Grega Repovž

15. 11. 2024  |  Mladina 46  |  Uvodnik

Uvodnik / Verjeti lažem

Levica: Naredimo zdravstvo javno.
Desnica: Kaj pa LGBTQ v šolah?
Levica: Zagotovimo minimalno plačo.
Desnica: Kaj pa LGBTQ v šolah?
Levica: Dajmo rešit okolje za naslednje generacije.
Desnica: Kaj pa LGBTQ v šolah?
Levica: Totalna draginja je, dajmo kakšno omejitev na prodajne cene.
Desnica: Kaj pa LGBTQ v šolah?
Levica: ?
Desnica: Vi samo o LGBTQ govorite, kaj pa resni problemi navadnih ljudi?!
—Satirična črtica, ki jo je v torek, 12. novembra, na svojem profilu na Facebooku objavil slikar in zadnja leta dežurni slovenski satirik Arjan Pregl

Saj ni nikakršna novost in modri ljudje počnejo to že dolgo, morda najbolje v Sloveniji Tomaž Lavrič, dr. Slavoj Žižek in dr. Vlado Miheljak: a včasih lahko sleherniki dogajanje razumemo le skozi satiro in vice. In Arjan Pregl, slikar nežne duše in prijaznih besed, se je v zadnjih letih v tem naravnost izmojstril. Nobenih velikih besed, nobenega godrnjanja in pametovanja, samo plastičen prikaz skozi satiro. In ta teden mu je res uspelo. Ker je opisal vse. In LGBTQ lahko zamenjamo … na primer z ideološkimi delitvami. Ali pa … z domobranci in partizani. Ali pa … z migranti.

Je v Sloveniji sploh kdo opazil, da še nobeno leto ni bilo tako malo nezakonitih migrantov in težav z njimi kot letos? Seveda ne. Ker ko niso na tnalu migranti ali tisti ubogi promil trans oseb, se najde vedno nekaj novega. Nekaj novega ali nekdo nov, ki ga populisti vedno znova pripišejo levici in ki se lahko pribije na križ sprenevedanja. In ko rečemo pribije na križ, mislimo malodane dobesedno. Ker trans osebe v Sloveniji pretepajo. Kdo na primer ves čas govori o trans osebah? Kdo točno? Levica? Levi politični pol? Ja, se oglasijo, ko koga pretepejo, ko teče kri. Dejansko pa ves čas o tem govori desnica. O tem govori toliko, da že pol države – če malo zaokrožimo to številko – odkrito sovraži trans osebe. In veste, kako jih sovraži(mo)? Pač tako, kot so v času Jörga Haiderja in v veliki meri še danes Avstrijci sovražili Slovence. Pa je bilo s tem vse v redu? Nam je bilo všeč? Ker sovražili so tudi nas, izvorno pleme. A sprašujmo se naprej: zakaj je Haider to počel? Zakaj je zbujal sovraštvo proti Slovencem? Pač zato, ker je to ustvarjalo politične točke na avstrijskem Koroškem. Volivce. Poslanske sedeže. Politično moč.

Ampak Haider si teh glasov ni dal sam. Dali so mu jih ti isti ljudje – isti, ki danes govorijo, da se v Sloveniji preveč ukvarjamo s trans osebami. In Avstrijci so na enak način nasedli na to govorico sovraštva in izbiro krivca. No, v Avstriji zdaj nismo več osamljeni: v istem košu s Slovenci so še LGBTQ, migranti, celoten Balkan, Ukrajinci in tudi Evropska unija. Pa čeprav se v Sloveniji sistemsko nihče ne ukvarja s trans osebami. Prepuščeni so sami sebi. Zdravstveno so enako obravnavani kot pred 20 leti. Vse skupaj je ena velika, velika laž. Edino, kar je drugače, je, da se trans osebe ne skrivajo več, da so vidne – in zato priročne. A kaj to v resnici pomeni? Da so pripravljene tvegati. In da so zato pogosto krvave. Dobesedno. A temu se reče pogum. In to smo včasih Slovenci razumeli. Danes pa množično nasedamo desnici.

Kaj je torej potem politika danes? Danes, ko resne medije v Sloveniji spremlja vsaj 350.000 ljudi manj, toliko so namreč padle naklade resnih tiskanih medijev, je politika predvsem upravljanje čustev in čustvovanja volivcev. A to je prekleto spolzko področje. Od tega, ki to počne, namreč zaradi lastnih moralnih in etičnih zadržkov – ker velika večina ljudi ne laže in si ne izmišljuje –, ljudje pričakujejo elementarno poštenost. Točno to torej: da ne laže, da si ne izmišljuje. In vendar politiki, predvsem na desni, to počnejo. Pač lažejo. In dober primer tega so prav trans osebe. Tako priročne, ker so nam vsem vsaj malo neznano področje, nekaj, kar posega v to, kako si predstavljamo svet, zaradi česar seveda postanemo negotovi. A to, da nam nekaj, kar je zgolj vidno, ne pa novo, zbuja nelagodje, ni nič presenetljivega. Tako so bili v šestdesetih letih negotovi takrat starejši ljudje, ko so ženske začele nositi kavbojke. Da, navadne kavbojke. In še bolj so bili iz sebe, ko so moški začeli okoli hoditi z dolgimi lasmi. Metali so jih iz trgovin in lokalov, v šolah pa jim dajali ukore. Takrat so to razlagali predvsem mediji, ki pa danes nimajo več te moči. Danes se informacije širijo po družbenih omrežjih. In tam so stvari plitke, lažnive in sovražne. To danes vemo že vsi, pa kljub vsemu laž potuje v naše glave in tam ustvarja čustva, pogosto sovražna.

Se lahko s tem sprijaznimo? Ljudje smo pripravljeni ure in dneve proučevati razlike med pralnimi stroji, da bi privarčevali nekaj deset ali pa tudi sto evrov, da ne govorimo o nakupu avtomobila. Koliko pa smo dejansko pripravljeni posvetiti razumevanju politike in političnega, ekonomije in ekonomskega, družbenim in socialnim vprašanjem, čeprav dejansko s to ignoranco neprimerno bolj vplivamo na nadaljnji potek naših življenj? Velja si še enkrat prebrati satirično črtico Arjana Pregla na začetku tega besedila. Preveč resnična je. Opisuje namreč, kako nastaja Nova resnica in kako zlahka jo v svojih glavah naredimo za dejstvo. Arjan Pregl je satirično črtico objavil na Facebooku. Stvari so kompleksnejše, ni problem v družbenih omrežjih. Problem smo ljudje.