-
To Leslie je zelo čuden film. Čuden zato, ker je padel z neba in Andrei Riseborough prinesel oskarjevsko nominacijo (Akademija je celo preiskovala, kako se je to zgodilo), dalje, čuden zato, ker Riseborough igra Leslie, teksaško proletarko, ki na državni loteriji zadene 190.000 dolarjev, a jih potem zapije, in končno, čuden zato, ker se brezdomna, brezposelna in izgubljena Leslie – barska mušica, kameleonsko utelešenje zapuščenosti, zavoženosti, obupnosti, nemarnosti in neodgovornosti – zaposli kot čistilka pri mehkem, sočutnem motelirju (Marc Maron), ki jo – v duhu brezpogojne socialne države – razume in ki ji vedno takoj vse odpusti, tako da je film – res, čudno – brez konflikta, a kljub temu – ja, prečudno – deluje kot ultimativna ženska verzija filma Zbogom Las Vegas.
-
Ne boste verjeli, toda ameriška policija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so deželo preplavljali nemiri in protestna gibanja (protivojno, boj za državljanske pravice ipd.), zgradila fiktivna mesta (Riotsville), v katerih je urila policiste – policisti so igrali tako dolgolase, hipijevske civiliste, ki nenadoma »ponorijo« (razbijati začnejo izložbe, pleniti trgovine, prevračati avtomobile), kot policiste, ki jih potem »urejajo«, »krotijo« in »civilizirajo«. In kot pokaže tale lucidni, elokventni doku, prežet z osupljivimi arhivskimi posnetki, se je policija v teh fiktivnih »filmskih« mestih čedalje bolj brutalizirala, militarizirala in fašizirala. Vse ekonomske neenakosti in rasne krivičnosti hočejo odpraviti z represijo.
-
Tale Marvelov superjunaški spektakel izpolni vsa pričakovanja: prvič, ker je novi modni trend multivesolje, se Ant-Man (Paul Rudd) in Osa (Evangeline Lilly) ter njuni najbližji, z Michelle Pfeiffer in Michaelom Douglasom vred, znajdejo v kvantnem, subatomskem, kvaziavatarskem multivesolju, v katerem je toliko čudes kot v Vernovem »središču sveta« (ali pa Adamsovem štopu po galaksiji), drugič, ker ni vojne, ki je družina ne bi mogla zmagati (samo skupaj mora držati in skupaj rasti), dobimo še eno barvito in hiperaktivno, a povsem nenapeto, nelogično in duhamorno vojno zvezd (prav res, kaj vse mora početi družina, da bi preživela sodobni ekstremni kapitalizem), in tretjič, ker od spektaklov, ki jih Hollywood štarta februarja, ne moremo veliko pričakovati, tu ta dictum potrdijo še na mikroskopski ravni. (kino)
-
Spomnite se Spielbergovega Žrela (1975): orjaški morski pes je divjal, blaznel in žrl, kot da je na kokainu. Tedaj, v transformativnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je vsem živalim zmešalo – mačke, psi, čebele in mravlje so divjale, blaznele in žrle tako, kot da so na kokainu. Še posebej srhljiv in karizmatičen je bil orjaški grizli, protagonist Girdlerjevega Grizlija, posnetega leto po Žrelu – mešalo se mu je, kot da je posnifal ves kokain zahodno od Apalačev. In že smo pri šokerju Medved na koki, v katerem orjaški črni medved divja, blazni in žre, kot da je na kokainu, kar pa naj vas nikar ne zavede: res je na kokainu. Totalno! Spletom nenavadnih okoliščin namreč sredi Chattahoocheejevskega nacionalnega parka – točno na Krvavi gori – pristane večja pošiljka kokaina, ki medveda prelevi v ultimativnega predatorja. In ko se tja, na Krvavo goro, zgrnejo dilerji, rendžerji, policisti, huligani, bolničarji in turisti, z dvema otrokoma vred, se jih zadeti medved loti tako pikantno, kot da skuša ekranizirati slogan: Droge ubijajo! Noge, roke in črevesja letijo, kot da je medved – ki bo zanesljivo postal kultni lik – videl vse najbolj grizlijevske slasherje, film pa poskrbi, da je smrt popolna komedija.
-
V Cankarjevi črtici Istrski osel pred našimi očmi brutalno tolčejo osla, ki so ga v neko istrsko vas uvozili iz slavnih Abruzzov. »Tenke šibe, trde palice, gorjače, vesla – iz stoterih rok se je mahoma in hkrati usulo na žival.« Po oslu pada slepo in divje. »Na tla z njim! V morje z njim! Udarite! Bijte! Ubijte,« vpijejo domačini, kralji linča, ki tolčejo toliko časa, dokler ni »več dlake, ki bi ne bila dvakrat presekana, v kožo in kri zabita«. Tako se nad nežnega, melanholičnega, simpatičnega, stoičnega, svetniškega osla, imenovanega Eo (Ia, če hočete), protagonista poljske fantazmagorije Ia, spravi neki cirkuški uslužbenec – ker ne uboga, ga začne sadistično tolči. A ga ustavijo. Kmalu zatem mu ga zaplenijo borci za živalske pravice, ki pa ga predajo konjeniškemu klubu, kjer ga spet vprežejo – in kjer konje »trenirajo« za konjeniške spektakle. Še oslu je jasno, da jih s tem mučijo, trpinčijo, zlorabljajo. Ker poruši police s pokali, ga spet preselijo na neko kmetijo, a zanj se kaj prida ne spremeni: povsod opravlja suženjsko delo, povsod postane žrtev predsodkov, povsod gara in trpi, povsod – tako pri orgiastičnih nogometnih navijačih in anarhistih kot pri kmetih in vrlih gasilcih – velja za podžival. Včasih zbeži in se klati po gozdovih in tunelih, pa med orjaškimi vetrnicami, ki klatijo ptiče. Tu in tam ga skoraj doleti usoda istrskega osla. »Zjebimo ga,« rjove množica. Svet je past za živali, teater krutosti, mučilnica, neoliberalni kaos, vrtinec arbitrarnosti in ravnodušnosti, povzetek slabih strani Nove zaveze.
-
Ko boste gledali tole brezhibno nemotivirano, otrplo, predvidljivo, stereotipno romantično komedijo, v kateri Reese Witherspoon in Ashton Kutcher testirata predpostavke romantične komedije Ko je Harry srečal Sally (ali lahko popolna neznanca fukata in postaneta najboljša prijatelja, ne da bi več kdajkoli fukala) in Počitnic (ne sprašujte), se boste najprej vprašali, kaj se je zgodilo z Ashtonom Kutcherjem in Reese Witherspoon, in takoj zatem – kaj se je zgodilo z romantično komedijo? (Netflix)
-
Tole pa je mali vizualni čudež: deklica (Julia Savage), ki je videla brutalno, morilsko posilstvo, lahko to travmatično doživetje sprocesira le tako, da ga v svoji domišljiji prelevi v intenzivni, nadrealistični, psihedelični, vrtoglavi mindfuck, v totalni filmski action painting. Filmu da priložnost, da iz sebe potegne slikarja, avstralski slikarki, Del Kathryn Barton, pa priložnost, da iz sebe potegne film. (VOD – Amazon Prime ipd.)
-
Vroči Mike je z Zadnjim plesom postal trilogija – kot Boter. Zato ne preseneča, da Mike Lane, alias »Vroči Mike«, ki ga že tretjič igra Channing Tatum, nekdanji floridski slačifant, dobi ponudbo, ki je ne more zavrniti. A preden je ne zavrne, naj vas le spomnim, kako je saga o »Vročem Miku« postala simbol in kronika permanentne, večne krize sodobnega neoliberalnega kapitalizma.
-
V času, ko vsi povsod ugotavljajo, da je učiteljski poklic necenjen, je lepo videti film, ki ga ne le ceni, temveč slavi, še lepše pa je videti ljudi, ki ga brezmejno cenijo in slavijo – in ki se učitelja brezmejno razveselijo. Ugyen (Sherab Dorji), mladi učitelj, ki poučuje v Thimphuju, butanski prestolnici (trikrat manjši od Ljubljane), je v krizi, saj ni zadovoljen ne s tem, kar počne, ne z Butanom, pa čeravno ta namesto bruto domačega proizvoda meri in slavi bruto dodano srečo, zadovoljstvo ljudi. Najraje bi zbežal kam daleč stran, kjer bi se mu lahko izpolnile sanje – recimo v Avstralijo. Postati hoče namreč pevec. Potrebuje le še vizo.
-
Nekaj sladkega / Romantična komedija, ki se ustraši same sebe
Nekaj sladkega je revizija Pigmaliona, le da zamenja spole. Pigmalionskega Henryja Higginsa igra ženska, galatejsko Elizo Doolittle pa moški. In jasno, film se ne dogaja v Londonu, temveč v Ljubljani – »tam, kjer živijo Slovenci«, kot razočarano dahne makedonski televizijski voditelj, ko mu Ace Mojstorovski (Saško Kocev), karizmatični »svetovni guru« (ženska, ki jo pogleda, avtomatično zanosi), avtor novega bestsellerja o oglaševanju (»Manj je več«), razkrije, da njegova naslednja postaja ne bo Pariz, London ali Tokio, temveč Ljubljana. Moral bi priti v novi deluxe hotel, kjer naj bi sodeloval na zvezdniškem panelu, a letalo »zamudi«, zato Kaji (Jelena Jovanova Perić), njegovi muzi in organizatorki tega »dogodka«, ne preostane drugega, kot da Gogija (Saško Kocev), hotelskega slaščičarja, rahlo podobnega Acetu, na hitro pigmalionsko prelevi v Aceta – z vsemi »Unheimliche« momenti vred. Le še vprašanje časa je, kdaj se ji bo zazdel boljši od pozerskega, arogantnega originala in kdaj bo temule filmu, razpetemu med bleferje, piarovce, šmuglerje, hustlerje, šmekerje, influencerje, vlogerje in fejkerje, simbole hitenja in laganja, ki ne postanejo »dogodek« (preveč se trudijo, da bi bili simpatični, ali bolje rečeno: gledalcu se tako prilizujejo, kot da je hotelski gost), in taksi, ki pozabi postati avtobus podjetja Krstić, kapnilo, da je romantična komedija.
-
Asterix & Obelix: Srednje kraljestvo
Asterixovo kinematično vesolje se stegne na Kitajsko. Logično – tam je orjaški avditorij. Vprašanje je le, ali je lačen zgodb o tem, kako Kitajci ne morejo brez mesijanskega, superjunaškega Zahoda. V 65-milijonskem Srednjem kraljestvu se namreč Asterix (Guillaume Canet) in Obelix (Gilles Lellouche) – v slogu Sedmih veličastnih ali pa Sedmih samurajev, če hočete – zavihtita na Kitajsko, da bi rešila princeso Fu Ji (Julie Chen), toda misija, travestija »trka civilizacij«, je le pretveza, da se slavni Evropejci, od Vincenta Cassela in Marion Cotillard do belgijske pevke Angèle in Zlatana Ibrahimovića, brez slabe vesti prelevijo v cross-dresserje. (kino)
-
Največja ladja na svetu, »kraljica sveta«, ki se utaplja v katastrofi, in brutalno razslojeni, razredno povsem ločeni ljudje, agonični, ustrahovani in šokirani »potniki«, ki se skušajo sredi te kataklizme obnašati povsem »normalno«, kot da ni nič – to je zgodba Titanika, ki ga je James Cameron splavil leta 1997. Mar ni to tudi zgodba našega časa – zgodba sodobnega neoliberalnega kapitalizma? Kapitalizem, »kralj sveta«, ki tone – ki se utaplja v katastrofi? Šokirani ljudje, ki se skušajo sredi te kataklizmične finančne in gospodarske in zdravstvene in energetske in inflacijske in podnebne krize obnašati »normalno«? »Oh, kakšna sreča,« dahne Leonardo DiCaprio, ko si v partiji pokra priigra karto za Titanik. Na koncu zmrzne. Mar ne spominja na Slovence, ki pred dobrimi tridesetimi leti niso skrivali sreče in navdušenja, ko so si priigrali karto za kapitalizem – in ki zdaj zmrzujejo? In ki ne bodo preživeli. In ki jim je bilo kljub temu v čast, da so živeli v kapitalizmu – tako kot je tistim glasbenikom v čast, da so igrali na prvi in zadnji vožnji Titanika.
-
Film MRI se dogaja v zakotnem, deklasiranem, toksičnem mestecu, popolni transilvanski vukojebini, v kateri ljudje hodijo drug po drugem – drug drugega prezirajo, zaničujejo, zlorabljajo. Drug drugemu se zdijo kužni. Matthias (Marin Grigore), romunski gastarbajter, ki ga v Nemčiji razglašajo za »cigana«, po vrnitvi domov, v Romunijo, za »cigane« razglaša delavce s Šrilanke, ki jih najame lokalna pekarna, glavna zaposlovalka. Če jih ne bi, bi ostala brez evropskih sredstev. Dela za vse ni, moški so čedalje bolj nemočni, neuporabni in degradirani, drug drugemu so tekmeci, mišice in testosteron gredo v nič, jeza, frustracije, nepetost in ksenofobija se kopičijo, center ne drži več skupaj, družba ne obstaja – kapitalizem jih deli, da bi lažje vladal.
-
V grozljivkah za žensko ni dobro, da je samska. V okultnih grozljivkah še toliko bolj, sploh če je ženska za nameček še ateistka. Natanko takšna je Grace (Jena Malone) – odločno samska in brutalno ateistična. Najprej se pred njo pojavi nuna s pištolo, potem v njenem stanovanju zmanjka elektrike, potem začne škrtati, potem začuti »prezenco«, potem zazvoni telefon – njen brat, duhovnik, je v škotskem samostanu Mount Saviour umoril nekega duhovnika in potem naredil samomor.
-
Odrešitve noče, čeprav se mu obeta strašen overdose
V Ferrerijevi razvpiti Veliki požrtiji, posneti leta 1973, se štirje dobro situirani moški, junaki potrošniške družbe, pilot (Marcello Mastroianni), sodnik (Philippe Noiret), chef (Ugo Tognazzi) in producent (Michel Piccoli), zaprejo v vilo, kjer nameravajo le žreti, žreti in žreti. Vsi so privilegirani, vsi imajo probleme, vsi se bojijo prihodnosti, zato se hočejo nažreti do smrti. Avtodestrukcijo prelevijo v groteskni, dekadentni, morbidni Grand Guignol. Nekaj takega v Kitu solistično stori Charlie (Brendan Fraser), tristokilogramski desperado, učitelj kreativnega pisanja (prek Zooma), ki – žalujoč za svojim fantom, »ljubeznijo svojega življenja« – le še žre, žre in žre. Včasih divje masturbira. V bolnišnico noče, pa čeprav je jasno, da mu odpoveduje srce. Odrešitve noče, pa četudi se mu obeta strašen overdose.
-
Nevarni let izgleda tako, kot bi bil posnet dve leti po filmu Umri pokončno. Brucea Willisa nadomešča Gerard Butler, alias Brodie Torrance, pilot, ki s potniškim letalom, namenjenim v Tokio, zasilno pristane v »peklenski« filipinski džungli, kjer potnike in posadko ugrabijo lokalni teroristi, no, piratski daj-dam separatisti, tako kruti, sadistični in pošastni kot ugrabitelji Nakatomijeve stolpnice (in takšne karikature, da jim lastno, samostojno državo skoraj privoščite).
-
Mož z imenom Otto – rimejk švedskega filma Mož z imenom Ove, posnetega po bestsellerju Fredrika Backmana – je dolgo emocionalno izsiljevanje. Otta igra Tom Hanks. Tom Hanks – kot Jack Nicholson v komediji Bolje ne bo nikoli obseden z redom in čistočo – je vdovec, ki je tako zagrenjen, obupan in osamljen, da hoče narediti samomor. Nakar pred vrstno hišo, v kateri stanuje, zasliši ropot – aha, dobil je nove sosede: latinskoameriško družino! Mama Marisol (Mariana Treviño), ata (Manuel Garcia-Rulfo) in dve hčerki.
-
Mlada Afganistanka pove, da je življenje afganistanskih žensk še vedno ječa – kljub »svobodi«, ki jo je prinesla ameriška okupacija. Moški žensk še vedno ne pustijo iz hiš in še vedno se jim zdi sramotno, če ženske hodijo v službo. Afganistanski moški komaj čakajo, da se vrnejo talibani. A preden se vrnejo, tri mlade Afganistanke, Zakio, Faribo in Fatimo, pošljejo v Slovenijo in Avstrijo, kjer naj bi se pripravile na zimsko olimpiado – če se bodo seveda kvalificirale.
-
M. Night Shyamalan, mojster presenetljivih, šokantnih preobratov (Šesti čut, Nezlomljivi, Znamenja, Vas ob gozdu, Stari ipd.), filme snema po svojih scenarijih, tako da res nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo – vedno nas pusti v temi. In na koncu – no, z razpletom – nas zlomi. Shyamalan je avtor – kot je bil Hitchcock. Toda Trkanje v koči je posnel po Tremblayjevem romanu Koča na koncu sveta (The Cabin at the End of the World), objavljenem pred petimi leti. Ja, vem, kaj ste si rekli: na Wikipediji je gotovo povzetek z vsemi spoilerji – tudi finalnim! Točno, na Wikipediji je povzetek z vsemi spoilerji vred. Ne da to kaj spremeni: če boste namreč prebrali ta povzetek, boste še toliko bolj presenečeni in šokirani nad Shyamalanovimi preobrati. Tremblay obrača – Shyamalan obrne. Erica (Jonathan Groff) in Andrewa (Ben Aldridge), ki s sedemletno posvojenko Wen (Kristen Cui) živita v koči sredi filadelfijskega gozda, obiščejo štirje čudaški neznanci, Leonard (Dave Bautista), Sabrina (Nikki Amuka-Bird), Redmond (Rupert Grint) in Adriane (Abby Quinn), ki so videti kot lunatiki, verski blazneži, privrženci sekte.
-
Lydia Tár (Cate Blanchett), slovita ameriška skladateljica in dirigentka, v nekem prizoru z avtom odpelje domov Olgo (Sophie Kauer), mlado rusko čelistko, ker pa ta v avtu pozabi medvedka, svojo maskoto, steče za njo, da bi ji ga vrnila, a se znajde v zakotni, razpadajoči stavbi, kjer jo pasji lajež tako prestraši, da pade in si razbije obraz. Svojim najbližjim reče, da so jo napadli – zlaže se. Ko se predstavlja za žrtev, je videti kot nekdo, ki ve, da dela nekaj narobe in da ga bodo slej ko prej dobili, zato vnaprej pripravlja obrambo in teren, na katerem bo lahko vzkliknil: žrtev sem! To je napad name! To je le trač! »You fucking, little nothing!«
-
Če pogrešate Bryana Cranstona, ki je v seriji Kriva pota našel bližnjico do ameriškega sna in dobre penzije (za svojo ženo, sam je bolj ko ne odpisan), bi si morda pogledali tole sladko, sentimentalno dramedijo, v kateri spet najde bližnjico do ameriškega sna in dobre penzije (ne le za ženo, Marge, ki jo igra Annette Bening, ampak tudi zase). Ne, ne začne kuhati »kristalov«, ampak začne kupovati loterijske srečke – in to masovno. Ker je odličen matematik ( ja, v Krivih poteh je bil odličen kemik), pač izračuna dobitno kombinacijo: če kupiš veliko srečk zelo posebne michiganske loterije (»Cash Winfall«), veliko dobiš. In denar začne leteti in tako zanesljivo pritekati, da začne Jerry, primestni desperado in tehnološki višek, srečo deliti s skupnostjo – someščane prelevi v vlagatelje.
-
Tegale briljantno preprostega filma o prvi psički, ki je – jasno, v družbi italijanskega pilota Umberta Nobileja in norveškega raziskovalca Roalda Amundsena – z zrakoplovom Norge preletela severni tečaj (leta 1926), ne smete zamuditi, saj v melanholično preciznem jeziku 2D animacije pripoveduje o komplicirano krutih 3D stvareh – času, življenju, spominih in smrti.
-
Pred tridesetimi leti so pri nas posneli akcijski film Vlak smrti, v katerem je skušal predbondovski Pierce Brosnan preprečiti detonacijo ruske jedrske bombe, ki naj bi sprožila novo hladno vojno in nastanek nove Sovjetske zveze. Slovenija je odigrala številne evropske države, skozi katere drvi apokaliptični »vlak smrti«. In ja, odigrala je tudi Slovenijo. V epizodnih, hipnih vlogah so nastopili številni slovenski igralci – Brane Grubar, Matjaž Turk, Jožef Ropoša in Niko Goršič, daleč največjo vlogo pa je imel Borut Veselko, ki je igral vlakovodjo, enega izmed zlikovcev – in zdržal presenetljivo dolgo, vse tja do 67. minute. In tudi ko ga smrtno ranijo, še vedno nekaj časa živi – noče iz filma.
-
Philippa Langley (Sally Hawkins), ločenka iz Edinburgha, je depresivna, polna »sindromov« (kronične utrujenosti ipd.) in ujeta v brezizhodno službo. Sanje in spoštovanje jo vedno preskočijo. Z njo je vse narobe, kar pomeni, da je pripravljena na velike, prelomne, transformativne reči. V Dekletih s koledarja bi s poziranjem zbirala funte za novo kliniko, v Filomeni bi iskala sina, ki ga je pred davnimi leti dala v posvojitev, v Izgubljenem kralju, posnetem po resnični zgodbi, pa začne – z arheološko vnemo Heinricha Schliemanna, detektivsko ekscentričnostjo Hercula Poirota in imerzivnostjo Shakespearovih komedij – iskati posmrtne ostanke grbastega kralja Riharda III.
-
S trgom vedno pride nasilje. Soléji – poskočna, srečna, nasmejana, samozadostna katalonska razširjena družina Sole (ata, mama, kopica otrok, dedki, babice, tete, svaki ipd.) – živijo sredi velikega, razsijanega, sončnega, varnega breskovega nasada, ki jih povezuje, toda zemlja, na kateri je ta nasad, ni njihova, ampak najeta, najem pa si že desetletja podaljšujejo. Ne s pogodbo, temveč s častno besedo. Med vojno bi namreč Pinyole, lastnike te zemlje, bogate latifundiste, pobili, a so jih Soléji skrili in jim rešili življenje – v zameno so jim dali zemljo, na kateri lahko kmetujejo. Problem je le v tem, da se tej mali utopični skupnosti – otoku sredi kapitalizma – obeta hladna, kruta, neizbežna deložacija, saj kani nova generacija Pinyolov nasad uničiti in tam namestiti trendovske sončne celice, ki naj bi te kraje odpeljale v prihodnost – v trušč, tesnobo, nasilje, teror. Razrednega pakta je konec.
-
Ženske bežijo. Patriarhat moške osamlja.
Ko boste gledali brutalno tragične Duše otoka, ki se dogajajo pred stotimi leti na sivem, zakotnem, žalostnem, ne ravno obljudenem fiktivnem irskem otoku, daleč od sočasne irske državljanske vojne, se boste spomnili na to, kako je Quentin Tarantino v svoji epizodi Štirih sob odsekal prst svojemu prijatelju (Paul Calderón), ali pa, kako je filmski statist (Im Won-hee) v Chan-wookovi epizodi Treh ekstremov sekal prste režiserjevi ženi, sicer pianistki (Kang Hye-jung), le da je sekanje prstov v Dušah otoka malce ritualnejše in ceremonialnejše, skoraj tako kot sekanje mezinca v filmih o yakuzah. Pádraic (Colin Farrell), preprosti kmetovalec, in Colm (Brendan Gleeson), melanholični glasbenik, sta najboljša prijatelja, toda Colm se nekega lepega dne odloči, da s Pádraicom ne bo več govoril niti se ne bo z njim več družil. Naveličal se ga je, dolgočasi ga – nima mu več kaj reči. Hoče mir. Preostanek življenja hoče ustvarjati in se posvečati rečem, po katerih ga bodo pomnili.
-
Federico Fellini je sredi prejšnjega stoletja posnel serijo odličnih, odmevnih filmov, ki jih je leta 1960 zaokrožilo Sladko življenje. Fellini je bil glavni, slavljen in čaščen, veljal je za genija, vsi so ga trepljali, svet je bil njegov. A kaj zdaj? Ni imel pojma. Vsi so pričakovali in terjali nekaj velikega, še večjega. V glavi mu je brbotalo. Od silnega uspeha si ni mogel opomoči. Krizi identitete in ustvarjalne domišljije je dopolnila še kriza srednjih let. In posnel je Osem in pol, film o režiserju, ki ga mučijo krize identitete, ustvarjalne domišljije in srednjih let – njegov zadnji film je bil hit, prava globalna senzacija, slavijo ga kot genija, vsi ga trepljajo in cukajo za rokav, v glavi mu brbota, vsi hočejo funt njegovega mesa, od uspeha kar ne pride in ne pride k sebi. In seveda: sprašuje se – kaj zdaj? Nima pojma. Preplavljajo ga dvomi, fantazije, sanjarije, halucinacije, spomini, non sequiturji. Ima se za umetnika, a občutek ima, da se je prodal – in da ga komercialna pričakovanja vlečejo dol. To se je zgodilo tudi mehiškemu auteurju Alejandru Gonzálezu Iñárrituju: serijo odličnih, odmevnih arty filmov sta zaokrožila dva oskarjevska filma, Birdman (ali Nepričakovana odlika nevednosti) in Povratnik. Iñárritu je bil na lepem glavni. Vsi so ga slavili. V glavi se mu je zavrtelo. Uspeh ga je paraliziral. Se je prodal Hollywoodu? Kako naj preseže Povratnika in Birdmana?
-
Soft & Quiet je grozljivka, le da so pošasti ljudje – povsem vsakdanji, prijazni, banalni ljudje. V tem primeru »mehke & tihe« ženske, metafore tistih »jeznih« žensk, ki so izvolile Trumpa. Ko se v malem mestu zberejo štiri ženske, Kim (Dana Millican), Marjorie (Eleanore Pienta), Leslie (Olivia Luccardi) in Emily (Stefanie Estes), plavolasa, modrooka učiteljica, se zdi, da so prišle na »babji žur«, a se kmalu izkaže, da so rasistke, »čiste« in »prave« Američanke, ameriške kot ameriška pita, ki jo speče Emily, »Sestre arijske enotnosti«, ki prezirajo migrante, nebelce, multikulturalizem, politično korektnost, skupnost LGBTQIA+ in gibanje #BlackLivesMatter. Imajo se za žrtve protibelske zarote. In bolj ko druga drugo podžigajo, bolj so jezne.
-
Po soncu je žalosten film o sreči. Sophie, zdaj pri dobrih tridesetih, se spominja, kako je pred dvajsetimi leti, pri enajstih (Frankie Corio), poletne počitnice z očetom (Paul Mescal), Calumom, preživela v turškem letovišču. Bilo je idilično, krasno sta se imela, stopila sta se s trenutkom, res sta uživala – bazen, morje, karaoke, pogovori, kamera, s katero sta se snemala. In sonce. Veliko sonca. Zunaj. V njima pa je bil mrak. Po malem zato, ker živita ločeno – z njeno mamo sta se razšla. Po malem zato, ker je tudi njegova nova zveza spodletela in ker mu tudi posli spodletavajo. In po malem zato, ker vso to srečo vendarle nenehno prežemajo nelagodje, napetost in tesnoba, ki jih poganja vprašanje: koliko bo še takih skupnih poletij?
-
Babilon se začne v Babilonu – na neskončni zabavi stoletja, ki se odvrti v razkošni palači sredi kalifornijske puščave, kamor se zgrnejo holivudski jet-set, njegov entourage, groupies in slon, ki se na vse to poserje. In to dobesedno. Hollywood je amfetaminski cirkus. Zabava, festival ekscesa, infantilnosti, cinizma, arogance in ničevosti, ki traja pol ure, je briljantna, virtuozna, osupljiva kombinacija spektakla in transgresivnosti – kot bi se združila Baz Luhrmann in Pier Paolo Pasolini. Veliki Gatsby v Saloju! S pridihom Dantejevega Inferna (via Harry Lachman).
Iskanje brez piškotkov ni možno
