Vesela pošastna družina 2

Nič, Wishboneovi – ata, mama in dva otroka – ponovno mutirajo v vampirja, Frankensteinovo pošast, mumijo in volkodlaka. To je edini način, da preživijo vse »pustolovščine«, ki jih čakajo. Sporočilo tegale nemškega – okej, »mednarodnega« – derivata Neverjetnih je na dlani: da bi sodobna družina preživela vse strese in ujme kapitalizma, se mora obnašati kot pošast. Pošasti imajo tiste energetske presežke, ki omogočijo preživetje. (kino)

Hellraiser

Clive Barker, kultni britanski pisec grozljivk, je leta 1987 po svoji zgodbi posnel Hellraiserja, ki je dobil devet nadaljevanj, zdaj pa še rimejk (ali reboot, če hočete), ki bo spet dobil kopico nadaljevanj – ja, postal bo adiktiven. Tako kot tista skrivnostna škatla, ki jo lahko odkleneš le z rešitvijo ugank in ki vedno znova prebudi spačene, humanoidne, ekstradimenzionalne Kenobite in njihovo ekstremno »pinheadsko« svečenico (Jamie Clayton), ki se hrani s človeškimi željami, strastmi in obsesijami, z vsem, kar ljudi vleče in navleče. In prav ta škatla – polna bolečin, travm, nasilja in drugih grotesknih »daril« iz Pekla – ljudi navleče, zasvoji, obsede.

The Stranger

V številnih kriminalkah imate detektive, ki se infiltrirajo v podzemlje, kjer potem spoznajo, kako sladek in zapeljiv je kriminal – kako čarobno in hipnotično je Zlo. Vedno je velika verjetnost, da bo detektiva odneslo, da se torej Zlu ne bo mogel upreti. Spomnite se le, kako je v filmu Rush odneslo detektiva (Jason Patric) in detektivko (Jennifer Jason Leigh), ki sta se infiltrirala med dilerje ( ja, oba se navlečeta), ali pa, kako je v Mannovem Lovcu na ljudi odneslo FBI-jevega profilerja Willa Grahama (William Petersen), ki se pretirano vživi v možgane serijskega morilca Hannibala Lecterja (Brian Cox). Lecter mu zmeša možgane. Mentalno ga zmelje, zlomi, uniči. Mark (Joel Edgerton) noče, da se mu to zgodi, ko se prilepi na Henryja (Sean Harris), bradatega, razcapanega klateža, ki naj bi ugrabil in umoril nekega dečka. Mark seveda ni Mark, temveč detektiv Peter Worley, ki skuša pridobiti Henryjevo zaupanje, zato dela vse, da bi tega demona navezal nase – in iz njega potegnil priznanje. Avstralski psihotriler Tujec, alias The Stranger, posnet po resnični zgodbi, je dolga, intenzivna, stilizirana igra zaupanja. Peter, ki se pretvarja, da je kriminalec, ve, da na silo ne bo šlo – potrebnega je veliko teatra (in veliko fikcije, veliko skupnih potovanj in voženj, veliko skupnih motelskih bivakiranj ipd.), pri čemer pa mora ves čas paziti tako na to, da se ne izda, kot na to, da se vanj preveč ne »zaljubi«.

Gorska mrzlica

Michaela (Freddie Thorp), fanatičnega plezalca, zgrabi »gorska mrzlica«: poleti hoče s prijatelji (Michel Biel, Ryan Phillippe, Hannah New) osvojiti »velike tri« alpske vršace – Matterhorn, Eiger in Mont Blanc. Ni prvi ne zadnji. Tudi ni prvi ne zadnji, ki potem tam, v Alpah, sreča žensko svojih sanj, smučarsko učiteljico (Mathilde Warnier), toda prepričati nas skuša, da je prvi in zadnji, ki ga srečanje z žensko navda z dvomi v goro. Film se namreč »do ušes« posveti romanci, vendar o tem nima kaj povedati (kot da romance niso tako nevarne kot Eiger!), zato se ustavi.

Liffe / Ljubljanski filmski festival bo pokazal, zakaj kapitalizem ljudi navdaja s čedalje hujšo grozo

Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone. Tja, v hotel, ki pozimi sameva, prihajajo avstrijske in nemške upokojenke, njegove stare, večne fenice (ni jih prav dosti), ki neskončno uživajo, ko svojega superjunaka konzumirajo v živo. In to dobesedno: Richie, ki živi v razpadajoči vili na obrobju Riminija, jim vsak večer nadvse doživeto, predano, patetično prepeva svoje stare šlagerje, kot da je še vedno velik in slaven, ko pa je šova konec, z njimi fuka. In fuka tako, kot poje – doživeto, intenzivno, garaško, z vsem srcem, karizmatično. A ne brezplačno. To namreč počne za honorar. Če mu fenica plača, jo pofuka. Nekatere njegove fenice so »redne« klientke. Schöner Gigolo, armer Gigolo. Preživeti mora – ker pa mu šlagerji ne nesejo več, se mora prostituirati. Če hoče torej preživeti, mora svojim fenicam prodati vse – dušo in telo. Težko bi rekli, da ne živi od minulega dela, toda od minulega dela živi na sprevržen, grotesken, ponižujoč, tragičen način.

Oko za oko

Obstaja žabja pa ptičja, a tudi gondolska perspektiva – in s te perspektive vidimo Sarajevo. Ljudje se nad Sarajevom vozijo z gondolo. Nekateri gor, drugi dol. To nedeljsko idilo presekajo arhivski posnetki prerešetanih sarajevskih stavb. Tako se odpre kontroverzni doku Mirana Zupaniča Sarajevo safari.

Halloween / 14. Noč grozljivk

19.00 Rez! (Coupez!, Michel Hazanavicius)
Igralci, ki igrajo v histeričnem filmu o podivjanih zombijih, mutirajo v prave zombije. Leteti začnejo kri, roke in glave, mnogim gre na bruhanje, že neživim, kaj šele nemrtvim, vsi v vsem trapasto in ekscesno pretiravajo – začne se orgija človeškega mesa, do katerega film ne kaže nobenega spoštovanja. Tale rimejk japonske kultne komične grozljivke Smrt v enem kadru (2017) je parodija nizkobudžetnih produkcij, obupanosti zombimanije, filmskega egoizma in narcizma, patetičnih avtorskih kompromisov, umetnosti snemanja, pretencioznosti kadra-sekvence, platformnega kapitalizma, našega užitka v apokaliptični dezintegraciji človeškega telesa, neuničljivosti filma, tega velikega šaljivca in iluzionista, in katarzičnega, transformativnega potenciala groze, gorja in gravža. (ostaja tudi na rednem programu Kinodvora)

Significant Other

Nič ni bolj invazivnega od zahteve »poroči se z mano«. Ruth (Maika Monroe) in Harry (Jake Lacy) se odpravita na treking. Pacifiški severozahod, v katerega zakorakata, je tesnoben, jesenski in morbiden – tako kot Ruth, ki v tem trekingu ne uživa. Ko pa še Harry nad prepadom – razgled je res čudovit – pade na kolena ter jo zasnubi, se ji zgodi to, kar se na koncu Cvetja v jeseni zgodi zasnubljeni Meti – hiperventilira. Jasno, ko pride k sebi, ga zavrne. Ne more. Ni še pripravljena. Harry jo razume. Njegovi čustveni odzivi so pravilni, tako rekoč brezhibni. In že odpešačita naprej. Po ogledu mistične jame pa si Ruth premisli: »Ali me lahko zasnubiš še enkrat, kot  da je prvič?« Ja, Harry jo zasnubi. In ja, zasnubi jo na originalni lokaciji – nad prepadom. A tedaj se zgodi nekaj nepričakovanega – Ruth ga butne v prepad. Spoiler?Nehajte – to je šele uvod v precej, precej bolj nepričakovane stvari.

Črni Adam

Črni Adam izgleda kot napovednik zase – bombastičen, nasekan, brezglav, nenapet. Kvazigothamski Kahndaq, fiktivno bližnjevzhodno deželo (Irak?), okupira malopridna, represivna, tiranska korporativna tolpa, alias Intergang (Sadam Husein & the gang ali Halliburton?), ki pridno pleni lokalna naravna bogastva, predvsem mineral »eternium« (po naše verjetno »večnium«), toda na srečo mlada genialna arheologinja nehote prebudi Teth-Adama (Dwayne »The Rock« Johnson), genialnega antijunaškega superjunaka, ki je dremal pet tisoč let (mar se ni Kralj škorpijonov dogajal pet tisoč let pred Mumijo?) in ki poskrbi za shock & awe (»Sila je vedno nujna!«), tako da tale spektakel – sicer del DC-jevega razširjenega vesolja – kmalu izgleda le še kot derivat Marvelovega kaosa, ki ga dokončno zapečati prihod štirih kičasto generičnih superjunakov, genialnih »mirovnikov«, pripadnikov Družbe pravičnih ( ja, derivata Lige pravičnih), med katerimi je tudi »vidoviti« – res nadgenialni – Pierce Brosnan (alias dr. Usoda), ki je videti tako, kot da hoče raje kot When All Is Said And Done in Knowing Me, Knowing You zapeti Paint It Black in Bullet with Butterfly Wings. Toliko genijev, pa tako negenialen film. (kino)

Pr’Hostar 2‰

Danes vsi stokajo, kako težko je dobiti Slovence, ki bi hoteli delati v gostinstvu – saj veste, natakarje in sobarice. No, komedija Pr’Hostar 2‰ je ekranizacija tega stokanja. V resnici gre še dlje, saj pokaže, kako težko je danes v Sloveniji dobiti koga, ki hoče delati. Ali pa – ki se mu sploh še kaj ljubi. Pr’Hostar, »alpski biser«, je ves prašen, poln pajčevine, vidno propada, Tristan (Niko Zagode), glasbenik, ki mu ne gre, po novem menedžer (česarkoli! samo recite!), pa sklene, da ga bo obnovil in bajno monetiziral, toda ko skuša z majhno pomočjo svojega partnerja/ljubimca Marka (Mario Ćulibrk) zbrati ekipo, jasno, staro ekipo (Tatjano, Marjana, Matevža, Jerča, Jetrca ipd.), v grozi ugotovi, da jim mora zagotoviti delovne pogoje, ki jih predvideva zakon – redno plačo, plačan dopust, bolniško, regres. »Nihče ne bi več nič delal, vsi bi radi le še zaslužili,« slišimo. Šokantno! Zakaj ne bi vpakirali še tobogana za otroka – in službe za moža?

Kung fu tačke

Tale animacija o prvem pasjem »šerifu« v mačjem mestu na daleč spominja na Brooksova Vroča sedla, od blizu pa na Pobesnele pesti in Kung fu pando, toda vso progresijo rasne politike odpihne regresivni vihar nezaslužene sladkobe, zarjavelega humorja in lenobne »cinefilije«. (kino)

Kraljica smeha

»Zakaj ne moreš dati svinje v posvojitev? Ker bi bila potem to posvinjitev.« To je eden izmed vicev trinajstletne Sashe (Sigrid Johnson), ki hoče postati stand-up komedijantka. Ne, ne pričakujte kakega blaznega stand-upa, Sasha, ki ji je umrla mama, potrebuje le malce več ljubezni. A na srečo je že samo odraščanje – to nenehno čakanje na aplavz – tako komično, da izgleda kot stand-up. (Kinodvor/Kinobalon)

Hocus Pocus 2

Tri nadarjene, »magične«, nerazumljene, diskriminirane salemske najstnice (Whitney Peak, Lilia Buckingham, Belissa Escobedo), ki so pred svojim časom, na noč čarovnic nehote prebudijo sestre Sanderson (Bette Midler, Sarah Jessica Parker, Kathy Najimy), originalne salemske čarovnice ( junakinje kultne fantazijske farse Hocus Pocus), ki so bile prav tako pred svojim časom, kar je priložnost za trendovsko objemanje sestrstva, opolnomočenja, nostalgije in sitkomskega humorja, ki je za svojim časom. (Disney+)

Sissy

Nihče ne zna tako dobro stopiti na lobanjo kot žanrski filmi, zato tudi psihologijo nove spletne morale najbolje ujamejo prav žanrski filmi. Cecilia (Aisha Dee), alias Sissy, je imela mučno otroštvo – zdaj je vplivnica z 200.000 sledilci, specialistka za samopomoč, a brez skrbi, slej ko prej bomo izvedeli, kaj ji je uničilo otroštvo. Po dolgih letih namreč sreča Emmo (Hannah Barlow), s katero sta bili nekoč bestici in ki – sredi avstralske divjine – ravno pripravlja dekliščino, na katero je vabljena tudi Alex (Emily De Margheriti), njena nekdanja mučiteljica ( ja, bestici sta zdaj Emma in Alex), tako da teren postane spolzek, morbiden, boleč, obešenjaški in krvav, prizorišče Grand Guignola, kjer se spomini na »dobre stare čase« kopičijo s hitrostjo kopičenja trupel. Svet se je infantiliziral – vojne so le poravnave računov iz otroštva.

Je bila Amerika v času Hitlerja in Mussolinija zrela za fašizem?

Ko je bilo prve svetovne vojne konec, je bilo kmalu jasno, da ena svetovna vojna še ni dovolj in da bo za sprostitev vseh geopolitičnih napetosti, ki jih je nakopičil kapitalizem, potrebna še ena svetovna vojna. David O. Russell, avtor Treh kraljev in Ameriških prevar, nam to prikaže na satiričen, grotesken, karnevalski način.

Šport je politika

Nenehno poslušamo, da šport ni politika, da je nad politiko in da je nevtralen – saj veste, tako kot Švica. Kar seveda ni res. Politika zelo vpliva na šport – Rusija je zaradi napada na Ukrajino izključena z vseh velikih športnih tekmovanj. V Olgi pa politizacijo športa vidimo z ukrajinske strani. Olga (Anastasiia Budiashkina), odlična ukrajinska gimnastičarka, se leta 2014 v Švici pripravlja za evropsko prvenstvo v Nemčiji, a ne tekmuje za Ukrajino, temveč za Švico, saj je bila njena mama – preiskovalna novinarka, trn v peti Janukovičevega proruskega režima – prisiljena emigrirati. Ko pa Ukrajina vstane in kijevski Trg oktobrske revolucije prelevi v Trg neodvisnosti, alias Majdan, se spolitizirajo tudi njene športne sanje, pa četudi jih šteje šele petnajst. Njen trener ponavlja, da »šport ni politika«, a posnetki z Majdana jo angažirajo, aktivirajo, radikalizirajo. Njena nemoč je agonična, njena agonija je protest. Ker je v eksilu, zamuja ukrajinsko revolucijo (ki jo je Putin strogo kaznoval, z aneksijo Krima in vojno v Donbasu), kar jo navdaja s tesnobo, ki jo lahko ubije le tako, da se brutalno in ritualno nadidentificira s tem, kar počne – s treningom, gimnastiko, prijemi, saltami, drogom. S perfekcioniranjem strasti.

Močno me objemi

Clarisse (Vicky Krieps) svojima otrokoma, sinu (Sacha Ardilly) in hčerki (Anne-Sophie Bowen-Chatet), pripravi zajtrk, možu (Arieh Worthalter) napiše, kaj vse naj kupi v trgovini, potem pa sede v avto in se odpelje od doma – in se ne vrne več. Brez pojasnila. »Najprej bo mislil, da me ne bo en teden.« Kdor je videl Coppolovo klasiko Deževni ljudje, v kateri dom in neobčutljivega moža na takšen način zapusti obupana, tesnobna, noseča Natalie (Shirley Knight), ve, kaj to pomeni: dovolj ima patriarhalnega reda, ki jo stiska in davi. Toda Clarisse, ki se ji nenehno prižigajo flešbeki, spomini na srečno, skoraj idilično družinsko življenje (živijo nekje na podeželju, v masivni stari hiši, utopično, že kar komunsko), ne odpotuje »nekam«, temveč »nikamor«. Ves čas le kroži in migrira, neprestano se giblje. Zdaj je na cesti, zdaj v baru, zdaj na snegu – v gorah. Zdi se, kot da skuša s tem gibanjem zanikati tisti ustaljeni, fiksni, destruktivni »domačni« svet, pred katerim je zbežala, in prodreti v paralelni svet, utopični »nomadski« prostor, ki je alternativa realkapitalizmu in patriarhatu, toda ta »novi« alternativni svet je tako izmuzljiv, protisloven in nelinearen kot kvantum fantazij o družinski sreči.

Section 8

Če ste nostalgični in se hočete dolgočasiti ob akcijskem filmu, kakršne so snemali v osemdesetih letih, si poglejte maščevalno-zarotniški Section 8, v katerem so akcijski prizori tako generični in tako inertni, monologi Mickeyja Rourkea, Dolpha Lundgrena in Dermota Mulroneyja pa tako katatonični in patriotsko statični, da se zdi, kot da je hotel auteur kanalizirati Andyja Warhola. (Amazon Video, Vudu, Microsoft, YouTube, iTunes)

Luckiest Girl Alive

Ani Fanelli (Mila Kunis), ostra, prestižna kolumnistka, je tik pred poroko, a se ji življenje zavrti nazaj, ko jo ekipa, ki snema doku o šolskem pokolu izpred desetletja, pozove, naj pove svojo »potlačeno« plat zgodbe – Ani namreč tega pokola ni le čudežno preživela, ampak naj bi bila celo v »sporazumnem« stiku z morilcem, ki se je maščeval svojim ciničnim mučiteljem. Ne le svojim.

Goodnight Mommy

Kapitalizem od scenskih umetnikov in umetnic, ki jih starost pošilja po poti nekonkurenčnih delavcev, terja preveč, zato si mamica (Naomi Watts) v temle šokerju, rimejku avstrijskega šokerja Lahko noč, mamica (2014), omisli plastično operacijo, toda ko jo zagledata njena sinova (Cameron Crovetti & Nicholas Crovetti), ne verjameta, da je to res ona, še toliko bolj, ker po novem kadi, ker jima noče več peti najljubše pesmi in ker ima enega povsem očitno raje kot drugega. Rimejki odmevnih šokerjev lahko rimejkirajo zaplet, zgodbo in razplet, običajno pa ne morejo rimejkirati napetosti – intenzivnosti, grozljivosti – teh šokerjev.

Confess, Fletch

Komični triler Confess, Fletch, posnet po romanu Gregoryja Mcdonalda, je tako duhovit in zabaven, da izgleda kot stand-up Jona Hamma, alias Fletcha, »nekoč uglednega preiskovalnega novinarja«, ki policijo – s samoironično vnemo in dikcijo Chandlerjevega detektiva Philipa Marlowa – prepričuje, da ni umoril ženske, ki jo najdejo v stanovanju njegovega italijanskega dekleta, da ni ugrabil njenega očeta in da ni ukradel Picassa, kar je obenem tudi priložnost, da pokaže na razredno noto kriminala, saj se dragocene umetnine – tako kot družbeno bogastvo – prerazporejajo le navzgor. Jon Hamm, ki je zablestel v seriji Oglaševalci, blesti v vlogi, v kateri je nekoč blestel Chevy Chase, a film so na trg vrgli nespoštljivo – brez kakega posebnega oglaševanja. (Prime, Vudu, iTunes)

Noč čarovnic se konča

Laurie Strode (Jamie Lee Curtis), protagonistka neskončne sage o Noči čarovnic, predhodnica poročnice Ripley iz O smega potnika ( ja, O smi potnik je bil Noč čarovnic v vesolju), je sama doma, a se dobro zaveda, da doma nisi nikoli sam in da je dom past. Vrag je že vzel šalo. Stemnilo se je. Laurie v nekem trenutku odpre predal in izbira nož, ki ga bo uporabila – kamera se upre v te nože in za trenutek ali dva obvisi nad njimi. Tako se je kamera v prejšnjih Nočeh čarovnic pogosto uprla v nože, med katerimi je izbiral psihopatski Michael Myers. Jasno, vedno je izbral največjega, najbolj mesarskega. Tako kot tudi Laurie izbere največjega. Kot da bi nam hotel film reči: se vam ne zdi, da Laurie Strode malce spominja na Michaela Myersa? Mar ni Laurie Strode kot Michael Myers? V resnici je še huje: vsak lahko postane Michael Myers.

Tri minute – podaljšano

Tri minute – podaljšano je dokumentarec, esej, found footage, rekonstrukcija, dekonstrukcija, meditacija, forenzična preiskava, arhivski triler in film o ljudeh, ki živijo le tri minute. Glenn Kurtz je pred dobrimi desetimi leti na nekem floridskem podstrešju odkril turistični film, ki ga je posnel njegov ded, David Kurtz, Američan poljskega rodu, ko se je leta 1938 s kamero in Kodakovim barvnim trakom odpravil na potovanje po Evropi (Pariz, Amsterdam ipd.) in med drugim obiskal tudi rodni Nasielsk, poljsko mestece, nedaleč od Varšave, kjer je v judovskem delu posnel tiste tri minute, ki jih je nizozemska filmarka Bianca Stigter zdaj – z vokalom Helene Bonham Carter – podaljšala v vprašanje: kdo so vsi ti ljudje, ki jih je posnel? Kdo so vsi ti Judje, ki mahajo in se smejijo? Kdo so vsi ti otroci, ki se tako navdušeno nastavljajo kameri? Koliko jih je preživelo holokavst?

Do Revenge

Se spomnite komedije Nimaš pojma? No, film Do Revenge je Nimaš pojma v digitalni dobi – ciničen, farsičen, obešenjaški, samoironičen, pastelen, postavljen med privilegirance. Drea (Camila Mendes), ekstremno priljubljena najstnica, samozavestna kot soundtrack tega filma, rojena za Teen Vogue, se hoče ravno maščevati svojemu seksističnemu, toksičnemu fantu (njen »privatni« video je podružbil), ko spozna Eleanor (Maya Hawke), ki se hoče ravno maščevati homofobičnim sošolcem in sošolkam (stereotipizirali so jo kot lezbično »predatorko«), kar ju združi in prelevi v gibanje #MeToo s pridihom Podlih iger, Nevarnih razmerij in Žage.

Lou

Lou – produkcija JJ Abramsa – je povsem rutinski derivat Ugrabljene, le da 63-letna Lou (Allison Janney), nekdanja operativka Cie, mučeniška špartanka s »posebnim setom veščin«, ki zdaj živi sredi pacifiškega gozda in ki hoče rešiti ugrabljeno hčerko svoje sosede, bolj kot na Bryana Millsa (Liam Neeson) spominja na Arnolda Schwarzeneggerja, alias Komandosa. Film – okej, akcijska telenovela, saj »šokantnih« razkritij zlepa ne zmanjka – se trudi, da bi bil tehten, zato v njem stalno neusmiljeno dežuje in zato Lou, ki itak bolj ko ne »preudarno« molči, pogosto preglasi bend Toto. (Netflix)

Ostržek

Disney nadaljuje z igranimi verzijami svojih animiranih klasik, ki pa ne bodo nikoli klasike, še najmanj Ostržek, ki je popolno truplo – brezoseben, dehidriran, brezdušen, zafušan, moderniziran na staromoden način, pa še obupno dezinficiran. Pozabite na cigaro! To, da Pepeta, Ostržkovega stvarnika, igra Tom Hanks, ne pomaga, kakor tudi ne pomaga to, da je film posnel Robert Zemeckis, ki je Hanksa režiral v Forrestu Gumpu in Brodolomu – v Wilsonu je bilo več Ostržka kot v tem Ostržku. V Forrestu Gumpu tudi. (Disney+)

Nasmeh

»Nisem nora,« ponavlja Rose Cotter (Sosie Bacon), socialno precej ozaveščena terapevtka, zaposlena v neki psihiatrični bolnišnici. Da ni nora, dahne svojemu zaročencu, svoji sestri in svoji nekdanji terapevtki. Njeni pacienti počnejo čedalje bolj »nore« reči: najprej začnejo pripovedovati o tem, da se jim prikazujejo strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki se smehljajo, potem se tudi njim na lica prikrade skrivnosten nasmeh, na koncu pa naredijo samomor – na grizlijevski način. In tudi Rose ima občutek, da se je »okužila« – da čuti neko »prezenco«, da ima privide, da halucinira in da se ta »entiteta«, ki spreminja obliko in izgled in ki je morda videla Zlo za petami (ali pa Jokerja), seli od ene osebe k drugi. Rose – zaročeno, pa vendar precej osamljeno in izolirano žensko – resda mučijo mladostne travme (materin samomor), ki kar kličejo mentalne probleme, s stresom, halucinacijami in tistim pošastnim nasmehom vred, toda mentalno začne razpadati, ker je edina, ki se angažira, edina, ki se poglobi, edina, ki premore empatijo do pacientov, edina, ki revnim pacientom zdravljenja ne bi zaračunala, edina, ki ni indiferentna do trpljenja pacientov, edina, ki se solidarizira z njimi, edina, ki jih razume in ki jih ne demonizira, edina, ki ve, kaj doživljajo, edina, ki – če naj uporabim ta izraz – zleze v njihove glave. Nesebičnost je pekel.

On the Count of Three

Film On the Count of Three – po naše: Ko rečem tri – izgleda kot morbidni, nihilistični stand-up. Val (Jerrod Carmichael) in Kevin (Christopher Abbott), najboljša prijatelja, stojita za nočnim klubom – podnevi. V rokah držita pištolo – vsak svojo. In merita drug v drugega. Dovolj imata. Preteklost je bila tako depresivna in črna, da ju prihodnost ne zanima, ker bo to le nadaljevanje preteklosti. Zato skleneta, da bosta naredila kolektivni samomor. Kot Romeo in Julija. Kar pa ne preseneča – Val in Kevin sta natanko Romeo in Julija.

Pot v raj

Julia Roberts je leta 1990 s Čednim dekletom redefinirala romantično komedijo, v devetdesetih potem srfala na valu te prenovljene romantične komedije (Moj bivši se poroči, Notting Hill, Pobegla nevesta), po Ameriških ljubljencih, posnetih pred dvajsetimi leti, pa se je romantični komediji povsem odpovedala. No, prav toliko časa je v Poti v raj že ločena od Davida, prestižnega arhitekta, ki ga igra George Clooney. Ona, Georgia, je galeristka, tako da imata dovolj denarja in dovolj prostega časa, da se lahko nenehno sarkastično zbadata in žalita in pretvarjata, da se sovražita, toda ko se njuna angelska hči (Kaitlyn Dever) na Baliju zaljubi v angelskega domačina (Maxime Bouttier), s katerim se hoče na vrat na nos poročiti, odpotujeta tja, da bi jo prepričala, naj tega ne stori, ker ne bo trajalo.

Vladanje stranke Zakon in pravičnost zelo spominja na vladanje nekdanje poljske komunistične partije

Leta 1983 – ko so Poljsko intonirali izredne razmere, vojaška diktatura generala Jaruzelskega in gibanje Solidarnost – sta policista na nekem varšavskem trgu brutalno aretirala Grzegorza Przemyka (Mateusz Górski), 18-letnega poeta, sina poetinje in aktivistke Solidarnosti, in njegovega prijatelja Jureka (Tomasz Ziętek), ju odpeljela na policijsko postajo, kjer sta potem Grzegorza, ki se je vse preveč zavedal svojih pravic, pretepla do smrti (»V trebuh ga brcaj – ne pušča sledi!«), toda smrt je pustila tako očitno in odmevno sled (na njegovem pogrebu se je zbralo 15.000 ljudi, o umoru so poročali zahodni mediji), da so oblastniki – od ministrstva za notranje zadeve in tožilstva do Jaruzelskega – delali vse, da bi umor čim bolj relativizirali in krivdo za najstnikovo smrt naprtili komu drugemu, magari bolničarjem ali samemu Jureku, ki naj bi se mu ponesrečili karate udarci in ki so ga skušali očrniti z absurdnimi zgodbami o tem, da je »džanki« in »homoseksualec«, ki zahaja k »prostitutkam«.