Slovenija se je ruralizirala – in primitivizirala. V Sloveniji nimaš več kam.

Tomaž (Timon Šturbej) in Anton (Petja Labović) sta najboljša prijatelja iz neke prleške vukojebine. Anton razvaža pošto, Tomaž pa svojo mamo, pobožno cankarjanko, ki hoče zdaj k maši, zdaj na pokopališče, toda ko Antona odpustijo, poštarske torbe ne vrne, ampak jo zapleni, med pošto pa – ob denarju – najde tudi videokaseto, na kateri piše: Easy Rider. »To moraš videt. Tina mi je poslala. Film je,« dahne Tomažu. Ko potem film, Hopperjeve kultne Gole v sedlu, zgodbo o dveh hipijih, ki z motorjem kreneta na – dilersko, službeno, poslovno – potovanje, pogledata, navdušeno doda: »Si misliš, samo spakiraš, pa greš. Greš, kamor češ. Samo pelješ.« In ko sedita v gostilni in si ogledujeta svoje sovaščane, nima nobenih iluzij: »Poglej te ljudi – isti so kot oni v filmu. Pa si videl, kako so ju na koncu ubili.« Iz te »gnile vasi« morata čim prej zbežati. »Pojdiva – kot tista dva v filmu!« Videokaseta vedno pride na pravi naslov. Ali če hočete: film vedno pride na pravi naslov.

Mrs. Harris Goes to Paris

Gospa Harris (Lesley Manville), britanska vdova in čistilka, skromna, vljudna in prijazna proletarka, ima v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliko željo: da bi odpotovala v Pariz in si kupila obleko, ki bi jo posebej zanjo izdelal Dior. In glej, no – ko ji z veliko zamudo izplačajo kompletno pokojnino po možu, ki je strmoglavil med II. svetovno vojno, se ji velika želja vendarle izpolni: odpotuje v Pariz in si omisli ekskluzivno Diorjevo obleko. Toda obenem naredi še korak več: ker Dior zaradi finančne stiske odpušča šivilje in krojačice, se prelevi v voditeljico stavke.

Boston Strangler

Loretta McLaughlin (Keira Knightley) in Jean Cole (Carrie Coon), reporterki časopisa Boston Record American, ki sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja preiskujeta skrivnostne umore bostonskih žensk (zadavljenih z nogavico), ugotovita, da so ti umori povezani, da so serijski in da policija to prikriva – povezav noče videti, preiskavo sabotira. Da Loretta in Jean izgledata kot Carl Bernstein in Bob Woodward, ki sta razkrinkala »afero Watergate«, ne preseneča – to je Watergate. Proti ženskam obstaja organizirana zarota. Stebri patriarhalne družbe – policija, mestne oblasti, politika – pustijo, da moški pobijajo ženske. Pri belem dnevu. Še huje: moške, ki pobijajo ženske, celo ščitijo. In ko preiskava pripelje do Alberta DeSalva (David Dastmalchian), serijskega posiljevalca in sleparja, ki vse te umore prizna (umoril naj bi 13 žensk), se izkaže, da so serijski umori lepa priložnost za moške, ki se hočejo znebiti svojih žensk – le serijskega morilca morajo kopirati, pa jim nihče nič ne more.

Dungeons & Dragons: Čast med tatovi

Tole je pa Vojna zvezd v srednjem veku. Veselo, poskočno, robinhoodsko tolpo, ki jo vodita Edgin (Chris Pine) in Holga (Michelle Rodriguez), nekdanja jetnika (»kot brat in sestra«), in ki ropa le bogate, čaka nevarna misija, zadnja misija, »last job«: ukrasti mora relikt, »tablico prebujenja«, ki vrača mrtve. Misija spodleti, »tablice prebujenja«, za katero se izkaže, da je »tablica bogastva«, pa se polasti Forge (Hugh Grant), član tolpe, po novem lord Nizima, tiranski, avtokratski, gostobesedni vladar kraljestva, ki brezmejno uživa v oblasti, tako da frfotavemu Edginu in srditi Holgi ne preostane drugega, kot da sestavita svojo verzijo Maščevalcev, svojo verzijo Sedmih veličastnih.

Kajenje povzroča kašelj

Sredi zakotnega francoskega polja se superjunaki spopadajo z orjaškim, pošastnim nindža želvakom. Ker pa je film posnel Quentin Dupieux (Neverjetno, a resnično, Mandibule, Guma, Narobe svet, Semiš jakna), veliki ironist in absurdist, pomeni, da je situacija povsem analogna in low-tech: še otrok bi videl, da je strašna pošast gumijasta, superjunaki – v modrem spandeksu – so patetični brezvezniki s prisiljenimi imeni (Nikotina, Živo srebro, Amonija ipd.), želvaka pa razstrelijo s cigaretnim dimom, »negativno energijo tobaka«. »Dajmo mu raka!«

Boj za svobodo je krvav

John Wick 4 je lekcija iz interpasivnosti. To je film, ki ne potrebuje, terja ali pričakuje našega aplavza, našega navdušenja, naše evforije, naše osuplosti, našega čudenja, ampak si aplavdira sam. Sam je tudi navdušen nad sabo. Namesto nas. In sam dela sebe osuplega in evforičnega. Poln je brutalno ikoničnih vrhuncev, toda z vsakim skuša preseči prejšnjega. Balistične akrobacije, gege in rife – vse te male umetnine, vse te frenetične singularje, vso to koreografijo furije, vse te osupljive showstopperje, ves ta spektakel brezhibnega ekscesa – ponavlja in variira tako vrtoglavo, tako ritualno in tako neumorno, kot da bi skušal izčrpati vse nianse ubijanja: v galerijah, osaškem hotelu Continental, med avtomobili, ki krožijo okoli pariškega Slavoloka zmage, v berlinskem nočnoklubskem kompleksu, v orjaškem stanovanju, posnetem od zgoraj, na 222 stopnicah, ki vodijo k baziliki Srca Jezusovega. Nenehno si mežika: kako dobro je bilo to! Sam se čudi sebi: kako vraga nam je to uspelo?! Sam sebi sopiha: ha, kaj praviš pa na tole?!

Luther: The Fallen Sun

Film Luther: The Fallen Sun, londonski noir, se začne tam, kjer se je leta 2019 končala serija Luther – z aretacijo in internacijo neortodoksnega višjega inšpektorja Johna Luthra (Idris Elba), Dirty Harryja novega stoletja, za katerim pridejo vsi »učinkoviti« prestopki, ki jih je zagrešil v karieri, da ne rečem seriji. In medtem ko sedi, maskirani serijski morilec, ki je videl Sedem, Žago in druge baročne, pikantne psihotrilerje, izvede svoj performans, ki je tako absurdno elaboriran in tako groteskno spektakularen, da kar ne morete verjeti, da ga je »zrežiral« sociopatski, izumetničeni, dandyjevski IT-jevec David Robey (Andy Serkis) – prej kak Fincher.

Šazam! Bes bogov

Superjunaški filmi so paradoksalni: v njih na nitki obvisi usoda sveta, a ne premorejo niti malo napetosti. Puščajo nas hladne, apatične, ker pač vemo, da se ne more nič zgoditi – superjunak, v tem primeru Billy Batson, alias Šazam (Zachary Levi), vedno iz žepa potegne čudežni, magični, okultni trik (le »Šazam!« mora vzklikniti), ki v trenutku reši vse probleme in svet. Superjunak ničesar ne tvega. Še huje, na koncu nas čaka superjunakov neskončno dolg obračun s »karizmatičnim«, »diaboličnim« antagonistom (ali antagonistko), a to, kar bi moralo biti vrhunec napetosti ( ja, klimaks), nas brezmejno utruja in dolgočasi, saj vemo, da antagonist nima nobene možnosti. Superjunaku se ne more nič zgoditi. Njegovo življenje ni nikoli ogroženo. Nikoli ni na kocki. Antagonist je v resnici David, superjunak – tokrat Šazam, šampion Filadelfije (novi Rocky!), ki mora tokrat nevtralizirati Atlasovi hčerki (Helen Mirren & Lucy Liu), pohlepni maščevalki in ugrabiteljici najstnikov – pa je Goljat. In superjunaški film nas prepričuje, naj navijamo za Goljata! Komaj čakamo.

Črta

Črta, film švicarske auteurke Ursule Meier (Dom, Otrok iz zgornjega nadstropja), se začne ekstremno upočasnjeno: mladenka (Stéphanie Blanchoud) skuša z nekom divje, jezno, srdito obračunati – zaletava se vanj, kriči, grize, mlati, blazni, a jo dva moška čvrsto držita in vlečeta nazaj. Po zraku letijo kri, znoj in partiture. Ne vidimo, kdo jo je tako razbesnel. Potem pa »razkritje«: Margaret, kot je ime tej popadljivi mladenki, hoče raztrgati svojo mamo (Valeria Bruni Tedeschi), klasično pianistko, ki ni postala koncertna zvezda, temveč »le« učiteljica klavirja (v neki vukojebini).

Missing

Če ste se slučajno zaljubili v Iskanje, v katerem John Cho išče izginulo hčer in v katerem vidimo le njegovo klikanje po računalniku (kot v Odklikani), potem vam bo puzzle Missing, v katerem losangeleška najstnica (Storm Reid) le s klikanjem po MacBooku detektivsko išče svojo izginulo mater (Nia Long), kar zdrknil po grlu (Will Merrick in Nicholas D. Johnson sta zmontirala Iskanje), še toliko bolj, ker se izkaže, da je mama nasedla romantičnemu prevarantu (Ken Leung), ki ima več spletnih identitet, in da ima tudi sama – mama, ne hči! – več spletnih identitet, tako da je spoznanje, kaj vse je mogoče z identiteto, enako žmohtno in šokantno kot spoznanje, kaj vse je mogoče s spletnimi nadzorovalnimi orodji in aplikacijami, kako naravno in vsakdanje deluje nadzorovanje, kako velik je dejansko naš individualni digitalni odtis, ja, nič manjši od ogljičnega, in kako srhljivo in totalitarno transparenten je postal svet. (Apple, Amazon, Google Play, Vudu, Microsoft Store ipd.)

Ljubezen je kriminalno dejanje, rop – vedno nekdo nekomu nekoga spelje in ukrade

Nedolžen je romantična komedija, ki pa je bolj napeta in intrigantna od številnih sodobnih kriminalk. Začne se v pariški ječi, kjer se jetniki urijo v dramski igri, med njimi pa najbolj blesti Michel (Roschdy Zem), ki sedi zaradi ropa in ki Sylvie (Anouk Grinberg), svojo igralsko mentorico, vpraša, če je ob njegovi igri začutila »podmorski tok«. Ja, dahne Sylvie, »slišati je bilo tudi neizrečeno«. To pa je definicija dobre igre. »Dober igralec si!« A da je kriminalec tako dober igralec, ne preseneča: če hoče izvesti rop, mora imeti živ smisel za igro, teater, mizansceno, iluzionizem, specialne efekte, timing, zapeljevanje. In Michel je tako dober igralec, da Sylvie prepriča, da je zaljubljen vanjo – in obenem je tako zapeljiv, da se mu tudi sama ne more upreti.

65

65 je B-film z Adamom Driverjem. Kompakten, enoplasten, klavstrofobičen, derivativen, kratek. In to je vse. Driver igra sci-fi astronavta (tokrat s Somarisa), ki pristane na predzgodovinski Zemlji, toda v globoki preteklosti, 65 milijonov let pred našim štetjem, kjer se mu zgodijo Jurski park, Osmi potnik 2 in Tiho mesto (oh, in The Last of Us, če smo že ravno pri tem). V družbi tujekulturne deklice (Ariana Greenblatt), ki spominja na Newt, se – kot v računalniški igrici – prebija med T-Rexom in velociraptorji, vsak šum ga izda, boj za preživetje je apokaliptičen (kdo bo fittest, dinozaver ali človek?), a na srečo ima high-tech orožje.

Krojač

Krojač je briljantni noir, fascinantni whodunit, lucidni puzzle in vrtoglavi twister, ki pa gori počasi – v ritmu Osumljenih petih, le da se dogaja v enem samem prostoru. Leonard (Mark Rylance), pedantni, staromodni, neverjetno potrpežljivi urezovalec (ne krojač!), proletarska verzija Reynoldsa Woodcocka (Daniel Day-Lewis) iz Andersonove Fantomske niti, ki se je v Chicago preselil iz Londona, kjer se je izmojstril v urezovanju (ne krojenju!), ne govori veliko, njegova sanjava asistentka Mable (Zoey Deutch), ki hlepi po večjih rečeh, tudi ne, zato so irski gangsterji, veliki šef Roy Boyle (Simon Russell Beale), njegov razvajeni sin Richie (Dylan O’Brien) in vročekrvni hitman Francis (Johnny Flynn), ki ljubijo molčeče, nezgovorne ljudi, tiha mesta in stilizirane, dobro urezane obleke, njegovo delavnico prelevili v skrivno prizorišče svojih poslov in transakcij ( ja, njegova delavnica je njihov poštni nabiralnik), toda, ko se zazdi, da FBI in konkurenčna tolpa vesta preveč, je vprašanje le še, kdo je podgana – kdo je izdajalec.

Blizu

Ste videli film Duše otoka, v katerem Colin Farrell na lepem ugotovi, da je konec prijateljstva – njegov najboljši prijatelj, ki ga igra Brendan Gleeson, namreč z njim noče več govoriti. Zato hoče vedeti, kaj se je zgodilo – in kaj ju je ločilo. Belgijski film Blizu je »otroška« verzija Duš otoka – in obenem resnica Duš otoka. Trinajstletna Leo (Eden Dambrine) in Remi (Gustave De Waele) sta najboljša prijatelja – zdi se, da že sto let. In ja, zdi se, da bosta vedno in večno prijatelja. Nenehno sta skupaj. Rada sta skupaj. Zelo blizu sta si. In v tej bližini – v tej intimnosti – brezmejno uživata. Dokler nekdo ne vpraša, če sta par. Leo trzne. Nič ne reče.

Ljubezni Patricie Highsmith

V psihotrilerjih Patricie Highsmith je glavni junak kriminalec – morilec. Običajno – v romanih Nadarjeni gospod Ripley, Ripley v podzemlju, Ripleyjeva igra, Fant, ki je sledil Ripleyju in Ripley pod vodo – je bil to kakopak Tom Ripley, zapeljivi in kameleonski Američan, veliki šarmer, ki se vedno izmaže. Ljubi suspenz. Kot ga je ljubila Highsmith. Ljubi krinke, preobleke, šarade, dvojne igre. Kot jih je ljubila Highsmith. Tip, ki so ga igrali Alain Delon (V zenitu sonca), Dennis Hopper (Ameriški prijatelj), Matt Damon (Nadarjeni gospod Ripley), John Malkovich (Ripleyjeva igra) in Barry Pepper (Ripley v podzemlju), je zanimivejši, intrigantnejši in atraktivnejši od »dobrih« ljudi, pozitivnih likov. Kot so bile kriminalke Patricie Highsmith vedno zanimivejše, intrigantnejše in atraktivnejše od drugih kriminalk (kdo pa nas je še znal tako prijetno in precizno »prisiliti« v identifikacijo z negativci?). Ripley je bil enigma.

Krik 6 / Vsi so obsojeni na smrt, nihče jih ne more zaščititi

Profesorica filma se prek Tinderja dogovori za zmenek v nekem klubu, a moški zamuja. Izgubil se je. Ne najde kluba. Vsaj tako pravi. Potem jo pokliče. Prvič se slišita, a kljub temu jo prek telefona zmami ven, v noč, v ozko uličico – profesorica filma, specialistka za slasherje, gre za glasom popolnega neznanca, ki se nenadoma pojavi pred njo: z masko in nožem v roki. Ghostface! Jasno, razreže jo – obenem jo kakopak tudi osmeši. Specialistka za slasherje, ki ne pozna pravil slasherja – kdo bi jo še hotel gledati? Kdo bi jo pogrešal? Potem tip masko sname. To je njen študent, fen serijskih morilcev, slasherske serije Stab in Argentovih giallov, fetišist, kolekcionar, kompletist, lažni Ghostface – hotel je le videti, kako je, ko zakolješ človeka. Kot bi klal žival, pravi.

Smeti naše vsakdanje

Pa pojdimo po vrsti. Doku Smeti naše vsakdanje, ki ga je posnel avstrijski auteur Nikolaus Geyrhalter (Kruh naš vsakdanji, Homo sapiens, Zemlja), ne skriva, da nas bodo ugonobile – ja, požrle, pobile in pogubile – smeti. Ne samo tiste »umazane« in »strupene« smeti, ki jih za sabo puščajo kemični obrati (in ostali »običajni« osumljenci), ampak smeti, ki jih za sabo puščamo mi. Smeti, ki spreminjajo pokrajino. Smeti, ki se kopičijo povsod. In Geyrhalter jih tam – povsod, na albanski obali, v Nepalu, na Maldivih, v švicarskih Alpah, v grškem morju, v puščavah Nevade, tam, kjer jih sploh ne bi pričakovali in kjer res delujejo povsem nenaravno – tudi najde. In ni dvoma, da tja ne sodijo. Nikamor ne sodijo. Ni okolja, kamor bi sodile. Ni okolja, ki bi jih hotelo. Ni okolja, kjer bi izgledale naravno. Vedno se zdi, da buljijo in strmijo v nas. Vedno delujejo srhljivo. In šokantno. In absurdno. Da bi se jih znebili, jim je treba vsak dan napovedati vojno, angažirati nepregledne množice ljudi ter si izmišljati masivne stroje, trike (ločujmo smeti! reciklirajmo! smetišče prekrijmo z zeleno travo!), gibanja (očistimo Slovenijo!) in ideologijo (ekologijo). A se vračajo. Kot slabo vreme. Kot travme. Kot hude sanje. Kot ultimativne pošasti. Uničujemo jih, ubijamo, a nočejo stran. Kot Michael Myers. Kot alien. Le da nas Myers in alien bolj emocionalno angažirata. Bolj nas ganeta kot smeti. In predvsem: smeti se ne moremo in ne moremo znebiti – le selimo jih. Z enega kraja na drugega. V Geyrhalterjevem dokuju ni dialogov, komentarjev in offov – vse je očitno. Vse je na dlani. Nič ne pomaga. Smeti so vse večje, ljudje pa vse manjši, tudi sami čedalje bolj podobni smetem. Pred nami je distopija: svet, ki si ga bodo pokorile smeti. Svet, ki ga bodo zgazile smeti. Svet, v katerem bo vse narejeno iz smeti. Že zdaj si domišljamo, da so nekaj estetskega, male umetnine, ready-made instalacije. Nekako moramo preživeti.

Pozabljenčki

Pozabljenčka, ki v 19. stoletju preživita izumrtje na Galapagosu in potem – s pomočjo psihotropnega cveta – pristaneta v sodobnem Šanghaju, sta ljubka (buckasto muckasti kreaturi v obliki krofa, z luknjo v sredini), toda bolj ko gledate tale »ekološki« animirani film, ki hoče biti vsi animirani filmi ( ja, kot goba je, povsod pobira, na vse se prilepi, od Ledene dobe do Sveta igrač), bolj se potrjuje, da je »ljubko« popoln dolgčas. In zlepa ne izumre. (kino)

Razdvojeno srce

Tale film, že oldie goldie, ki ga nudi Netflix, pa si morate pogledati, in sicer iz treh velikih razlogov. Prvič, legendarni britanski studio Ealing, znan predvsem po komedijah, jo je delno posnel pri nas – če hočete videti, kako je leta 1954 izgledala Škofja Loka, glavno prizorišče tega filma, vljudno vabljeni. Drugič, gre za ekranizacijo slovitega »primera Ivana Pirečnika«, potemtakem za zgodbo o slovenski materi, Pavli Pirečnik (v filmu so jo spremenili v Sonjo Slavko), udeleženki NOB, ki so ji Nemci med vojno ukradli sina Ivana, še dojenčka, udeleženca NOB, in ga izročili nekemu bavarskemu paru (njo so poslali v Auschwitz), po vojni pa ga je izsledila in terjala njegovo vrnitev (apelacijsko sodišče ameriške visoke komisije v Franfurtu ji je leta 1952 po prvotni zavrnitvi vendarle ugodilo). In tretjič, Yvonne Mitchell, ki igra Sonjo, govori slovensko, toda bolj smešne in zabavne slovenščine zlepa ne boste slišali, tako da se lahko gledanje filma prelevi v ugibanje, kaj je rekla.

You People

Ezra (Jonah Hill), samski, ne ravno najbolj samozavesten borzni posrednik judovskega rodu (tetoviran, s čopkom), misli, da je že zamudil žensko svojega življenja, dokler Amire (Lauren London), temnopolte dizajnerke, ne zameša za Uber-taksistko, ker pa so zmote »magične«, med njima klikne, kar tole zamorjeno romantično komedijo prelevi v reimaginacijo »liberalne« klasike Ugani, kdo pride na večerjo?, saj morata drug drugega predstaviti svojim staršem (Eddie Murphy & Nia Long, David Duchovny & Julia Louis-Dreyfus), ki so polni predsodkov, toda ne pričakujte preveč, le mučno naštevanje kulturnih razlik in morbidno ugibanje, kaj je bilo huje, sužnjelastništvo ali holokavst. (Netflix)

Luči imperija

Luči imperija – zelo osebni film Sama Mendesa (1917, Skyfall), njegov Belfast, njegov Cinema Paradiso ali njegov Amarcord, če hočete – se dogaja v »zlatih časih«, leta 1981, ko je kino še vedno glavni. Toliko bolj v malih krajih, kjer se nikoli nič ne zgodi – razen filma. Takšen je kino »Empire« v zaspanem britanskem obmorskem mestecu – dogodek, spektakel, ritual. Hilary Small (Olivia Colman) dnevno menedžira to art deco filmsko palačo (trga karte, prodaja popkorn, čisti dvorano ipd.), samih filmov – Bratov Blues, Tega vražjega jazza, Ognjenih kočij, Človeka slona ipd. – pa ne gleda, ker ji je ljubša poezija, ker meni, da so filmi za stranke, in ker je njeno življenje itak film, skoraj Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles, »največji film vseh časov«: muči jo huda bipolarna motnja, jemati mora litij, njeno stanovanje je mesto duhov, spi s toksičnim direktorjem kina (Colin Firth), božič preživlja sama in zaljubi se v čednega, precej mlajšega sodelavca Stephena (Micheal Ward), ki je sicer zavzet, a vendar dovzeten za njen »napad« (Joni Mitchell prikima s štiklom You Turn Me On I’m a Radio), kar ju odpelje na teren filma Good Luck to You, Leo Grande, v katerem je k mlajšemu temnopoltemu moškemu odneslo Emmo Thompson. Stephen postane žrtev brutalnega skinheadskega rasističnega nasilja, a vsi skupaj postajajo žrtve neoliberalizma, krutega, agresivnega, abuzivnega ekonomskega rasizma, ki ga trži nova britanska premierka Margaret Thatcher, znana po krilatici: »Družba ne obstaja«. Mentalno zdravje ljudi se poslabšuje, čedalje bolj so osamljeni, njihova življenja se prekarizirajo, stvari, ki so jih imeli radi, gredo k vragu, gibanje je le še optična iluzija, filmska družina, ki jo sestavljajo zaposleni v kinu »Empire«, pa je edina družba, ki še obstaja.

Pujsa

Sara, petnajstletna debeluška, sicer mesarjeva hči, žrtev šikaniranj, poniževanj, posmehovanj in norčevanj, ki jo igra petintridesetletna Laura Galán, ugotovi, da maščevanje res najbolj tekne hladno servirano in da se lahko v tem hladnem, krutem, morbidnem, brezsrčnem svetu zaneseš le na serijskega morilca. Včasih.

Vera

Ko Vero Pešić (Jovana Stojiljković), dekle iz Leskovca (»Leskovačka lepotica«), ob koncu 30. let prejšnjega stoletja rekrutirajo za agentko jugoslovanske vojaške tajne službe, se najprej brani, da ima le trgovsko šolo, da je nekaj časa pisala za časopise in da zna nekaj jezikov, a zelo hitro se uči, ljubi avanture in »veliki« svet, zna se delati neumno, obvlada jet-set, takoj ve, kaj je to »kitajsko zasledovanje«, dobro prenaša bolečino, preživi vse »iniciacijske« teste, tudi posilstvo, vedno znova – tako pred vojno, ko pleše med jugoslavanskimi, nemškimi, angleškimi in francoskimi interesi, kot med vojno, ko zapleše med partizanskimi, nemškimi in četniškimi interesi – pa spozna, da agentka ne more služiti le eni strani.

Creed III

Tretji del Creeda izgleda kot tretja sezona serij – zapleti so utrujeni in prisiljeni, zgodbe za lase privlečene, vračajo se izgubljeni sinovi, junaki, ki so že dosegli vse, hočejo še več. In ja, čarobnost izgine. Pa vendar vsi delujejo evforično in samozavestno – hej, preživeli smo dve sezoni! Ljudje nas imajo radi! Počnemo lahko, kar hočemo! To vzklika tudi Creed III, ki ponudi utrujen in prisiljen zaplet: Adonis »Donnie« Creed (Michael B. Jordan), nekdanji boksarski prvak (Rocky Rockyjev), je zdaj trener novega prvaka (José Benavidez), toda ko se iz ječe po dolgih letih vrne Dame Anderson (Jonathan Majors), njegov nekdanji prijatelj (tako rekoč »brat«) in nekdanji boksarski up, nasilen kot vsaka vrnitev potlačenega, lahko stare zamere, nedorečenosti, dvoumnosti in napetosti premagata le tako, da se udarita v ringu, na losangeleškem štadionu, na odprti sceni, mano a mano, v jezni, hitri, antirealistični, postfaktični, klimaktični, katarzični noči, pred očmi vsega sveta.

Obiskovalec

Kdo je videl vsaj nekaj gotskih šokerjev, ve, da ima vrnitev domov, v staro, mračno, neprezračeno hišo, veliko slabih plati, a tudi eno dobro – človek nepričakovano veliko izve o sebi in svoji preteklosti. Ko se Robert (Finn Jones) z nosečo ženo Mayo (Jessica McNamee) iz Londona preseli v Briar Glen, njen rojstni kraj, najde zaprašeno sliko iz 19. stoletja, na kateri zagleda sebe. Ne, to nisi ti, pač pa le nekdo (Obiskovalec, piše na sliki), ki ti je podoben, dahne Maya. Kot da to ni enako srhljivo.

Mogoče te vzamem

Mogoče te vzamem je kombinacija treh romantičnih komedij, ki so druga drugi v napoto. Richard Gere in Susan Sarandon ležita v razkošni hotelski sobi – napol gola, a nič se ne zgodi. Sarandon skuša pokazati, da je – pri šestinsedemdesetih – še vedno hot (»Pod tem sem gola,« dahne), Geru pa ni do seksa. Najprej pomislite, da sta mož in žena, ki sta se naveličala seksa. Ne, v resnici sta skrivna ljubimca, prešuštnika, ki sta se naveličala seksa. Seksa s svojima dolgoletnima zakonskima partnerjema sta se naveličala že davno prej. Njuna zakonska partnerja, Diane Keaton in William H. Macy, pa se spoznata malce kasneje – v art kinu. Svojih zakonskih partnerjev ne moreta več zadovoljiti, si povesta, a o seksu ne razmišljata. Le pogovarjata se. Najameta si celo poceni motelsko sobo, da bi se lahko v miru pogovarjala. Ali bolje rečeno: motelsko sobo si najameta, da ne bi seksala. In neskončno uživata v tem, da ne seksata. To je pravo doživetje.

Kolaboriranje je bil ilirski šport št. 1

»Kar počakaj, da mali Oktavian nabriše tisto pizdo Marka Antonija,« slišimo v Illyricvmu, prvem filmu o ilirskih ljudstvih (Liburni, Delmati, Japodi, Dezidijati itd.), ki so nekoč živeli »tu«, med slovenskimi Alpami in Albanijo. Ja, Iliri so preklinjali. A počeli so še hujše reči: posiljevali in brutalizirali so drug drugega ter kolaborirali z okupatorji, Rimljani.

Sharper

Sharper je neonoir o ljudeh, ki živijo od svoje bistrosti – o sleparjih, ki svoje prevare prelevijo v prave iluzionistične drame, celo spektakle. Bogate oropajo brez nasilja – z dobro, precizno, prepričljivo, psihološko učinkovito pripovedjo. David Mamet se je tem umetnikom prevare in manipulacije, mojstrom iger zaupanja in zavajanja, poklonil v Hiši iger, Španskem zaporniku in Ropu, Benjamin Caron, ki se je kot režiser mojstril pri iluzionističnih šovih Derrena Browna, pa se skuša pokloniti Mametu: nad Toma (Justice Smith), uglajenega lastnika prestižnega antikvariata, pošlje zapeljivo Sandro (Briana Middleton), »sorodno dušo«, fenico romana Jane Eyre ( ja, kot on!), za katero se izkaže, da je del prevarantske umetnine, ki se stegne vse do Madeline (Julianne Moore), njenega »sina« (Sebastian Stan) in njenega magnatskega ljubimca (John Lithgow), toda vsi so tako spretni, namazani, šarmantni, stilizirani in motivirani igralci, da zlahka odigrajo dvojno ali trojno vlogo. Vraga, lahko bi igrali drug drugega.

Rimini

Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone.

The Pale Blue Eye

Ko leta 1830 na sloviti vojaški akademiji West Point najdejo zverinsko umorjenega kadeta (brez srca), ki ga je potem nekdo še dodatno ritualno obdelal, polkovnik Thayer (Timothy Spall) in stotnik Hitchcock (Simon McBurney) pokličeta Augustusa Landorja (Christian Bale), zapitega, zamorjenega, ovdovelega, upokojenega detektiva, ki ne more preboleti izginotja svoje hčerke, sicer specialista za nerešljive primere, predhodnik Hercula Poirota (četudi njegov mentalni antipod), toda primer je tako zapleten, da mu mora na pomoč priskočiti še Edgar Allan Poe (Harry Melling), kadet in poet (groze).