Sončni zaton

Neil Bennett (Tim Roth) z ženo Alice (Charlotte Gainsbourg) in najstniškima otrokoma letuje v mehiškem Acapulcu – ležerno, rajsko in razkošno, ob bazenu, med dominom, pevci, klifi in margaritami. Zdi se, da se imajo fino. Pa se nimajo. Neil skoraj ne govori. Deluje povsem apatično. In poleg tega – Alice sploh ni njegova žena, temveč njegova sestra, otroka pa sta njegova nečakinja in nečak. Sončni zaton, ki se mu nikamor ne mudi in ki ga je posnel mehiški režiser Michel Franco, avtor Novega reda, perfektne študije razrednega maščevanja (bolj distopične svatbe zlepa ne boste videli), je puzzle, v katerem videz res vara. Ko Alice izve, da je z njuno mamo zelo slabo, se odpeljejo proti letališču, a že med potjo tja izvejo, da je mama umrla. Neil se na letališču pretvarja, da je potni list pozabil v hotelu – prišel bo za njimi, z naslednjim letom, pravi. A se zlaže.

Elvis

»Jaz sem človek, ki je dal svetu Elvisa Presleyja,« dahne polkovnik Parker (Tom Hanks), Elvisov menedžer in navigator, narator Elvisove biografije (od rojstva do smrti), ki je prepričan, da je Elvisa ustvaril, navsezadnje, kontroliral in superviziral je vsak njegov gib, vsako njegovo potezo, vsak njegov nastop, vsako njegovo pesem, vsako njegovo pogodbo, vsako njegovo preobrazbo – odkril ga je, nagonsko je dojel njegovo revolucionarnost, zagotovil mu je pogodbo z založbo RCA Records in sponzorje, zapakiral je njegove televizijske nastope, spravil ga je v Hollywood (»Spremenil sem ga v najbolje plačanega igralca v zgodovini Hollywooda«) in vojsko (da bi ga rešil pred moralno policijo), peglal je njegov imidž, zaprl ga je v slonokoščeni Las Vegas (1969–76), stiskal ga je, gnal, prodajal, izkoriščal, zlorabljal, izžemal, tržil, izsuševal, deprimiral in ubijal. Elvis – belski pevec s črnskim glasom, idealni »črnec« za belski srednji razred, kreator ultimativnega nebelskega belskega zvoka, izumitelj »kulturne prisvojitve« (črnski rhythm & blues je zblendal z belskim bluegrassom, črnski gospel z belskim countryjem) – je bil njegov proizvod, njegovo podjetje, njegova manipulacija, njegova fantazija, njegova usoda.

Dark Glasses/Occhiali neri

Mlada angleška turistka (Leticia Roman) pride v Rim, ki ga ravno terorizira neznani manijak – svoje žrtve pobija po abecedi. Tudi turistka vidi umor, toda truplo izgine, tako da policija njeni zgodbi potem ne verjame. Trupla pa še naprej padajo – in to v njeni bližini. Na lepem policija oznani, da je zadeva ad acta, kajti morilec je naredil samomor, pred tem pa vse priznal. No, na koncu se izkaže, da je serijska morilka njena gostiteljica (Valentina Cortese), ki je v resnici klinično nora. Tako se je odvrtel slasher Dekle, ki je preveč vedelo, morbidni giallo, ki ga je leta 1962 vizualno efektno, elegantno, črno-belo posnel baročni fantazist Mario Bava. V njem najdete vse situacije, rituale in fetiše, ki bodo postali zaščitni znak gialla, špagetitrilerjev: odprte, javne, prazne, hladne prostore (ulice, trge, parke), ki se prelevijo v smrtno nevarne labirinte, misteriozne, srhljive telefonske klice, dolge, grozeče hodnike, tesnobne lifte, nemočno, nejeverno policijo, halucinacije, perverzno, morasto, irealno atmosfero, počasne, ritualne umore, ekspresionistične chiaroscuro kontraste in dementnega, mentalno povsem zblojenega, popfreudovskega morilca, ki spretno skriva svojo norost. Vse se odvrti v ritmu sanj, ki zlagoma mutira v ritem nočne more.

The Janes

V času, ko naj bi ameriško vrhovno sodišče razveljavilo sodbo (Roe v. Wade), s katero je leta 1973 legaliziralo abortus, tale sijajni dokumentarec o tajnem čikaškem feminističnem gibanju (Jane Collective), ki je ženskam pred letom 1973 omogočalo varne – in ilegalne – abortuse (v petih letih enajst tisoč), deluje kot akcijski načrt za boj proti novi patriarhalni represiji, očitnem odgovoru na gibanje #MeToo, in hkrati kot napoved grozot, trpljenja in ponižanja, ki čakajo ženske, prepuščene srednjeveški demonizaciji in gileadski inkviziciji. Zakaj je vsem tistim Janam uspelo? Kot pravi ena izmed njih: »To, da moški podcenjujejo ženske sposobnosti, nam je prišlo zelo prav.« (HBO Max)

Kozmoblisk

Pixarjev Kozmoblisk, ki se hrani z Odisejo v vesolju, Gravitacijo in Neverjetnimi (kaj pa Wall-E, boste rekli), je zgodba o izvoru Kena Kozmobliska, neustrašnega intergalaktičnega rendžerja, akcijske figure, no, igrače, s katero se je v Svetu igrač igral mali Andy. Kozmoblisk je bil licenčni produkt, saj je nastopal v sci-fiju Kozmoblisk – prav v temle filmu, ki ga gledamo in v katerem z množico znanstvenikov obtiči na zelo, zelo oddaljenem planetu, kjer nastane kolonija, njegovi obupani poskusi, da bi se vrnil v orbito in pobegnil tej distopični puščobi, pa se sfižijo.

Črni telefon

Črni telefon, naslonjen na Beli trak, Visokega moža, Ostani z menoj in Tisto (okej, pa tudi Stranger Things), a posnet po noveli Joeja Hilla (umetniško ime Josepha Hillströma Kinga, sina Stephena Kinga), pokaže, kako sanje in filmi ne morejo več tekmovati s krutostjo in nasilnostjo resničnega sveta. Ne morejo ga dohiteti. Finneyju (Mason Thames), trinajstletnemu fantu iz primestja Denverja, sošolec – Robin, kung fu pretepač – leta 1978 pove, da je videl Teksaški pokol z motorko. To bi moral videti! Hudo! Ni boljšega filma! In res, Teksaški pokol z motorko je tedaj veljal za ultimativni grizlijevski šoker, ognjemet krutosti in nasilja. Toda Robin potem doživi nekaj hujšega od Teksaškega pokola z motorko – ugrabi ga moški, ki se pretvarja, da je čarovnik. Nikoli več ga ne vidijo. Ni prvi ne zadnji. Skrivnostni maskirani psycho, alias Grabež (Ethan Hawke), namreč serijsko ugrablja in pobija dečke. Kmalu zatem ugrabi tudi Finneyja. Najprej ga omami in zvleče v kombi – pri belem dnevu.

Interceptor

Interceptor, naravnost fanatično generični akcijski film, v katerem stotnica Elsa Pataky, pred časom žrtev spolnega nasilja, prepreči jedrsko apokalipso, spominja na vidiotske akcijske B-filme iz osemdesetih let – vsa akcija se odvrti v skrivni komandni sobi, polni ekranov, ki ustvarjajo vtis, da se dogajajo strašne, srhljive, napete reči. Ni čisto jasno, kaj je Netflix hotel s temle filmom – je hotel pobrati drobtine, ki padajo z Mavericka, ali le potrditi, da je res v krizi? Ameriko hoče tokrat z ruskimi raketami zasuti rasistični bogataš, tako da vsaj sporočilo ni čisto za v smeti – privilegiji ubijajo! (Netflix)

Hustle

Mimo tegale filma pa ne moremo – v njem se namreč pojavi tudi Luka Dončić. Heglovsko rečeno: ni bistven, a se pojavlja. Tako kot številni drugi zvezdniki lige NBA. Prvi, ki se pojavi (no, več kot le pojavi), je orjaški srbski center Boban Marjanović, Dončićev soigralec pri Dallas Mavericks, ki ameriškemu skavtu Stanleyju Sugermanu (Adam Sandler) smrtno resno reče, da je star 22 let in da je zato še vedno goden za draft. Sugerman, bolj ko ne luzer, ki so mu sanje povozile moraste napake in ki leti v prvem razredu, a jé v KFC-ju, po svetu – tudi v Srbiji – išče nove velike talente za ekipo Philadelphia 76ers, največjega – karizmatičnega Boja Cruza (Juancho Hernangómez, zvezdnik ekipe Utah Jazz), novega Dončića, okej, reiteracijo Dončića – odkrije v Španiji, na ulici, kjer igra kar v zidarskih gležnarjih. Hustle – daleč od običajne sandlerjevske bebavosti – je dramedija, ki bi lahko postala Punch-Drunk Love, The Meyerowitz Stories ali Uncut Gems (oh, in magari Jerry Maguire), če se od trenutka, ko Sugerman postane coach, ne bi tako pijansko in robotsko držala klišejev arhetipske zgodbe o sanjaškem in samozatajenem underdogu, ki mu na lepem uspe veliki met.

The Sadness/Ku bei

Če ste videli Zafranovićevo Okupacijo v 26 slikah (1978), potem se gotovo spomnite prizora na avtobusu, v katerem se odvrti ustaški pokol. Ustaši res grizlijevsko pobijajo »potnike« – nekemu moškemu v glavo zabijejo žebelj. Če hočete videti reimaginacijo tega pokola, si poglejte tale izredno kinetični, lucidni, halucinantni, konsistentno brutalni splatter. V metroju stoji mladenič s sončnimi očali – po licih se mu ulijejo solze, potem pa se v njegovih rokah prikaže nož, s katerim začne klati potnike, ki le kričijo in strmijo. Ne morejo verjeti, da se dogaja, kar se dogaja. Mladenič – ves divji in blazen – jih kolje drugega za drugim. Vztrajno, serijsko, na odprti sceni. Ne more se obvladati. Ne more izklopiti svojega orgiastičnega hedonizma, še manj svojega notranjega nihilista. Na koncu zakolje ves metro.

Jurski svet: Prevlada

Sloviti mjuzikl Kabaret (1972) se dogaja v berlinskem klubu Kit Kat, dekadentnem mikrokozmosu predvojne weimarske civilne družbe, kjer ne registrirajo srhljivega vzpona Hitlerja in nacizma. Goste še vedno pozdravljajo v treh jezikih: »Willkommen, Bienvenue, Welcome!« Šov se kljub povsem očitni fašizaciji družbe nadaljuje – kot da ni nič. »Življenje je kabaret,« poje Sally, medtem ko master of ceremonies (Joel Grey) evforično oznani: »Kje so zdaj vaše težave? Rekel sem vam. Tu nimamo težav. Tu je življenje lepo. Celo orkester je lep.« Nič, entertainment, nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je le priprava na pokol. In natanko to se zgodi tudi v sagi o Jurskem parku: v Spielbergovem Jurskem parku (1993) je škotski entrepreneur John Hammond (Richard Attenborough) na eksotičnem karibskem otočku Nublar postavil zabaviščni park, v katerem so bili glavna atrakcija klonirani dinozavri vseh vrst, oblik in apetitov.

Pariz, 13. okrožje

Film Pariz, 13. okrožje se dogaja v pariškem brutalističnem »olimpijskem« stanovanjskem kompleksu, nebotičnih falosih, v katerih milenijci in milenijke pri dobrih tridesetih kanalizirajo Johna Waynea – najprej se pofukajo in šele potem zastavljajo vprašanja. Emilie (Lucie Zhang) objavi oglas – išče sostanovalko. Služba v klicnem centru ji ne vrže dovolj. Ja, v klicnem centru – pa v tako dobre šole je hodila! Preveč izobražena je – tipična milenijka. Okrog pasu si zavija polivinil – da je videti vitkejša. Na njen oglas se javi Camille, za katero pa se izkaže, da ni dekle, temveč zelo seksi, sproščeni, temnopolti fant (Makita Samba), ki je skoraj doktor filozofije, a dela “le” na gimnaziji. Tipični milenijec. Ravno dovolj sta osamljena (in ravno dovolj drug drugemu neznana), da se pofukata. Brez obveznosti. V trenutku sta fakbadija. A nočeta se preveč spoznati. Prehude intime ju je strah. Kaj šele zaljubljenosti. Strast te lahko zanese – in lahko obtičiš z luzerjem. Dva luzerja skupaj – ponižanje! Anonimnost je v teh hipermedijskih časih, ko je vsakdo nekdo in nekaj in ko je težko biti nihče, dobra le pri seksu, sicer pa ne. Si pač omislita še druge fakbadije. Pa rejv. Ekstazi. Tinder.

Zakaj smo zmagali

Ko je tistega 17. septembra 2017 v istanbulskem finalu evropskega prvenstva v košarki na semaforju pisalo 93:85, so Srbi 15 sekund pred koncem še zadnjič na hitro in povsem iz obupa vrgli na koš – in zgrešili. Žogo je ujel Randolph, jo podal Blažiču, ta pa Nikoliću, ki je z njo evforično pretekel igrišče – in vse bolj blaznel. Tako kot vsi ostali slovenski košarkarji. Tekme še ni bilo čisto konec, a Srbi so obstali in obnemeli – niso več tekali, niso več igrali. Ugriz je popustil. Bojevniška srčnost je uplahnila. Nikolić pa je z žogo blaznel proti drugi strani, kjer je pod košem blaznel Murić, tako da sta po pisku sirene za hip ali dva blaznela skupaj, potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega in presenetljivega, celo šokantnega in prav zares neverjetnega: Nikolić je žogo vrgel Muriću! Kaaaaj?!? Žoge, s katero so osvojili naslov evropskih prvakov, te magične žoge, te prelomne žoge, te mitske žoge, te zgodovinske žoge, te žive legende ni zgrabil, se je oklenil ter je odnesel za spomin, temveč jo je podal Muriću, svojemu soigralcu. Zakaj je ni obdržal? Je bil v transu, pa ni vedel, kaj počne?

Zero Contact

Tale triler, v katerem se Anthony Hopkins očitno v svoji dnevni sobi dela, da je Elon Musk (le da je še bolj skrivnosten, navsezadnje, izumil je nekaj, kar naj bi preživelo konec sveta), omenjam zgolj kot svarilo vsem tistim, ki si domišljajo, da bi pravo revolucijo predstavljali filmi, ki bi se v celoti odvrteli na Zoomu. Saj veste: brezstično. Eterično. Čisti duh!

Clifton Hill

Kanadski triler Clifton Hill izgleda kot turistični kraj zunaj sezone. Abby (Tuppence Middleton) je kot deklica ob reki pri Niagara Fallsu videla ugrabitev nekega enookega dečka, za katerim je potem izginila vsaka sled, a ni niti pisnila. Iz strahu, si mislimo. Ko se petindvajset let kasneje – ob materini smrti – vrne v Niagara Falls (verzijo Twin Peaksa), sklene, da bo to ugrabitev končno prijavila, a ji nihče ne verjame. Niti policija. Kaj šele njena sestra (Hannah Gross). Ne iz strahu – za Abby se namreč izkaže, da je patološka lažnivka. Prav res: moškemu, popolnemu neznancu, ki ga zvleče v posteljo, se zlaže, da je še devica.

Bilo je nekoč v Srbiji

Trump je vzkliknil: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Parafrazo tega je mogoče slišati tudi v Srbiji: Naredimo Srbijo spet veliko! Ob tem nas kakopak po malem zmrazi, toda nekateri so se odločili, da bodo Srbijo naredili spet veliko vsaj v filmih, tako da že leta gledamo filme in serije, ki nostalgično obujajo, revidirajo, rekanonizirajo in slavijo veliko srbsko preteklost, »zlate čase«. Njihovo sporočilo je na dlani: O, ko bi ja spet bilo tako, kot je bilo nekoč! Petar Ristovski, ki je pred nekaj leti posnel film Kralj Peter I – hvalnico monarhiji. Ja, bilo je nekoč! Zdaj, v filmu Bilo je nekoč v Srbiji, pa hvali čudežno, mitsko dobo Leskovca – »leskovaški čudež«. Cone (Viktor Savić) in Dine (Nemanja Oliverić), prijatelja iz Leskovca, med I. svetovno vojno in po njej pristaneta na različnih koncih Evrope – Dine v Parizu, kjer izkusi svetovljansko joie de vivre, s filmom vred, Cone pa v Manchestru, kjer izkusi šokantni, osupljivi, prometejski tempo industrijskega kapitalizma.

The Innocents/De uskyldige

Ko vidite hladni, betonski, masivni, labirintni, brutalistični, distopični stanovanjski kompleks, prizorišče tega delikatnega norveškega hororčka, si rečete: katerega otroka pa tu ne bi zgrabila paranoja? Kateri otrok pa tu ne bi živel v večnem strahu za svoje preživetje? Kateri otrok pa tu ne bi razvil paranormalnih, »nadnaravnih« moči, tako rekoč superjunaških sposobnosti? Kakšne so možnosti, da ne postane nevarnejši in pošastnejši od tega kompleksa? Kakšne so možnosti, da De Palmova Carrie v tem kompleksu ne sreča Hanekejevega Belega traku? Ne, nič igrivega ni v vrtoglavi preciznosti teh nebotičnih bunkerjev. Otroci – mala Ida (Rakel Lenora Fløttum) in njena avtistična sestra Anna (Alva Brynsmo Ramstad), ki sta novi, ter Ben (Sam Ashraf) in Aisha (Mina Yasmin Bremseth Asheim), ki sta že »veterana« – so preveč zbegani, zanemarjeni, šikanirani in prepuščeni svoji iznajdljivosti, da bi lahko stegnili vrat in dognali, kaj je v tej noči sveta prav in kaj ne, zato se lahko zanesejo le na svoje skrivne, mračne, magične, telekinetične talente.

Luzzu

Jesmark (Jesmark Scicluna) je malteški ribič. Tudi njegov oče je bil ribič. Očetov oče prav tako. In očetovega očeta oče tudi. Ribe lovi z isto barko kot njegov oče, kot očetov oče in kot očetovega očeta oče. Tej – pisani, mavrični barki, ki jo vsake toliko popravi in zaflika in prepleska, se reče luzzu. Prenaša se iz roda v rod – kot produkcijsko sredstvo. Toda produkcijski odnosi so se zelo spremenili. Rib ni več toliko, kot jih je bilo – industrijski ribolov je morje precej osiromašil. Poleg tega je ribolov zategnila tudi Evropska unija – z novimi in novimi regulacijami. Jesmark ne ujame več dovolj – in če že ravno kaj ujame, to težko proda. Trg ni več na strani malih, neodvisnih ribičev. Hotele in restavracije oskrbujejo verige. Jesmark shaja vse težje – in njegov sinko, še čisto majhen, zelo bolan, potrebuje specialiste, ki stanejo. Socialni in zdravstveni sistem, ki so ga preorale neoliberalne politike, je hladen, brezoseben, »profesionalen«. Vsi so napeti, center ne drži več, družba ne tesni, pritiski so vse hujši, frustracije se kopičijo, soli ni več, kontejnerji – simboli novega globalnega kapitalizma – ravnodušno plujejo mimo.

»To je bila revolucionarna zamisel«

Federico Poillucci bo kmalu dopolnil 50 let, leta 1999, ko je soustanovil filmsko komisijo dežele Furlanije - Julijske krajine, pa je imel komaj 27 let. Leta 2003 je filmski komisiji dodal še prvi regijski filmski sklad v Italiji in se s tem izkazal za vizionarja: ta poteza je italijansko regijo, ki meji na Slovenijo, spremenila v priljubljeno destinacijo za snemanje filmov in nadaljevank, poleg večje prepoznavnosti pa ji je prinesla tudi kar nekaj turistov in denarja.

Priložnost za filmski bum

Mineva desetletje, odkar so se filmski delavci utaborili v vasicah na obeh straneh slovensko-italijanske meje in pričeli snemati celovečerni film Zoran, moj nečak idiot (Zoran, il mio nipote scemo). Tam se niso znašli po naključju. Najprej zato, ker se filmska zgodba dogaja prav tam, na podeželju na obmejnem območju, in obravnava stereotipe o življenju na obeh straneh meje. Poleg tega je režiser filma Matteo Oleotto domačin. Po več kot desetletju življenja v Rimu se je v Gorico vrnil prav zato, da bi v njeni okolici posnel svoj prvi celovečerec. Pa vendar je bil še tretji razlog, zakaj so ta film posneli ravno tam, na skrajnem zahodu Italije – šlo je za prav posebno zaobljubo.

Zadnjič videna živa

Kje je Liam Neeson, ko ga najbolj potrebujejo, boste vzkliknili deset minut po začetku trilerja Zadnjič videna živa, a vaš vzklik bo uslišan – Gerard Butler namreč malce kasneje mutira prav v Liama Neesona. Lahko bi mu bilo ime kar Liam Neeson, ne pa Will Spann. Will je uspešen poslovnež – iz ene nepremičnine naredi dve. Toda Liso (Jaimie Alexander), svojo ženo, je ob tem bogatenju malce zanemaril, tako da hoče pavzo. Čuti se neizpolnjeno. Rada bi bila sama. Tudi prevarala ga je. Ko jo pelje domov, k njenim staršem, ustavita na črpalki – Lisa skoči na stranišče, a se ne vrne. Izgine. Brez sledu. Kaj – si rečemo. Je to kazen za prešuštvo? No, to misteriozno in intrigantno situacijo smo sicer že videli, v nizozemskem trilerju Izginotje (1988) in v holivudskem rimejku (1993), v katerem so Gena Bervoetsa, Johanno ter Steege in Bernard-Pierra Donnadieuja zamenjali Kiefer Sutherland, Sandra Bullock in Jeff Bridges, toda vedno znova se je razveselimo – komaj čakamo, da vidimo, koliko lucidnosti bo pokazal film v razpletanju tega misterija (spomnite se le Mostowovega Breakdowna).

Loin du périph (The Takedown)

Tale francoski akcijski ringelšpil, v katerem se združita pariška policaja, Ousmane (Omar Sy) in François (Laurent Lafitte), ki se ne preneseta (drug drugega vseskozi vrtita »na žaru«), ne odkrije nič novega, toda ko se lepi na žanrske klišeje (na tiste iz Hillovega Pregona v San Franciscu in Bayevih Podlih fantov), to počne elegantno, inteligentno, ambiciozno in poskočno, s poznavalsko strastjo in živim smislom za atraktivne lokacije, moški narcizem in viralne replike, tako da vse staro izgleda presenetljivo sveže, še toliko bolj, ko protagonista podeželski umor pripelje do ruralne neonacistične skupine, ki pod pretvezo »domoljubja« napoveduje prenovo in prevlado bele rase – nič ni lepšega od adrenalinskega razbijanja neonacistov, rasistov in podobnih idiotov. Film tedaj še posebej oživi.

Poletje, ko sem se naučila leteti

Srbski režiser Radivoje Andrić je najprej posnel tri zelo uspešne, tako rekoč kultne filme, Tri palme za dve bitange i ribicu (1998), Munje! (2001) in Kad porastem biću kengur (2004), potem pa za skoraj dvajset let izginil – zdaj se vrača s Poletjem, ko sem se naučila leteti, čudovito razigranim in razsijanim mladinskim filmom, v katerem Sofija (Klara Hrvanović), dvanajstletna Beograjčanka, v grozi ugotovi, da bo morala poletje preživeti z »zateženo« babico Marijo (Olga Odanović), in za nameček ne ob črnogorskem morju, kjer je pričakovala »prvi poljub«, temveč na hrvaškem Hvaru (internet ne dela! komarji!), pri njeni sestri Luciji (Snježana Sinovčić) in enigmatičnem bratu Nikoli (Žarko Laušević), potemtakem v »tujih« in »travmatičnih« krajih in med »tujimi« ljudmi, toda tuje (in travmatično) je tako domačno (in tako hipstersko in tako katarzično), da ji razpre krila, s katerimi preleti mučne relikte razpada Jugoslavije, a tudi odraščanje je plavanje pod gladino, potapljanje v travme, tesnobe in nevroze, odmotavanje skrivnosti, prebijanje skozi kaos, prerojevanje.

Bull

Bull (Neil Maskell) je res bik, le da se v svoje tarče ne zaletava z rogovi, temveč z noži vseh velikosti in vseh ostrin. Ko se po desetih letih vrne, hoče nazaj svojega sina, ki sta mu ga nekdanja žena (Lois Brabin-Platt) in njen oče Norm, karizmatični lokalni gangster (David Hayman), odtujila in skrila, a kmalu je jasno, da hoče več kot le svojega sina. Njegovo zasliševanje tistih, ki kaj vedo, njegovo prebijanje proti sinu, njegovo obračunavanje z Normovimi silaki – vse to je torture porn. Bull, ki se res spozna na teror (nekoč je bil Normov eksekutor!) in ki po malem spominja na Michaela Cainea iz trilerja Ubijte Carterja, po malem pa na Clinta Eastwooda iz Bledega jezdeca, je stroj – hladen, stoičen, maničen, ravnodušen, učinkovit. In zato srhljiv. Deluje nenadno, gverilsko, srdito, fantomsko. Reže noge, roke, glave.

Triumf

Vladimir in Estragon, protagonista slovite Beckettove drame Čakajoč Godota (1953), »tragikomedije v dveh dejanjih«, sta z Godotom pod drevesom dogovorjena v soboto zvečer, toda ne vesta, katero soboto, to, naslednjo ali prejšnjo, če sploh v soboto – in če sploh pod tem drevesom. Sploh pa ne vesta, če je danes sobota – in če sobota sploh še obstaja. Vladimir in Estragon bi sicer odšla drugam, a ne moreta, ker sta dogovorjena z Godotom. Ko je ravnatelj Kumle, švedske strogo varovane ječe, igralca in režiserja Jana Jönsona leta 1985 pozval, naj v Kumli z jetniki uprizori kako gledališko predstavo, se je ta takoj odzval in začel z jetniki pripravljati Čakajoč Godota, toda le prvo dejanje, ker so mu Beckettovi agenti prodali le pravice za prvo dejanje. Vaje so trajale eno leto, Jönson, ki je iz množice kandidatov izbral najprepričljivejših pet (tiste, ki so najbolje obvladali nesmiselne monologe in tišine), pa je en passant srečal Becketta, ki je stanoval nasproti pariške ječe La Santé in ki je v trenutku, ko je izvedel, kaj se dogaja, zgrabil prtiček in nanj napisal, da mu daje pravice za obe dejanji – za celotno dramo.

Izginjanje

»Napisi padajo, padajo v blato, v dno naše stvarnosti, na tla sebičnosti, v prepad,« je pel Tomaž Pengov v pesmi Napisi padajo. Potem je omenil »blato našega časa« in »široka usta obljub« ter nadaljeval: »Napisi padajo, padajo, padajo.« In končal: »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Kaj vse to pomeni? Za kakšne napise gre? Pesem je izšla leta 1978 na singlici pri založbi ŠKUC – na drugi strani je bila Črna pega čez oči, uglasbitev pesmi Frana Milčinskega Ježka. Napisi padajo pa je bila uglasbitev pesmi koroškega pesnika Andreja Kokota, ki je lepo ujel tedanjo tesnobo koroških Slovencev in strahovlado koroškega Heimatdiensta, skrajno desničarske organizacije, slavilke etnično čiste Koroške. Napisi, ki padajo, so krajevne table z dvojezičnimi napisi – Heimatdienst zanje ni hotel slišati, kakor tudi ni hotel slišati za Slovence. Če ste vprašali Heimatdienst, potem so se koroški Slovenci leta 1920 na plebiscitu odločili za ponemčenje. Še huje: če ste vprašali Heimatdienst, potem na Koroškem sploh ni Slovencev. Obstajajo le tisti, ki so Windisch – »dobri«, »pridni« Slovenci, ki so se asimilirali in ponemčili. A to ni bilo še nič: Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme. Zato so heimatdienstovci podirali dvojezične napise – in to podiranje je spominjalo na nacistične pogrome in »kristalne noči«. Veliki protislovenski shodi, ki so jih prirejali, pa so spominjali na nacistične nürnberške baklade. Tistega v Celovcu – pompoznega, agresivnega in histeričnega Ortstafelsturma, napada na krajevne table – se je leta 1972 udeležilo več kot deset tisoč ljudi.

Snežni leopard

Sloviti fotograf Vincent Munier in slavljeni pisec Sylvain Tesson – oba Francoza – se odpravita v Tibet, kjer hočeta videti snežnega leoparda, »duha gor«, plenilca, ki slovi po svoji fantomski diskretnosti. Težko boste videli previdnejšega predatorja. In težko boste videli osamljenejšega predatorja – snežni leopard je veliki Gatsby živalskega kraljestva. Skrivnosten, ekstremen, graciozen, mitski, osamljen. Ne, ni ga lahko videti. Zanj velja znani rek: če si paranoik, še ne pomeni, da te ne preganjajo. Snežni leopard je res ogrožen. Še huje: tudi ko ga posnameš, ne veš, da si ga posnel. Tudi ko ga posnameš, ga ne vidiš. Skrit je na vidnem mestu – kot pismo v Poejevem Ukradenem pismu. Munier pokaže stare fotografije, na katerih se vidi snežnega leoparda, toda sam najprej leta in leta sploh ni videl (in vedel), da ga je posnel. Snežni leopard se povsem zlije z okoljem.

Antigona – Kako si upamo!

»Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu,« vzklikne Antigona, ki hoče na vsak način pokopati svojega brata Polinejka, izdajalca, čigar pokop je Kreon, vladar Teb, prepovedal. Toda Antigona, prepričana, da izpolnjuje voljo Bogov, vztraja – ne glede na strašne posledice. Hajmon, Kreontov sin (in Antigonin ženin), se nasadi na meč, Evridika, Kreontova žena, tudi, Antigona pa se obesi. Ne da sovraži – da ljubi, je na svetu! Slavoj Žižek, ki je pred nekaj leti tudi sam napisal svojo verzijo Antigone (in ki ne bi imel nič proti ženski voditeljici v slogu »okrutne« Device Orleanske), pravi, da je bilo osemnajsto stoletje Antigonino, devetnajsto Ojdipovo (kar je pogruntal tudi Freud), dvajseto pa spet Antigonino. Antigona je mit, nekaj dobrega, pozitivnega. Nič čudnega: ne da sovraži – da ljubi, je na svetu! »Nihče si ne drzne problematizirati Antigone. In to bi morali storiti,« pravi Žižek. Antigona je srečna, ne pa tragična oseba. »Umreti hoče častne smrti in želja se ji izpolni.« Antigona ni glas zatiranih. Ali kot slišimo: »Predraga Antigona, izključeni prav nič ne rabijo sočutja in skrbi privilegiranih. Nočejo, da drugi govore namesto njih. Ko si zanje govorila, si jih izdala še bolj kot tvoj stric – vzela si jim njihov glas.” Kreon “bolj pristno zastopa voljo in mnenje večine.« Kdo ali kaj bi bil danes Kreon? Bruselj, pravi Žižek: po eni strani deluje razsvetljeno (za abortus, poroke istospolnih ipd.), po drugi pa predpisuje strogo varčevanje – Kreon/ Bruselj je »globalni kapitalizem s človeškim obrazom«. Kdo ali kaj pa bi bila danes Antigona? Populistka, fundamentalistka – bila bi proti priseljencem, nastopala bi v imenu neke ožje identitete. Ja, tu bi bila, da ljubi, ne pa sovraži.

Top Gun: Maverick

Ko se v vojaški topgunski bazi zberejo najboljši ameriški vojaški piloti, pa potrebujejo učitelja, ki bi jim pokazal, kako napasti in uničiti tajni obrat za bogatenje urana (»pod nadzorom odpadniške države«), ki ga ni mogoče napasti in uničiti (in pri tem preživeti), koga pokličejo? Točno – Petea Mitchella, alias Mavericka (Tom Cruise), »najboljšega med najboljšimi«, »najhitrejšega človeka na svetu«, zdaj testnega pilota, ki je na koncu Top Guna (1986) Stingerju, svojemu nadrejenemu, rekel, da hoče postati učitelj. Stinger je vzkliknil le: »Bog nam pomagaj!« Mavericku je že po nekaj mesecih vse padlo iz rok, a ostal je maverick – teliček, odpadnik, upornik. In ko ga zdaj, v Mavericku, imerzivnem kot spomin na mladost, vsi ti najboljši piloti zagledajo, ga ne gledajo le tako, kot da vidijo Boga, temveč tako, kot da vidijo Toma Cruisea. Vanj strmijo. Še vedno bi lahko prodal veliko pilotskih jaken, sončnih očal, kawasakijev in topless plakatov. Še vedno je zaletav, prebojen, neustrašen, nadzvočen, nepokoren, ravnodušen do hierarhij, tekmovalen, eksperimentalen, brezmejen, nevaren.

Požigalka

Stephen King je leta 1980 objavil Firestarterja, roman o mali Charlie, pirokinetični deklici, hčerki telepatskih/telekinetičnih staršev, ki jo skuša tajna vladna združba preleviti v orožje za množično uničevanje – Charlie lahko s »pogledom« zažge ljudi in stali krogle. Njen »talent« je neprecenljiv. Štiri leta kasneje so ga ekranizirali, toda film – pri nas naslovljen Nekontrolirana moč in poln prestižnih zvezd (David Keith, Drew Barrymore, Heather Locklear, Martin Sheen, George C. Scott, Art Carney, Louise Fletcher) – se ni premaknil. Bil je suhoparen in razglašen, prepogosto nelogičen in brez tempa, mrtev ob prihodu – le elektronski soundtrack nemškega benda Tangerine Dream je ustvarjal vtis, da se dogaja nekaj napetega, intrigantnega, urgentnega.

Polje strahu

V Kocki, ki jo je leta 1997 posnel Vincenzo Natali, se šest oseb – popolnih neznancev, ki ne vedo, kdo so – zbudi v kocki, za katero se izkaže, da je labirint. Ta zaplet so potem reciklirali številni trilerji in šokerji – popolni neznanci so se prebujali na vsemogočih lokacijah. V Polju strahu se prebudijo na orjaškem koruznem polju. Ja, šest jih je. Ja, ne poznajo se. Ja, nimajo pojma, kdo so in kako so tja prišli (eni se spoznajo na računalnike, drugi na ubijanje, eni izgledajo živi, drugi mrtvi). Ja, za koruzno polje se izkaže, da je labirint. Ja, neznanci se skušajo prebiti skozi labirint, pri čemer jih čakajo grizlijevski testi – tudi torture porn, se razume.