The Swimmers

Zgodba o sirskih sestrah Mardini, Yusri (Nathalie Issa) in Sari (Manal Issa), odličnih plavalkah, ki se leta 2015 iz obleganega Damaska prek Sredozemlja prebijeta do Lezbosa (del poti dobesedno preplavata!) in potem naprej do Berlina, kjer se začne ena – ja, v slogu Rockyja – pripravljati na olimpijski nastop, medtem ko se druga kot aktivistka vrne na Lezbos, naj bi bila inspirativna (kot Lev, Prijatelja ali CODA), toda vse je tako generično, sladkobno, nenapeto in predvidljivo, da si film omisli kopico popevk (à la Titanium), s katerimi nas skuša motivirati (film traja skoraj dve uri in pol) in nam obenem nakazati, kaj naj čutimo. (Netflix)

When the Screaming Starts

Fant (Ed Hartland), ki hoče postati serijski morilec, sreča fanta (Jared Rogers), ki hoče postati filmar, a nima kaj posneti, ker fant, ki hoče postati serijski morilec, ugotovi, da ne more ubijati. Na srečo je zgodovina zahodne sociopatije polna zgledov, zato začne – pač v slogu Charlesa Mansona – sestavljati »družino«, ki bo ubijala namesto njega. Sociopatov, ki hlepijo po družinskih vrednotah, pa je na pretek.

Troll

Norvežani svojo linijo emmerichovskih filmov katastrofe – Val, Potres in Morje v plamenih – nadaljujejo s temle spektaklom, v katerem kopanje tunela skozi čudovite, nedotaknjene, mitske gore prebudi Trola, ekološko nezavedno, velikansko pošast, ki izgleda kot Godzila in ki se potem – jezna kot Greta Thunberg – tudi obnaša tako (klati helikopterje, gazi ljudi, pustoši Norveško, z Oslom vred), toda film tokrat za spremembo več kot Emmerichu dolguje Spielbergovemu Jurskemu parku ( junaško, empatično paleobiologinjo igra Ine Marie Wilmann) in japonskemu kaijuju. Če ne veste, kaj bi gledali za božič ... (Netflix)

Call Jane

Joy (Elizabeth Banks), predmestna gospodinja, zanosi, a noče še enega otroka. Splav pa je v Ameriki še prepovedan. To so »zlata« šestdeseta. Še več: to je »prelomno«, »protestno«, »revolucionarno« leto ’68. Ne za ženske. Do razsodbe vrhovnega sodišča, ki je legalizirala splav, je še kar nekaj let. Joy izve, da bi ji splav morda vendarle dovolili, če bi psihiater ocenil, da je mentalno neuravnovešena. Kul, vzklikne Joy. Pripravljena je biti »nora«. Toda »norost« lahko mirno odpove, ko nenadoma pade v vzporedni svet – izkaže se namreč, da obstaja originalni »vzporedni mehanizem«, emancipatorična podzemska mreža »Call Jane« (Pokliči Jane), ki so jo skrivaj organizirale ženske, da bi ženskam omogočile varen splav.

Lamborghini

Lamborghini – zgodba o tem, kako je Ferruccio Lamborghini (najprej Romano Reggiani, potem Frank Grillo), sin italijanskega kmeta, izdelal prestižnega lamborghinija, dirkal s ferrarijem in ustvaril traktorski imperij – je film, v katerem italijanski Italijani v Italiji govorijo angleško z italijanskim akcentom.

Priznaj, Fletch

Ker sem tale komični triler, posnet po romanu Gregoryja Mcdonalda, že recenziral, ko je prišel na digitalne platforme ( ja, čudna so pota sodobnih filmov), bi le še enkrat poudaril, da je tako duhovit in zabaven, da izgleda kot stand-up Jona Hamma, alias Fletcha, »nekoč uglednega preiskovalnega novinarja«, ki policijo – s samoironično vnemo in dikcijo Chandlerjevega detektiva Philipa Marlowa – prepričuje, da ni umoril ženske, ki jo najdejo v stanovanju njegovega italijanskega dekleta, da ni ugrabil njenega očeta in da ni ukradel Picassa, kar je obenem tudi priložnost, da pokaže na razredno noto kriminala, saj se dragocene umetnine – tako kot družbeno bogastvo – prerazporejajo le navzgor. (kino)

V ljubezni ni naključij

Sara (Juliette Binoche), voditeljica prestižne, angažirane radijske oddaje, že deset let živi z Jeanom (Vincent Lindon), nekdanjim rugbyjskim zvezdnikom, ki ima najstniškega sina z drugo žensko in ki je nekaj let presedel v ječi – ne vemo, zakaj. Toda očitno je dovolj karizmatičen, da Sara z njim vztraja. Nekoč je bil še usodnejši, saj je zaradi njega pustila Françoisa (Grégoire Colin), ki ga vsa ta leta ni videla, niti enkrat, zdaj pa ga je nenadoma bežno zagledala na ulici. Srečno naključje? Serendipity? O, več kot to – François, sicer Jeanov nekdanji prijatelj, namreč ravno ustanavlja novo športno »skavtsko« agencijo, k sodelovanju pa je povabil tudi Jeana. Zakaj? Da bi ji bil bližje? Da bi se jima maščeval? Da bi njun odnos destabiliziral? Hoče zapeljati Saro – ali oba? Ali pa jima hoče le pomagati – v imenu »dobrih starih časov«, ki so tako stari, da so lahko že dobri?

The Good Nurse

Resnična zgodba o medicinski sestri Amy Loughren (Jessica Chastain), stravmatizirani ločenki in hudi srčni bolnici brez zdravstvenega zavarovanja, ki ugotovi, da njen anemično prijazni kolega in prijatelj Charlie (Eddie Redmayne), prav tako stravmatiziran in frustriran (truplo njegove matere so v bolnišnici za nekaj časa nepietetno izgubili), v newjerseyjski bolnišnici v maniri »usmiljenega« serijskega morilca »izklaplja« onemogle, hudo trpeče pacientke, bi lahko postala rutinska »šokantna« teledrama, toda Tobias Lindholm, danski auteur, režiser Vojne in Ugrabitve ter koscenarist Nažganih in Lova, jo prelevi v hladno, mračno, morbidno, trilersko, zelo trezno meditacijo o medicinski etiki, evtanaziji, dolgotrajni oskrbi, socialni državi in komercializaciji zdravstva, navsezadnje, Charlie se je selil iz bolnišnice v bolnišnico, vodstva teh bolnišnic pa ga – ko so dognala, da pacientke v njegovi oskrbi skrivnostno in serijsko umirajo – niso prijavila, ker so se bala civilnih tožb in ker so dajala profitu prednost pred ljudmi. »Niso me ustavili,« dahne Charlie. Le odpustili so ga, tako da se je lahko zaposlil v drugi bolnišnici – in nadaljeval z ubijanjem. V imenu profita so pustili, da ubija. (Netflix

Hrastovo srce

Ne boste verjeli, koliko življenja je v in na enem samem dvestoletnem hrastu – vsemogoče živali, od ptic in veveric do miši in insektov, se v tem bujnem, bučnem, razraščenem, kaotičnem, nevarnem ekološkem nebotičniku, babilonskem stolpu inkluzivnosti, v katerega se zaganjajo letni časi, borijo za priznanje in preživetje. Francoski doku Hrastovo srce je tako brutalno precizen in tako imerziven, da ne potrebuje ne dialogov ne naratorja.

Don’t Worry Darling

Film Ne skrbi, draga vas bo navdal s skepso do sreče, večne ljubezni in perfektnega življenja. Dogaja se v petdesetih letih prejšnjega stoletja – v idiličnem, razgledniškem, rajskem, kičastem puščavskem mestecu Victory, nekakšni pleasantvillski utopiji, optimistični metropoli ameriškega sna, simetrije in kontrole (»We move as one,« odmeva), v kateri so ljudje brez skrbi. Tu ni ne kriminala ne brezposelnosti. Ne kaosa ne zgub. Politika nikogar ne zanima. Možje delajo, žene jih čakajo. In to vsak dan počne tudi Alice (Florence Pugh) – čaka, da se njen mož (Harry Styles), ki je zamudil na avdicijo za Oglaševalce, vrne iz službe. Alice, ki plava v brezhibnem razkošju (hiška, prijateljice, zabave, trači, kvikiji ipd.), niti ne ve, kaj točno dela, ker ima v projekt, v okviru katerega moški, ki jih vodi gurujsko-muskovski Frank (Chris Pine), »razvijajo progresivne materiale«, še slabši vpogled kot Kay (Diane Keaton) v Botru, toda sanje, flešbeki, halucinacije in prazna jajca – rdeče tabletke – ji kažejo, da je s to idilo in srečo nekaj narobe. Je stepfordska žena, razočarana gospodinja v metavesolju – ali ženska verzija Trumana Burbanka? Film Ne skrbi, draga – bolj Vas ob gozdu kot Trumanov šov ali Matrica – je somračni puzzle, ki ne skriva, da je ljubezen le manipulacija in kontrola, sreča pa le oblika patriarhalne norosti in paranoje.

Nasilna noč

Nasilna noč je božični film, v katerem cinični Božiček (David Harbour) najprej vse pobruha. Toliko – da sondira teren. Potem pa obtiči v dobro zastraženem dvorcu, v katerem »še en klinčev božič« praznuje bogataška družina Lightstone, ki jo ugrabijo teroristi. Ja, hočejo bogastvo, ki je v sefu. Ja, vse stražarje brutalno pobijejo. Ja, ubijejo tudi največjega strahopetca med družinskimi člani. In ja, kompleks družine Lightstone postane Nakatomi Plaza, Nasilna noč pa reimaginacija božične klasike Umri pokončno. Jasno, Brucea Willisa nadomešča Božiček, ki deluje kot Thor (njegovo izbrano orožje je kladivo), toda Nasilna noč, ki jo ustvari razredni resentiment (»Božič mi je uničil življenje,« sikne John Leguizamo, alias Scrooge, vodja teroristov, ki je imel težko, revno otroštvo), je tudi reimaginacija božične klasike Sam doma, le da malega Kevina, ki nenadoma ostane brez družine, zamenja mala Trudy (Leah Brady), ki si želi le, da bi bili spet družina.

One Piece Film: Red

Eiichiro Oda je leta 1997 napisal in narisal mango One Piece, ki je postala tak bestseller, da je spočel serijo, ki je eksplodirala v masivni fenomen. Doslej so izšli stoštirje zvezki, po teh mangah pa so posneli več kot tisoč televizijskih animejev in štirinajst celovečercev, ki so One Piece prelevili ne le v sago, temveč v čudovit – tako rekoč marvelesken – kinematični univerzum, v katerem revolucionarni pirati, ki se borijo proti tiranski Svetovni vladi (in mornarici, njeni globalni policiji), spominjajo na upornike (in vesoljskega pirata, Hana Sola), ki se v Vojni zvezd borijo proti tiranskemu Galaktičnemu imperiju, toda Red – fantastično bizarni, osupljivo psihedelični, fascinantno razigrani mjuzikl – se direndajsko stegne v vse presenetljive, neznane in absurdne smeri, ko na Elegiji – otoku glasbe – na koncertni oder stopi skrivnostna Uta, najpopularnejša pevka na svetu, v resnici hči Shanksa, najslovitejšega pirata, in prijateljica Luffyja, najnadarnejšega pirata (kandidata za Kralja piratov in večnega iskalca mitskega zaklada »One Piece«), ki skuša svet – distopičen, umazan, brutalen, represiven, sužnjelastniški (številne piratske frakcije so tako destruktivne kot sile Svetovne vlade) – odrešiti in združiti s svojim peklenskim nezemeljskim glasom.

Povabilo na večerjo z umorom

Meni – groteskna kritika ekonomske neenakosti, bogataškega hedonizma, pohlepnih apetitov, blagovnega fetišizma, sle po ekskluzivnosti, obsedenosti s kultom precenjenosti in ekstremnih »doživetij« – izgleda kot hitra holivudska reimaginacija Trikotnika žalosti skozi oči Agathe Christie in prešo korejskega Parazita. Tudi tu imate mlad parček, premožnega gurmana Tylerja (Nicholas Hoult) in njegovo ad hoc izbranko Margot (Anya Taylor-Joy), ki se znajdeta najprej na superjahti in potem na samotnem in samozadostnem (severnopacifiškem) otočku, le da tu glavno in edino prizorišče takoj postane ekskluzivna minimalistična transmichelinska restavracija (Hawthorne), v kateri teatralični, pompozni, pretenciozni, perverzno poetični chef Julian Slowik (Ralph Fiennes) – kralj molekularne haute cuisine, obdan z vdanimi, fanatičnimi pomočniki, kuhinjskim proletariatom (»Ja, chef!«), še najbolj podoben firerju kake sekte – gosti dvanajst oholih, narcističnih, samopomembnih bogatašev (nekateri so obogateli s finančnimi mahinacijami, drugi s pisanjem o kulinariki, tretji z odvetniškimi »storitvami«, četrti s filmi ipd.), dvanajst apostolov neoliberalnega kapitalizma, ki imajo za sabo dovolj umazanij, da jim jih lahko – za 1.250 dolarjev na glavo – servira v sprevrnjeni obliki.

Werewolf by Night

Tale baročni hommage klasičnim grozljivkam studia Universal, v katerem vdova največjega lovca na pošasti – v slogu Povabila na večerjo z umorom, dobre stare farse o velikem shodu najslovitejših detektivov – zbere najboljše lovce na pošasti, ki naj bi na prestižnem lovu odločili, kateri je res najboljši, izgleda konceptualno in stilistično fantastično, a ne gre nikamor, sporočilo, da so lovci hujši od pošasti, pa je za tako ambiciozen projekt preprosto preveč generično, tako kot Jack, derivat Landisovega Ameriškega volkodlaka v Londonu, ki ga igra Gael García Bernal, kopija Barnabasa Collinsa (Johnny Depp) iz Burtonovih neogotskih Temnih senc. (Disney+)

Meet Cute

Ljubezen je zarota. Ko Sheila (Kaley Cuoco), odbita in duhovita, zvečer v nekem newyorškem baru nagovori, omreži in zapelje ležernega Garyja (Pete Davidson), se zdi, kot da se je to zgodilo spontano, toda v resnici je bilo to srečanje spretno režirano, celo nadrežirano, sploh pa se to ni zgodilo prvič, temveč se dogaja in ponavlja že vso noč – Sheila se namreč s pomočjo nizkotehnološkega časovnega stroja, parkiranega v salonu za teniranje telesa, stalno vrača iz bližnje prihodnosti za 24 ur v preteklost ter začenja in prekinja njuno romanco.

Ona ve

V Pakulovih Vseh predsednikovih možeh sta novinarja Washington Posta razkrinkala vsemogočnega moškega, toksičnega ameriškega predsednika Richarda Nixona, ki je zlorabljal nacijo, Ona ve pa je iteracija tega ultimativnega novinarskega trilerja, le da tu vsemogočnega moškega, toksičnega filmskega producenta Harveyja Weinsteina, ki je zlorabljal ženske, razkrinkata novinarki New York Timesa, Jodi Kantor (Zoe Kazan) in Megan Twohey (Carey Mulligan), ki počneta to, kar sta počela Woodward in Bernstein – veliko telefonarita, tudi sredi noči, moledujeta žrtve, naj spregovorijo, se nenajavljeni prikazujeta pred njihovimi vrati, padata v slepe ulice, živčno pogledujeta čez ramo in se pogajata z uredniki (ki so pravi angeli, anti-Bradleeji), toda film, dopolnilo Asistentke (in mimobežna vivisekcija kulture strahu), je na televizijski način nenapet, neurgenten in repetitiven, pa četudi povzema preiskavo, ki je sprožila gibanje #MeToo in spremenila svet.

Trikotnik žalosti

Östlundov satirični, groteskni, farsični Trikotnik žalosti, dobitnik zlate palme, ponuja končno rešitev kapitalističnega vprašanja. Carl (Harris Dickinson) in Yaya (Charlbi Dean), manekena in instagramska vplivneža, sicer par, se s prestižne modne revije, patetičnega, pretencioznega liberalnega performansa, vrednega Östlundovega Kvadrata, parade cinizma, maskiranega v optimizem (»Zdaj smo vsi enaki. Ljubite zdaj. V svet mode prihaja nova klima.« ipd.), preselita na intimno večerjo, na kateri potem – v duhu Östlundove Višje sile – polemizirata o tem, kdo naj jo plača. Carl, ki je plačal njuno zadnjo večerjo, se noče čutiti izkoriščanega (»Hočem, da sva enaka«), a s tem, ko ponovno plača večerjo (njena kartica ne dela), dobi priložnost, da jo poniža, da si jo torej podredi, Yaya, sicer bolje plačana kot on, pa je s to manipulacijo testirala teren: »Kaj če zanosim? Hotela sem videti, ali bi poskrbel zame.« Nič, Carl in Yaya spoznata, da je denar zelo povezan s spolnimi vlogami, da kapitalizem, stvarnik želje, terja neenakost in represijo – in da tudi v ljubezni podžiga logiko trga, kompeticijo, profit in presežno represijo.

Moja Vesna

Moja Vesna, prvenec Sare Kern, popolno nasprotje Čapove Vesne (ali pa njena resnica, če hočete), se odvrti v zakotnem, že precej vaškem primestju Melbourna, kjer živi slovenska družina, toda brez mame (kot v Vesni). Nedavno je namreč umrla, žalujoči ostali, njen depresivni, skoraj nemi mož Miloš in njeni hčerki, dvajsetletna Vesna (Mackenzie Mazur), noseča poetinja, anti-Vesna (»V vseh nas so pajki«), in desetletna Moja (Loti Kovačič), ki ne more jokati, ker, kot pravi, noče, in ki se tega otroka tako veseli, kot da je njen, pa se zavijejo v tesnobo, dolg klic na pomoč – Miloša, ki poosebi nemi film, igra Gregor Baković, ki je pred petindvajsetimi leti debitiral v slovenskem »nemem« filmu Ekspres, ekspres.

»Brez sovraštva nikoli ne zmagaš!«

Disneyjevi, Dreamworksovi in Pixarjevi animirani filmi so pretežno za otroke, a po malem tudi za odrasle, ki jih je treba motivirati, da bi otroke peljali na animirane filme. Ti bi lahko odrasle že kar vnaprej dolgočasili – in odbili. Da se to ne bi zgodilo, morajo v njih najti tudi kaj zase – magari v prikriti, sublimirani obliki. Zato so animirani filmi prepojeni s skrivnimi sporočili – s filmskimi referencami, ki ciljajo in zapeljujejo prav odrasle. Odraslim mežikajo in prikimavajo, pa tudi čestitajo: bravo, našli ste! Recimo: v Pixarjevem Svetu igrač najdete citate Lova za izgubljenim zakladom, Vojne zvezd, Osmega potnika, Popolnega spomina in Zvezdnih stez ter celo Friedkinovega Izganjalca hudiča, Kubrickovega Izžarevanja in Hitchcockove Vrtoglavice, ki je kakopak citirana tudi v nadaljevanju, Svetu igrač 2, v katerem so citirani še nekateri drugi hitchcocki, recimo Dvoriščno okno. Nekaj perverznega je v teh sublimnih sporočilih. Te reference so znak, da je v animiranih filmih nekaj prikritega – nekaj odraslega, mučnega, morastega, groznega, strašnega. Nekaj, kar ni za otroke. Nekaj, česar otroci ne razumejo.

My Policeman

»Vi trije pa ogromno časa preživite skupaj,« pravi prijateljica Marion (Emma Corrin) brightonski učiteljici, ki hodi s Tomom (Harry Styles) in prijateljuje z njegovim prijateljem Patrickom (David Dawson), sicer galerijskim kustosom. In prijateljico zanima: »Je Tom kaj ljubosumen?« Zdi se ji namreč, da bi skupaj bolj sodila Marion in Patrick kot pa Marion in Tom – Tom je le proletarski policaj, ja, bobby. Umetnost ga dolgočasi. Toliko bolje – Marion vsaj ni treba paziti na slovnico in manire. Toda v petdesetih, iz katerih film skače v devetdeseta (kjer Marion, Toma in Davida igrajo Gina McKee, Linus Roache in Rupert Everett), od tam pa spet nazaj v petdeseta, morajo biti nekatere stvari skrite: Tom in David sta skrivna ljubimca. In Tom se zdi perfekten obema – tako Marion kot Davidu. Z Marion se celo poroči, pa četudi odnosa ne more konzumirati (»Naslednjič bo bolje«), toda vprašanje, ali si drug drugega tako absolutno želijo, da si bodo voljni drug drugega deliti (in da se bodo zlili s prihodnostjo, fluidnostjo spolov in emocij), začnejo kmalu mučiti otroške bolezni ljubezni – ljubosumje, posesivnost, ideologija »normalnosti«, manipulacije, izsiljevanje, maščevanje, strupena pisma.

Na zahodu nič novega

Nemški pisatelj Erich Maria Remarque je leta 1929 objavil Na zahodu nič novega, roman o agoniji prve svetovne vojne, ki je postal orjaški globalni bestseller, nacisti pa so ga takoj po prihodu na oblast prepovedali, kakor tudi holivudski oskarjevski film, ki ga je leta 1930 posnel Lewis Milestone. Roman je leta 1979 doživel še solidno ameriško televizijsko verzijo, zdaj pa so ga končno ekranizirali tudi Nemci, ki so prvo svetovno vojno katastrofalno izgubili – Bergerjeva verzija, ki jo je navdihnila tudi Pabstova klasika Westfront 1918 (1930), je dolga (dve uri in pol), a konsistentno spektakularna, kinetična, šokantna, ekstremna in peklenska, pa tudi konsistentno angažirana in protivojna. Niti za trenutek ne ustvarja vtisa, da je vojna fajn, nekaj dobrega ali koristnega – ne, nima iluzij, da je vojna priložnost za »zorenje« mladeničev, za preizkuse solidarnosti, tovarištva, patriotizma, humanosti ipd., še manj pa, da je sodelovanje v tej vojni, totalnem fizičnem in mentalnem izčrpavanju, brutaliziranju in uničevanju evropske mladosti, popolnoma nesmiselni in distopični klavnici, ujeti v absurdne jarke, blato, meglo, izprane možgane in neskončni teror, nekaj častnega. Ni dvoma: vojna je tovarna smrti. Toliko trupel že dolgo nismo videli. A jim sproti slačijo uniforme, ki jih potem operejo in zašijejo – in dajo novim in novim vojakom.

Taurus

Kontroverzni reper Colson Baker, alias Machine Gun Kelly, ki je v filmu The Dirt igral Tommyja Leeja, bobnarja benda Mötley Crüe, igra reperja/altrockerja, ki mu je ime Cole in izgleda kot Kurt Cobain, a to naj vas ne zavede – Cole je bolj ko ne Bakerjev alter ego (slišimo nekaj njegovih štiklov, vidimo nekaj posnetkov z njegovega koncerta, Megan Fox, njegova zaročenka, igra njegovo eks). Njegovi dnevi so črni, njegove noči bele. Ko gledamo, kako se impresionistično opoteka od svoje holivudske vile do studia in koncertnih prizorišč (in od nočnih klubov do call girls), se zdi, da gledamo sodobno verzijo Kristusovega pasijona, fjorde mučene psihe. Cole, le še igralec v svojem življenju, je zvezdnik v krizi – zasvojen, ločen, nestabilen, obupan, avtodestruktiven, hladen, toksičen, stopljen s slavo, pritiski glasbene industrije, protislovji ameriškega sna, patologijo fenov in kakofonijo livestreamov, polni trolov, ki pa mu v nihilizmu ne sežejo do peta. Še telefonski pogovori so le performansi. Tragedije tudi. Vsi v njegovem življenju, od zmedene hčerke do empatične asistentke (Maddie Hasson) in nadarjene pevke (Naomi Wild), so le stranski igralci – ja, supporting actors.

Črni panter: Wakanda za vedno

Chadwick Boseman, ki je v Črnem panterju igral T’Challo, Črnega panterja, kralja idilične, utopične, neosvojljive Wakande, je kmalu po premieri Črnega panterja nepričakovano umrl – za redko boleznijo. Zato se Wakanda za vedno, nadaljevanje Črnega panterja, začne s pogrebom in »vnebovzetjem« T’Challe, ki nepričakovano umre – za redko boleznijo. »Kralj je mrtev. Črnega panterja ni več. Wakanda je izgubila zaščitnika,« vzklikne njegova sestra Shuri (Letitia Wright), znanstvenica, bojevnica in diplomatka, ki se mora sama naglo preleviti v zaščitnico Wakande, saj skušajo anonimni »komandosi« iz državnega laboratorija ukrasti vibranium, ekskluzivni mineral s skrivnostno močjo, ultimativno naravno bogastvo Wakande, energetski vir njene samozavesti in suverenosti. Shuri in njena mati Ramonda (Angela Bassett), kraljica Wakande, mislita, da se skušajo njihovega naravnega bogastva polastiti običajne kolonialne osumljenke, večne plenilke (Amerika, Francija, Britanija ipd.), zato se pritožita Združenim narodom, a se izkaže, da vibranium ne poganja le Wakande, ampak tudi rajsko, utopično podvodno kraljestvo Talokan, ki mu kraljuje militantni Namor (Tenoch Huerta).

Nova slovenska mladinska klasika

Kapa je nova slovenska mladinska klasika. Tu so vsi božični klišeji: Eriku (Gaj Črnič), dečku iz revne, morda razpadle družine, ki živi v domu, ki ne gre nikamor brez svoje kape in ki ga vrstniki – in vrstnice – ves čas šikanirajo in ponižujejo, žreb nameni božično praznovanje z Lučko (Kaja Podreberšek), afektirano, razvajeno deklico iz premožne družine, s katero potem – po njeni začetni, tako rekoč nujni averziji (»Nehi gledat moje ribe!«) in njegovi neizbežni tremi (na srečo je jelenček multipraktik) – najdeta skupni jezik, srečata lažnega, »pokvarjenega« Božička (»Tapravi Božiček ne kadi. Če bi kadil, bi umrl – kdo bi potem raznašal darila?«), premagata mrak in kreneta na nočno avanturo, ki preseže vsa njuna božična – in razredna – pričakovanja, toda Slobodan Maksimović iz teh klišejev potegne ves njihov čarobni, osupljivi potencial, iz malih dveh, Kaje in Gaja, pa vso tisto genialno, koromandijsko, katedralsko začudenost.

See How They Run

Med stoto westendsko reprizo Mišnice, gledališkega whodunita Agathe Christie, se zgodi umor – takšen, kakršen se zgodi v Mišnici. Kdo je divje umoril holivudskega režiserja (Adrien Brody), ki je hotel ekranizirati Mišnico, skušata ugotoviti prevejani detektiv (Sam Rockwell) in idealistična policistka (Saoirse Ronan), velika filmska fenica. Osumljeni so vsi – od menedžerjev, producentov, scenaristov in igralcev do Richarda Attenborougha (Harris Dickinson) in tega, čigar »resnična zgodba« je navdihnila Mišnico. Film See How They Run – nekaj med parodijo Mišnice, Johnsonovim Nožem v hrbet in Branaghovo Smrtjo na Nilu – je sofisticiran, izumetničen in smrtno resno farsičen, a tudi retro, meta in post, zato ne preseneča, da se pojavi celo Agatha Christie (Shirley Henderson), tako »nerodna« kot depalmovski finale in sporočilo, da morilec ni vedno butler in da je entertainment le zloraba. (HBO Max)

Hudičev plen

Se še spomnite Friedkinovega Izganjalca hudiča, v katerem sta iz male obsedenke, »hudičevega plena«, hudiča izganjala dva moška, dva duhovnika? V Hudičevem plenu, katakombsko morbidnem, nerazburljivem, kadaversko neduhovitem derivatu Izganjalca hudiča, ki ga je posnel Daniel Stamm, avtor Zadnjega eksorcizma, pa iz male obsedenke (Posy Taylor) hudiča izganja ženska, mlada nuna, sestra Ann (Jacqueline Byers), hči »demonične« – shizofrenične – ženske, potomka Sv. Katarine iz Siene (prve eksorcistke), ki jo iz nekega samostana preselijo v novo cerkveno »eksorcistično šolo«, katoliško »Bradavičarko«, v kateri lahko mojstri svoj eksorcistični talent in ga obenem tudi preizkuša na »demoničnih« pacientkah, ki kremžijo svoja telesa in žrejo svoje lase.

Zapu$čina

Zapu$čina skuša biti politično korektna, a se potem svoje politične korektnosti ustraši, tako da nanjo pozabi, ko bi jo najbolj potrebovala. Toni Collette in Anna Faris, kombinacija empatije in anarhije, sta sestri, ki jima ne gre – njuna kavarna je tik pred bankrotom. Dolgov ne moreta odplačati. Povsem mogoče je, da bosta pristali v tovarni, za tekočim trakom – če bosta imeli srečo. Ni nujno, da jo bosta imeli. Ko namreč izvesta, da njuna groteskna, premožna, samska teta Hilda, ki jo igra Kathleen Turner, umira za rakom, se na vrat na nos odpeljeta k njej, da bi se ji lahko prilizovali in postali njeni dedinji, a tam, v New Orleansu, v grozi ugotovita, da so na isto idejo prišli tudi nekateri drugi sorodniki, predvsem odločna, dominantna sestrična (Rosemarie DeWitt) in gizdalinski, pohotni bratranec (David Duchovny). Nepričakovano družinsko srečanje se prelevi v obupano, neokusno zapeljevanje tete, nekdanje femme fatale – njeni nečaki in nečakinje kar tekmujejo, kdo ji bo bolj ustregel. In pri izmišljanju načinov, kako ji ustreči, so blazno kreativni. Najdejo ji celo ljubimca za »zadnji fuk«. Problem je le v tem, da se hoče teta potem poročiti z njim. In tudi on se hoče poročiti z njo – pa četudi je pedofil. Da bi »preživeli«, morajo v koalicijo.

Terrifier 2: Masaker klovna Arta

Vsak praznik ima svojega mesarja. Klovn Art (David Howard Thornton), alias Terrifier, ki je debitiral pred šestimi leti ( ja, v šokerju Terrifier), je novi Michael Myers – manični, pikantni, grizlijevski, totalno nekonvencionalni psihopat, ki pride z nočjo čarovnic. Ponovno oživljeni Art počne le eno – s torbo, polno vsemogočih nožev, bodal, rezil, žag in kladiv, išče ljudi, ki bi jih lahko na Halloween učinkovito in obešenjaško stilizirano likvidiral, a nabaše na Sienno (Lauren LaVera), najstnico, ki ima tako veliko travmo, da mutira v superjunaški meč.

Doba Armagedona

Irving Graff (Jeremy Strong), vodovodar iz newyorškega Queensa, v nekem trenutku s pasom brutalno in sadistično premlati svojega enajstletnega sina Paula (Banks Repeta), zvedavega, sanjavega, idealističnega, »umetniškega« dečka (postati hoče slikar), ker je v šoli – na stranišču – s črnskim sošolcem in prijateljem Johnnyjem (Jaylin Webb), dečkom iz geta, ki hoče postati astronavt, kadil travo. Za kazen ga iz javne šole, ki jo pilotira rasistični učitelj (Andrew Polk), preselijo v prestižno zasebno, katere sponzor je nepremičninski magnat Fred Trump, Donaldov oče, in v kateri ni črncev.

»Bil si nihče«

Jugoslovani, ki so nekoč služili vojaški rok, so se tega – »vojske« – običajno spominjali z nostalgijo. Igor Šterk najde nekdanje Jugoslovane, ki se tega spominjajo z antinostalgijo. V vojaško naslovljenem dokuju namreč obišče svoje nekdanje vojaške tovariše, ki imajo vsi po vrsti slabe spomine na služenje vojaškega roka na Visu. Nobene patetike. Nobene nostalgije. Travma. Preden so jih poslali na Vis, so mislili, da na Vis prideš le po zvezah – ko so prišli tja, so ugotovili, da bi morali aktivirati vse zveze, da tja ne bi šli. Vis – tedaj še zaprt, brez turistov – je bil namreč popolna vukojebina. Pa sadistične vaje, mučna predavanja, nenehno dretje, kraje (starejši vojaki so mlajšim vse pokradli), strašne nelogičnosti, slaba hrana, kaznovanja, maltretiranja, zlorabe in izživljanja (»sredi noči v spodnjih gatah na pisto«), zastarelo orožje, nesmiselno stražarjenje popolne vukojebine in priseganje, da bodo branili celovitost domovine, ustavni red ter bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti – in da bodo v tem boju dali tudi svoje življenje. »Bil si nihče,« pravijo. Vsi so skušali le preživeti.