Róisín Murphy: Take Her Up To Monto

Pred dobrim letom, ob izidu albuma Hairless Toys, s katerim se je Róisín Murphy po sedmih letih albumskega premora vrnila na glasbeno prizorišče, je bilo bolj ali manj jasno, da stvari rada počne po svoje. Z (glasbenim) kapitalom iz zgodnejših let bi vrnitev zagotovo lahko unovčila bolje, zaradi popularizacije elektronskega popa bi si verjetno lahko odprla tudi vrata na ameriški trg. Toda za to bi morala narediti kakšen kompromis, verjetno najeti kakšnega zvezdniškega producenta in predvsem posneti kakšen lahkotnejši, hitro všečen komad. No, ker je ostala zvesta sebi in svoji glasbeni viziji, skladbe na lestvice niso priplezale, so se pa zelo dobro odrezale pri poznavalcih in to ji je prineslo nominacijo za Mercuryjevo nagrado za najboljši album.

Hipno nastajanje elektronike

Ta hip že pogled na zelo podhranjeno aktualno koncertno dogajanje v Ljubljani kaže, da smo vstopili v najbolj poletno, počitniško obdobje. Res je sicer, da se glasbeniki v teh mesecih potepajo po okoliških festivalih, a kakšnega, namenjenega mlajšemu občinstvu, bi si gotovo zaslužila tudi prestolnica. Lepa priložnost za spodoben poletni mestni festival se nam je žal izmuznila ob lanski ljubljanski izvedbi festivala Flow, ki se ga finski organizatorji zaradi slabe obiskanosti in negativnih odzivov s tukajšnje glasbene scene letos niso odločili ponoviti. Da pa ljubljanski urbani glasbeni utrip v teh dneh vendarle ne bi povsem zamrl, z rednimi dogodki k sreči skrbita predvsem kluba Pritličje in Gala hala.

Aleš Berger: Povzetki

Kot književni urednik je tri desetletja izbiral, kateri izmed svetovnih literatov bo v prevodu prišel med slovenske bralce, vmes prevajal knjige, pisal gledališke kritike in napisal pol ducata knjig. Kaj bomo torej prebrali v dnevniških zabeležkah?

John Green: Katherine, Katherine

Colinu, čudežnemu otroku po srednji šoli, se že devetnajstič ponovi ista zgodba: zaljubi se v Katherine in ona ga, kot vse predhodnice, zapusti – tako se vsaj spominja serije.

Andron: Črni blodnjak

Deset oseb, popolnih neznancev, se prebudi v orjaškem kompleksu, ki spominja na zapuščeno skladišče. Ne vedo, kdo so – niti kje so. Amnezija. “Nismo več v Kansasu,” dahne nekdo, ki kljub amneziji ni pozabil Dorothy in Čarovnika iz Oza. Točno: ugotoviti morajo, kdo so in kje so – v nasprotnem primeru bodo umrli. Vas je strah? Nehajte: filmi so ta trik obdelali že do nezavesti, začenši kakopak z danes kultno Natalijevo Kocko, v kateri se je v orjaškem kompleksu – ja, labirintu, “črnem blodnjaku”, daleč od Kansasa – prebudilo šest oseb, popolnih neznancev. Niso imeli pojma, kdo so – niti kje so. Kocka je dobila še dve nadaljevanji, a tudi številne imitatorje, tako da je kmalu variiralo le še število amnezikov, ki se prebudijo v istem kompleksu, daleč od Kansasa.

Maggie ima načrt

Romantične komedije so konservativne. Kaj že sporočajo? Tole: ženska ne more biti samska. Romantične komedije žensko vedno prisilijo v zvezo. Jasno: v heteroseksualno zvezo. Pa četudi gre za ženske, ki jim heteroseksualne zveze ne ležijo. Že tolikokrat so se opekle, da so nad moškimi obupale. To ni zanje!

Melodije Maria in Lorelle

Nacionalka je v soboto v živo prenašala že 36. Melodije morja in sonca (MMS). MMS je primorski, torej regijski festival, ki bi zaradi svoje italijansko-slovenske narave morda bolj sodil na TV Koper. Daleč od San Rema.