnine, cene dobrin (začenši z avtomobili), stroški energije, počitnic in nazadnje čevljev so tako narasli, da ima večina Evropejcev bistveno nižji standard. In kaj je še enako v Evropi? Da tega politiki nikakor nočejo videti. Zakaj ne, če je tako evidentno? Ker sami tega ne čutijo in se jim zato zdi, da ne more biti tako hudo. In ko te spremenjene dejanske dohodke povežemo z drugim dogajanjem – med drugim s prebivalstvu slabo argumentirano vojno v Ukrajini pa podporo genocidu v Gazi in Libanonu ali medlim odzivanjem nanj ter nespretnim uvajanjem prilagoditev na podnebne spremembe –, je to eksplozivna mešanica, ki kar kliče po uspehu političnih skrajnežev, ki volivcem ponujajo kleno govorico, instantne rešitve in priročne krivce.

Že danes lahko mirno napišemo, da Trump ne bo naredil nič, da bi se te stiske zmanjšale, da bi šlo ameriški družbi bolje. Tudi Janša še nikoli ni naredil nič za ljudi, večini je delil bombončke, k svoji eliti pa prerazporejal javno premoženje. A to ne pomeni, da ne bo znal leta 2026 že v četrto nagovoriti frustracij slehernikov, ki jih sedanja slovenska koalicija sploh ne vidi.