Thirteen Lives

Leta 2018 – tam nekje sredi junija – si je šlo dvanajst tajskih fantov, še otrok (od 12 do 16 let), z nogometnim trenerjem ogledat Tham Luang Nang Non, slovito jamo, kjer pa jih je silovito monsunsko deževje zalilo, šokiralo in ujelo, tako da jih je potem v naslednjih dneh reševal tako rekoč ves svet. Film Thirteen Lives, ki je videti skoraj kot igrana verzija dokuja The Rescue, v tej monumentalni reševalni operaciji skupaj ne vidi le senzacije, temveč priložnost za epsko pripoved o transformativnih detajlih, stresni morali, logističnem peklu, malih radikalnostih, stranskih tveganjih, mejnih emocijah, mumifikaciji panike, lovljenju zraka, stoičnem žrtvovanju, skupnostnem junaštvu in delikatni, prikriti, distancirani kompleksnosti, ki so se zasvetili v tej reševalni akciji.

DC liga super ljubljenčkov

Filmi so že tako polni supejunakov, da hodijo drug po drugem – in ker je res že huda in neznosna gneča, vse pogosteje skačejo v animirani svet. Spomnite se le Batmana med kockami lego (Lego Batman Film). Ali pa Spider-Mana v multivesolju (Spider-Man: Novi svet). No, v DC ligi super ljubljenčkov pa Kripto, Supermanov pes, aktivira svoje tovariše, živali iz zavetišča (od pujse do želve in veverice), ki morajo v odsotnosti ugrabljenega Supermana (oh, kot da Supermana ni že prej ugrabila Lois Lane!) rešiti svet in spoznati, da je v slogi ne le moč, temveč supermoč, še toliko bolj, ker en passant dobijo natanko supermoči (kriptonit je briket!), kakršne imajo običajno DC-jevi superjunaki, Superman, Batman, Čudežna ženska in Aquaman.

Dobri šef

Blanco (Javier Bardem), lastnik manjše, a dokaj uspešne tovarne tehtnic ( ja, to je svet, v katerem vsi nenehno vse tehtajo), se ima za neke vrste korporativnega duhovnika, saj svoje delavce nenehno bolj ko ne opozarja, da so ena velika družina in da otrok nima prav zato, da bi se lahko posvetil njim, svoji družini. Sindikata ne potrebujejo – Blanco je njihov oče. Ko jim govori, najbolj gane samega sebe. Kar pa ne pomeni, da je samski. Ne, poročen je, zelo (Sonia Almarcha), a vendar je tipični patriarh – prepričan je, da so vse ženske njegove. Mlade novinke, atraktivne praktikantke, vedno zapelje. Občutek ima, da mu pripadajo. Še več: najema jih zato, da bi jih lahko fukal.

Tako se je končalo poletje

Robert Altman je leta 1966 za studio Warner posnel Odštevanje, astronavtsko dramo, ki pa je v kino prišla šele leta 1968: Jack Warner je namreč Altmana že pred koncem snemanja nagnal. Zakaj? Videl je prizor, v katerem sta dva igralca govorila hkrati, simultano, drug čez drugega. Ne, igralec ni počakal, da je drugi svojo repliko povedal do konca, ampak je govoril kar čez njega. In narobe! Šokantno! Nezaslišano! Warner, ki je očitno pozabil, da je Howard Hawks z overlappingom briljiral že v štiridesetih letih (Njegovo dekle Petek), je ponorel: »Ta idiot je pustil, da igralci govorijo drug čez drugega!« Kaj je pa dobri stari Jack vedel, da bodo »prekrivajoči se dialogi« postali Altmanov zaščitni znak in njegov prispevek k novoholivudski filmski revoluciji.

Hiter kot strel

Brad Pitt je plačanec, poklicni morilec, hitman – ime mu je Ladybug. Po naše: Pikapolonica. Trenutno je v zenovski fazi – rad bi se izboljšal, prenovil, senzibiliziral, razsvetlil. »Če deliš mir, prejmeš mir.« Pištolo zato pusti doma, ko ga glas njegove upravljalke (Sandra Bullock) pošlje na japonski vlak ( ja, na hitrega kot strel, tistega, ki drvi med Tokiem in Kjotom), kjer naj bi le pobral neki srebrni kovček (to je vse, nič lažjega), toda ko zgrabi kovček, ugotovi, da je vlak poln poklicnih morilcev, ki hočejo ta kovček – ali pa le maščevanje, to jed, ki najbolj tekne, če jo servirajo hladno. Ja, vsi so povezani – kot potniki v Umoru na Orient ekspresu. Med njimi najdete prepirljiva angleška »dvojčka«, Limono (Brian Tyree Henry) in Mandarino (Aaron Taylor-Johnson), originalna varuha kovčka (in zavoženega sina Bele smrti, skrivnostnega vodje japonskega podzemlja), ki delujeta kot reimaginacija onih dveh gospodov iz bondiade Diamanti so večni (ali pa onega vica o dvojčkih iz Forresta Gumpa), nedolžno šolarko (Joey King), ki je v resnici cinična, škorpijonska in fatalna kot Atomska blondinka, mehiškega kartelskega grizlija (Bad Bunny), ki hoče maščevati svojo ženo (nož je njegov forte), nemško zastrupljevalko (Zazie Beetz) in celo japonski duo, Očeta (Andrew Koji) in Starešino (Hiroyuki Sanada), kar seveda pomeni, da se vlak, ta neskončni, nori, stresni, neonski, klavstrofobični koridor, prelevi v neutrudni tarantinovsko-ritchiejevski kaos evforične in absurdne akcijske koreografije, maničnih komičnih gegov, ozkih prehodov, katan, letečih glav, samurajskih rifov, frenetične nelogičnosti, kulturnih trkov, silovite toksične besnosti in deadpoolovskega trušča. Tu je vedno bližje do Hollywooda kot do zadnje postaje.

Nak

Če hočete videti, kaj bi se zgodilo, če Bližnjih srečanj tretje vrste ne bi režiral Steven Spielberg, temveč M. Night Shyamalan, potem si poglejte Nak, bližnje srečanje z novo intergalaktično – neznano letečo – vrsto. Hudo introvertirani, dislektični OJ (Daniel Kaluuya) – Otis Junior, ne tisto, kar mislite – in Emerald (Keke Palmer), njegova temperamentna sestra, potomca pozabljenega, izrinjenega, izbrisanega, potlačenega temnopoltega džokeja (prvega filmskega zvezdnika!), ki je jezdil konja na prelomnih, legendarnih kronofotografijah Eadwearda Muybridga (te so leta 1878 – s pomočjo baterije kamer na dirkališču v Palo Altu – nedvoumno pokazale, da ima konj v galopu tu in tam – pač intervalno – vse štiri tace v zraku!), živita na osamljenem puščavskem ranču v kalifornijski Santa Clariti, kjer urita konje, ki jih rentirata Hollywoodu (včasih se kaki živali na snemanju tudi zmeša, tako da – kot šimpanz – pobije kompletno ekipo), toda zlagoma dobita občutek, da se v oblakih nad njunim rančem potika neka čudna, skrivnostna, izmuzljiva, nezemeljska »entiteta«, morda NLP. Ranč ne vrže veliko denarja, zato si – kot tipična podjetna, libertarna Kalifornijca, ameriška sanjača – domislita boljšega posla: če bi ta NLP posnela, bi ju to pripeljalo najmanj v šov Oprah Winfrey – postala bi slavna in bogata.

Orkester

Ciminov Lovec na jelene se začne v Clairtonu, malem pensilvanskem mestu, v katerem etnični, slovanski proletariat preživlja orjaška jeklarna, ki pa je samo mesto prelevila v zakotno, pozabljeno, zasmrajeno vukojebino, ne ravno deželo priložnosti. Ne torej kot kraj, ki je bil njihovim staršem, priseljencem, obljubljen, temveč kot kraj, iz kakršnega so njihovi starši zbežali. Tu so vsi po malem obtičali – brez kake perspektive. Zapijajo se – in ob tem pojejo. Edina priložnost, da malce zbežijo in se znorijo, je Vietnam.

Purple Hearts

Cassie (Sofia Carson), liberalna natakarica in barska pevka, ne ravno Lady Gaga (bolj Piper Perabo iz Dobrih mrh), ima sladkorno, zato potrebuje denar za inzulinske injekcije, ki pa jih njeno zavarovanje ne krije. Toliko o ameriški socialni državi. Luke (Nicholas Galitzine), novopečeni marinec, prav tako potrebuje denar – dilerju dolguje 15.000 dolarjev. Ne, ni več džanki – le materina smrt ga je tako potrla, da je potreboval fiks ali dva. Zdaj pa je čist in pošten – na telenovelističen način. Cassie in Luke si ne domišljata, da sta ustvarjena drug za drugega, a se kljub temu taktično poročita – ker vojska krije zavarovanje tudi ženam vojakov, ker vsako vojaško družino tudi sicer relativno bogato subvencionira in ker si bosta ves ta denar lahko razdelila, bosta oba skrivaj in kakopak ilegalno profitirala.

Gold

Če ste videli Hustonov Zaklad Sierra Madre, potem vas bo Zac Efron v vlogi brezimnega, redkobesednega, nihilističnega zlatokopa, ki v zadušljivi, umazani, brezperspektivni distopični puščavi – produktu podnebnih sprememb in desetletja vročinskih valov, domnevam – pohlepno in požrešno varuje kepo zlata, spomnil na Humphreyja Bogarta, le da se njegov obraz prelevi v postapokaliptično slikanico dehidriranih geoloških plasti odvratne, stekle, drekaste praznine, ki brbota v zlatu, za katerega je zlatokop prepričan, da raste iz zemlje, ne pa iz družbe. (Hulu)

Neskončni vihar

Neskončni vihar, posnet pri nas, izgleda kot parafraza enega izmed forrestgumpizmov: če na vrhu gore sediš dovolj dolgo, slej ko prej pride kdo mimo. Pam Bales (Naomi Watts), fanatična hajkerka in gorska reševalka, fenica narave, tišine, samote in »nemogočega«, se odpravi na Krvavec, okej, na neki Mount v ameriških Apalačih, pa četudi ne kaže dobro – pripravlja se snežni vihar. Kar pa je ne ustavi – ekstremno divjanje narave ji je pisano na kožo. Kdo ve, morda jo tudi zanima, kdo se je še v tem vremenu odpravil tja gor – nekdo je namreč spodaj, na parkirišču, pustil avto. Sorodna duša? Ko se vzpenja, gleda sledi v stiropornem snegu in ne more verjeti – nekdo, očitno moški, je tja gor odšel v snikerjih. Pam se zasvetijo oči – tega moškega je treba rešiti. Tinder bi vzkliknil: It’s a match!

Nič ni zabavnejšega od Zla

V animiranem filmu Jaz, baraba smo spoznali Gruja, ki se ima za največjega diabolika na svetu, največjega pridelovalca Zla vseh časov. Ukradel je Eifflov stolp! In Kip svobode! Resda lasvegaško repliko, pa vendar. In ja, ker nekdo ukrade piramido v Gizi, mu Gru – burleskni bastard dr. Ernsta Stavra Blofelda, Shreka, Addamsovih, Dickensovega Scroogea (in Fagina) in dr. Evila – napove vojno, saj sklene, da bo ukradel Luno.

Začetek

V nekem prizoru moški prikoraka na kamnita tla, kjer se zruši, obleži na tleh in potem počasi sprhni. Ja, povrne se v prah – z biblično vnemo. Z urgenco bibličnega maščevanja. Biblija namreč tu vihti meč gibanja #MeToo: ta moški – samozvani »detektiv« iz Tbilisija (Kakha Kintsurashvili) – je prej brutalno posilil neko žensko. Na kamnih, na otočku – v potoku. Vidimo celotno posilstvo. S hanekejevske razdalje – kamera je nepremična. Zdi se, kot da nam hoče reči: glejte nepremično to posilstvo! Poglejte resnici v oči! Ali pa nam hoče reči: boste to gledali ali boste vendarle pogledali stran? Vemo, kaj pomeni »le gledati posilstvo« – in vemo, kaj v tem primeru pomeni »pogledati stran«. Ženska, ki jo posili »detektiv«, je Yana (Ia Sukhitashvili), mlada Gruzijka, ki je hotela postati igralka, a je postala žena lokalnega vodje Jehovovih prič. Začetek, prvenec gruzijske režiserke Dee Kulumbegashvili, se dogaja v neki zakavkaški vukojebini, ki jo na lepem strese eksplozija molotovke – ta zažge, požge, opustoši in uniči kraljestveno dvorano, v kateri Yanin mož (Rati Oneli) ravno besno pridiga in obenem člane svoje kongregacije sprašuje, kako bi moral danes pravi kristjan ravnati v vsakdanjem življenju.

Valley of the Dead/Malnazidos

Tale španski zombijski film ima dve posebnosti: prvič, dogaja se med špansko državljansko vojno, kjer nacisti lansirajo »kugo«, in drugič, zombijska pandemija je tako huda, da morata levica in desnica – republikanci in fašisti – v koalicijo. Vse ostalo pa so tako utrudljivi klišeji, da film deluje povsem antiklimaktično. (Netflix)

Night Drive

Lily/Gabrielle (Gaby Rodgers), femme fatale v Aldrichevem Poljubu smrti (1955), klasičnem filmu noir, hoče na vsak način videti, kaj je v skrivnostni škatli, za katero umre veliko ljudi. Ko terja polovico tega, kar je v tej škatli, in ko ji odvrnejo, da tega, kar je v njej, ni mogoče deliti, sikne: »Potem bom pa vzela vse!« In res, eluzivno škatlo odpre, toda v njej je »Meduzina glava«, miniaturna atomska bomba – radioaktivni izotop, ukraden iz Los Alamosa, ki takoj zatem raztrga Malibu, Los Angeles, Ameriko in ves svet. The End. No, Night Drive – duhoviti, enostavni, elegantni, obešenjaški triler, ki je ogrel tudi letošnjega Grossmanna (18. Festival fantastičnega filma in vina) – je videti kot reimaginacija Poljuba smrti, saj koketna, zapeljiva, predrzna, zvijačna Charlotte (Sophie Dalah) pravkar ločenega Uberjevega šoferja (AJ Bowen), ki jo ponoči vozi po božičnem Los Angelesu, prepriča, da jo počaka pred neko hišo, iz katere čez čas priteče s skrivnostno škatlo, za katero bi umrli mnogi.

Cha Cha Real Smooth

Dobre romantične komedije so redke, a tale izstopa – fant, ki mu prehod (v odraslost, neodvisnost ipd.) še ni uspel in ki se še ni odločil, kaj bi v življenju, se romantično zaplete z žensko, ki ji je prehod že uspel in ki je končno našla nekaj gotovosti. Oba to po malem straši. Andrew (Cooper Raiff) je 22-letni diplomiranec, ki še vedno živi doma, v očimovi hiši (mama, ki jo igra Leslie Mann, večna »mama«, je bipolarna), kjer spi v sobi z mlajšim bratom (Evan Assante), in ki honorarno – gig! – dela v hitri restavraciji (»Mesne palčke«), toda na bar mitzvahu nekega dečka s svojimi neizčrpnimi zabavljaškimi in motivacijskimi veščinami ter karnevalsko sočutnostjo tako navduši udeležence, da postane animator in hit vseh postmitzvahskih zabav. Tu spozna Domino (Dakota Johnson), starejšo ločenko, ki ima avtistično hčerko (Vanessa Burghardt) in prestižnega, dolgočasnega, zelo zaposlenega, pretežno odsotnega zaročenca (Raúl Castillo).

Tajni agent 117: Iz Afrike z ljubeznijo

Tajni agent 117: Iz Afrike z ljubeznijo, nadaljevanje filmov Tajni agent 117: Kairo, vohunsko gnezdo (2006) in Tajni agent 117: izgubljen v Riu (2009), se dogaja leta 1981, kar je, kot se izkaže, bistven podatek, precej usodnejši od podatka, da se Hubert Bonisseur de la Bath (Jean Dujardin), tajni agent 117, James Bond francoske tajne službe (ali pa njen Matt Helm, če hočete), serijski rešitelj francoskega imperija, patriot št. 1, na začetku znajde v Afganistanu, kjer ga sadistično pretepajo in mučijo sovjetske okupatorske sile, ki pa jih takoj zatem – elegantno, eksplozivno, bondovsko, helmsko – osmeši. Nič posebnega, Sovjete so v Afganistanu vsi osmešili – tudi Al Kaida. Jasno, tajni agent 117 zbeži, a ko se vrne v pariški štab tajne službe, kjer je polno brhkih mladenk, vsako izmed njih en passant tleskne po zadnjici. Nobena se ne pritoži. Vse komaj čakajo, da jih tleskne. Še huje: če jih ne tlesknejo, protestirajo. Kot da so do tega harasiranja upravičene. In ko ga šefi pošljejo na nemogočo misijo v Afriko, kjer naj bi – v družbi mlajšega, frfravega agenta 1001 (Pierre Niney) – poskrbel, da bo Koudjo Sangawe Bamba (Habib Dembélé), »naš« predsedniški kandidat (s tremi dvojniki), na volitvah osvojil 84 odstotkov glasov, so kar malce razočarani – nič več tleskanja po zadnjici. Vidite, zato je podatek, da se film dogaja leta 1981, bistven. Leta 1981 je bilo to še dovoljeno – nekaj samoumevnega, tako rekoč naravnega. Vsaj tak vtis ustvarja ta vohunska farsa.

Sirota: Prvi umor

Jaume Collet-Serra, avtor šokerjev in trilerjev Hiša voščenih figur, Neznanec, Nočni lov, Nonstop in Nevarnost iz globine, je leta 2009 posnel Siroto, psihotriler s twistom, vrednim Rusheve Barve noči: za devetletno Esther (Isabelle Fuhrman), ki jo posvojita Kate in arhitekt John, zakonca iz Connecticuta, se na koncu – po številnih »nesrečah« in umorih – izkaže, da je v resnici triintridesetletna Leena, sociopatka iz Estonije. Sirota je svarila: ne posvajajte otrok iz nekdanjih komunističnih dežel! Lahko da so Esther! No, Esther ni bilo več mogoče posvojiti. Kate, ki jo igra Vera Farmiga, jo hladnokrvno ubije. Zlomi ji vrat. In potem jo še utopi. Da se ja ne bi vrnila. A takšni, kot je Esther, se vračajo. To vemo. Grozljivke – filmi groze, gorja in gravža – temeljijo na vračanju pošasti: Michael Myers je vedno navidez umrl, a se je potem vrnil. Kot Freddy, Jason, Chucky, celo Norman ( ja, Bates). A Esther je v Siroti tako prepričljivo umrla, da se je producentom verjetno zdelo, da bi bilo povsem nesmiselno in preveč za lase privlečeno, če bi se vrnila v nadaljevanju, zato so ji omogočili, da se vrne v predzgodbi. Ker za bolj ko ne zgodbo o izvoru, se vse skupaj začne v Estoniji – v psihiatričnem azilu, kjer imajo nepredušno zaprto enaintridesetletno Leeno (Isabelle Fuhrman), ki »izgleda kot otrok«, a je »izjemna prevarantka«.

The Man From Toronto 

Malega človeka, ki mu res ne gre (»brezstični boks« je njegova poslovna ideja), tajne službe in globalno podzemlje zamešajo z genialnim, brezhibnim, sadističnim poklicnim morilcem, »Možem iz Toronta«. Prvega igra Kevin Hart, drugega pa Woody Harrelson. Igro sprejmeta, toda le zato, ker tako piše v scenariju (in ker je »priložnost« nekaj, kar je treba glorificirati), nadnju se zgrnejo vsi morilci in vsi policisti tega sveta, toda le zato, ker to počnejo v hitu John Wick (in nadaljevanjih), in vrtita globus, toda z lokacije na lokacijo skačeta le zato, ker v takšnih filmih – akcijskih komedijah (Patrick Hughes je režiral Krij mi hrbet) – to vedno počnejo. Hillov Pregon v San Franciscu je bil precej boljši. In koherentnejši. Donnerjevo Smrtonosno orožje tudi. (Netflix)

Za vedno skupaj

Neka moški in ženska sta pred davnimi leti, še v globokem socializmu, v kinu Union sklenila, da se bosta pofukala – kar med filmom. V temi. Zlezla sta drug na drugega, toda narazen potem nista mogla več – žensko je zgrabil hud krč. Zlepila sta se. Morali so poklicati rešilca. Odnesli so ju na nosilih. Nekaj takega se zgodi v francoski farsi Za vedno skupaj: dva provincialna politika, ekolevičar (Vincent Macaigne), ki se »pomladi«, da bi izgledal sprejemljiveje, in ekstremni desničar (Jonathan Cohen), ki hlini, da je »sredinski« (na skrajni desnici je, ker je tam »največ blondink na kvadratni meter«), padeta v past militantnih feministk, ki ju v bordelski temi – z megalepilom – zlepijo, tako da ne moreta več narazen.

Neverjetno, a resnično

Da je pomlajevanje lahko komično, groteskno, nevarno in pogubno, vemo – to se zelo dobro vidi pri lepotnih operacijah. Spomnite se le Renée Zellweger, ki jo je pomladitev prelevila v viralni vic. Tak kozmični vic je postal tudi Dorian Gray, protagonist Wildeove Slike Doriana Graya (1890), slavilec večne mladosti, ki si zaželi, da se ne bi nikoli postaral in da bi se postaral le njegov portret. »Izrekel je bil blazno željo, naj bi sam ostal mlad, slika pa naj bi se postarala; naj bi njegova lepota ne zbledela, temveč bi nosil obraz na platnu breme njegovih let in zablod; naj bi črte trpljenja in premišljevanja izgnale naslikano podobo, sam pa bi ohranil nežni cvet in ljubkost mladosti, ki se je je šele pravkar zavedel.« In kot veste, se mu blazna želja izpolni, toda groteskno: ostudno, ogabno, odvratno se namreč postara le njegov portret, na katerega se odtisne vsak njegov »greh«, vsako njegovo umazanijo, vsako njegovo patološko kaprico. Na eni strani sta torej »čisti, vedri, nedolžni obraz« in »neomadeževani sijaj večne mladosti«, na drugi strani pa so »skaženo telo«, »ostudni obraz«, »pešajoči udi« in »gnusoba starosti«.

Moški

Ko se ljudje poročajo, si obljubljajo večno zvestobo – dokler naju smrt ne loči. Harper (Jessie Buckley), mlada Londončanka, v Moških, ki jih je posnel metažanrski Alex Garland (Ex Machina, Annihilation), izkusi vso notranjo noč te obljube – ločitev pride v paketu s smrtjo njenega moža (Paapa Essiedu), ki – hote ali nehote, kdo ve – strmoglavi s stolpnice, v kateri živita. Kar jo tako travmatično potre, da bušne na odročno, pogansko, »srednjeveško« podeželje, kjer najame veliko, razkošno, starinsko hišo (Airbnb, se razume), da bi se umaknila, umirila in spočila. Toda nič ni bolj stresnega, morastega, perverznega, agresivnega in utrudljivega od narave, bližnjega gozda, polnega mračnih tunelov in zajčjih lukenj, ki Harper spreminjajo v Alice. Njena tesnoba je edino čustvo, na katerega se lahko tu zanese. In zvočni dizajn ji prikimava. To hišo si lahko sicer finančno privošči, ne pa tudi emocionalno in mentalno. Ne zato, ker bi bila ta hiša – kot v številnih grozljivkah – polna demonov neprebavljene in neodrešene preteklosti (saj veste, mrtve duše potem ječijo, škripajo, strašijo, težijo ipd.), temveč zato, ker ta hiša ženski ne more biti dom – to je hiša, ki jo ženska težko preživi.

RRR

Nič vas ne more pripraviti na tale indijski – no, tollywoodski – akcijski spektakel. Nič, res nič, niti vse Marvelove superjunaške superprodukcije. Okej, na RRR, najdražji indijski film vseh časov, vas lahko pripravita le prejšnja Rajamoulijeva akcijska spektakla, Bãhubali in Bãhubali 2, ki sta bila žanr zase. Tudi 188-minutni RRR (Rise, Roar, Revolt) – zgodba o indijskem osvobodilnem boju, ki ga pred stotimi leti vodita superjunaška antikolonialna revolucionarja, Ram (Ram Charan) in Bheem (N. T. Rama Rao Jr.), borca proti genocidni britanski kroni – je žanr zase: ringelšpilski, bučen, luciden, domiseln, kinetičen, ekscesen, šokantno flambojanten, štuparamski, sublimen, nezemeljski, veličasten.

Thor: ljubezen in grom

Novo nadaljevanje Marvelovega Thora, kičasto odbitega džuboksa za vse (od Guns & Roses do ABBA, od Sakaarja do Novega Asgarda), očitno kandidira za oskarja – Jane Foster (Natalie Portman), znanstvenica, Thorova nekdanja muza (zataknilo se jima je nekje med Ultronom in Ragnarokom), dobi namreč redko bolezen. Kot Ali MacGraw v Ljubezenski zgodbi. Ali Debra Winger v Času nežnosti. Kdo ve, ali pa je to le odgovor na gibanje #MeToo. Maščevanje. Tako kot sodba v primeru Johnny Depp v. Amber Heard. Njena terminalna bolezen deluje kot kozmični vic. Gorru, srditemu fakbadiju kaosa, ki ga igra neprepoznavni Christian Bale ( je bil Jared Leto zaseden?), se zmeša, zato se hoče apokaliptično maščevati galaktičnim bogovom (njegov vzdevek je »mesar bogov«), ki jim na pomoč priskoči Thor (Chris Hemsworth), kozmični Viking, nepremagljivi in neuničljivi superjunak, kar izzove tri vprašanja: prvič, zakaj bogovi – med katerimi je tudi prepoznavni Russell Crowe, alias Zeus ( ja, z orgiastičnim, grškim akcentom) – sploh potrebujejo pomoč, drugič, zakaj filmi tako uživajo v boju likov, ki jih je nemogoče ubiti, in tretjič, zakaj film ne navija raje za Gorra?

Zgodba moje žene

Veliki francoski transcendentalist Robert Bresson je leta 1950 posnel Dnevnik vaškega župnika, film o mladem duhovniku (Claude Laydu), ki ima hude, mučne, strašne, neozdravljive trebušne bolečine. Kar zanaša ga – in odnaša. Tudi v župniji ima vse večje težave – ljudje so moralno in duhovno razštelani, čedalje bolj podli in manipulativni. Grešijo, da bi lahko rekli, da grešijo. Lokalna punca si ga privošči – reče mu, da ga med mašo tako gleda le zato, ker ima »lepe oči«. Hoče ga zmesti. Za stavo z vrstniki. Duhovnik, mučeniški in introvertiran, tipični ujetnik Božje agonije, ki ve, da so najlažje naloge najtežje, je zbegan. Občutek ima, da je njegovo delo nesmiselno. Izgubljati začne trdnost. In gotovost. Starejši duhovnik (Andre Guibert), njegov mentor, ga zato pozove, naj se pri »uničevanju Hudiča« ne trudi, da bi bil ljubljen (»Pravi duhovnik ni nikoli ljubljen! Cerkvi je malo mar, če si ljubljen!«), temveč naj raje skuša biti »spoštovan, ubogan«.

Spiderhead

Na nekem oddaljenem otoku stoji sterilni modernistični objekt, ki izgleda kot razkošna vila kakega bogataša, toda v resnici je »pametna« ječa (»Spiderhead«), v kateri bogataš, dr. Steve Abnesti (Chris Hemsworth), lastnik mogočne farmacevtske družbe, eksperimentira z jetniki, ki se lahko prosto gibljejo in uživajo v svojih malih konjičkih. V zameno morajo le pustiti, da na njih preizkuša »superdroge«, ki jih spreminjajo v sužnje brez lastne volje, tako da jih čakajo smeh stoletja, fuk stoletja in drugi greatest hits stoletja, toda Jeffu (Miles Teller), poskusnemu zajcu, ki je zagrešil strašno prometno nesrečo, zlagoma kapne, da je elonmuskovski Abnesti – verjetno fen Michela Foucaulta, definitivno pa fen osemdesetih (More Than This, She Blinded Me With Science ipd.) – tik pred odkritjem idealne »superdroge« družbe nadzorovanja in kaznovanja ( ja, družbe brez možnosti izbire).

The Free Fall

Obstajajo psihotrilerji, hororji in šokerji, v katerih vas na koncu čaka preobrat – nepričakovan in presenetljiv. Ni nujno vedno luciden (in vreden čakanja), daleč od tega, toda to je vedno trenutek, ko ugotovite, da vas je film vlekel za nos. Da se je igral z vami. Da vas je zavajal. Da vas je testiral. Prosti pad – The Free Fall – je nekaj posebnega: trik ni v tem, da se konča s preobratom, ampak v tem, da je sam personifikacija preobrata. In to dobesedno: ves čas gledate preobrat, a ne veste, kaj gledate. Veste le to, da se je Sara (Andrea Londo), protagonistka tega psihotrilerja, prebudila iz kome, v katero jo je butnila travmatična družinska »romanca« (mati zabode očeta, potem pa si prereže vrat), in da se ničesar ne spominja, še najmanj svojega moža (Shawn Ashmore), služkinje, ki ji streže, in hiše, v kateri je »ujeta«.

Fire Island

Filmi, ki roman Prevzetnost in pristranost, klasiko Jane Austen, preselijo v sodobni svet, so neverjetno duhoviti, čudovito lahkotni, brutalno lucidni in totalno navdahnjeni – občutek imaš, da kar letijo. Da se jim je odprlo. Spomnite se le Dnevnika Bridget Jones ali pa komedije Nimaš pojma. Takšen je tudi Fire Island, le da heteroseksualnost romantičnega pecanja vrže skozi okno – tu so vsi geji. Sestre Bennet, njihova oče in mati, Charles Bingley – in ja, tudi gospod Darcy. Noah (Joel Kim Booster) in Howie (Bowen Yang), najboljša prijatelja (oba ameriško-azijskega rodu), ki se s še tremi prijatelji, Lukom (Matt Rogers), Keeganom (Tomas Matos) in Maxom (Torian Miller), samimi geji, poleti odpravita na newyorški Fire Island, gejevski raj, analogni Grindr, pravi vrtiljak lačnih pogledov, želj, pecanj, osvajanj, spremenjenih stanj, disanj, iskanj, hlipanj in seksa (ne, coming out tu ni potreben), energično torišče prevzetnosti in pristranosti, sta namreč reimaginaciji sester Elizabeth in Jane Bennet (seks med njima je »nemogoč«, »prepovedan«), Luke, Keegan in Max so reimaginacije ostalih treh sester, Lydie, Kitty in Mary, Erin (Margaret Cho), materinsko-očetovska lezbijka, ki jo z lezbičnega dela otoka »izženejo« na gejevski del, je reimaginacija gospe/ gospoda Bennet(a), čedni, premožni pediater Charlie (James Scully), v katerega se zatreska Howie, je reimaginacija Charlesa Bingleyja, Will (Conrad Ricamora), v katerega se zatreska Noah, pa je reimaginacija gospoda Darcyja.

Lvx Æterna

Najprej vidimo inserte iz Christensenovega lažnega dokuja Čarovnica (1921), v katerem mučijo, trpinčijo in sežgejo žensko, za katero trdijo, da je čarovnica. Takoj zatem vidimo še inserte iz Dreyerjeve klasike Dan jeze (1943), v katerem prav tako mučijo, ponižujejo in sežgejo žensko, za katero pravijo, da je čarovnica. Ah, jebena inkvizicija! Toda zgražanje nad tem femicidom, ki ga Noé imenuje »seksocid«, je povsem odveč – film, veliki seksist, ustvarjen za moški pogled, je zasenčil inkvizicijo. Zgodovina filma je namreč zgodovina »sežiganja« ženske. Filmi so ženske objektivirali, harasirali, fetišizirali, podrejali, mučili, poniževali, frustrirali, trpinčili, zlorabljali, serijsko ubijali. Ne, nihče jih ni znal tako demonizirati. Lepe ženske so lepo gorele. In ja, oba filma, Čarovnica in Dan jeze, res neskončno uživata v tem, da mučita, ponižujeta in sežigata ženske. Sam film Lvx Æterna – Noéjevih Osem in pol – je prepreden s citati/mednapisi velikih filmarjev, evropskih klasikov: Carla Theodorja Dreyerja, Jean-Luca Godarda, Luisa Buñuela in Rainerja Wernerja Fassbinderja. Toda ironično, vsi štirje so uživali v mučenju žensk – spomnite se le Trpljenja device Orleanske (1928), Živeti svoje življenje (1962), Lepotice dneva (1967) in Zakona Marije Braun (1979). Jasno, vsi ti filmi veljajo za klasike, mojstrovine, kulte.

Memoria

Ker sem tale epos, v katerem škotsko botanistko, ki jo igra Tilda Swinton, prebudi veliki pok, že izdatno recenziral, bom rekel le to, da se v tisti skrivnostni, fantomski, neopisljivi, invazivni, zavojevalski trušč, ki ji ne da spati, zlije toliko neprebavljenih okostnjakov zahodne civilizacije, toliko alergij, toliko smeti nezavednega, toliko spodletelih revolucij, toliko odmev nasilja in toliko kolonialnega terorja, da ga preprosto morate videti, saj lahko to »nezemeljsko« in »nevidno« artikulira le umetnost. Le film. Ta oči nikoli ne zapre. (Kinodvor)

Good Luck to You, Leo Grande

To je film, v katerem Emma Thompson fafa in fuka v vseh položajih – tudi doggy style. V petdeseta je prišla seksualno podhranjena in neizkušena, ujetnica dolgoletnega dolgočasnega zakonskega seksa, a zdaj ko je mož umrl, skuša vse to nadoknaditi, zato si najame Lea Grandeja (Daryl McCormack), »seksualnega delavca« (pri dobrih dvajsetih), ki v hotelski sobi izpolnjuje njene želje. In ja, izpolnjuje jih z birokratsko vnemo, preciznostjo in učinkovitostjo, toda obenem tako nežno in intimno, kot da kanalizira vso modrost in prefriganost Tinderja, graditelja novega seksualnega konsenza.