Moj najboljši profil

Claire (Juliette Binoche) je petdesetletna profesorica, ki svoji psihoterapevtki (Nicole Garcia) razkrije, da so jo moški odpisali. Najprej jo je zapustil mož – ker si je omislil mlajšo, precej mlajšo. Potem jo je zapustil še Ludo (Guillaume Gouix), mlajši, precej mlajši ljubimec – ker bi ji lahko bil sin. Konec seksa! Vsaj tako misli. Občutek ima, da je odklopljena od sveta, da je izgubila povezavo – ja, da je diskonektana. Čas je, da se poveže. Na srečo namreč obstaja nekaj, kar je boljše od maščevanja in seksa – facebook. Na socialnih omrežjih si lahko kdorkoli – in tudi zapelješ lahko kogarkoli. In Claire, strašno osamljena in potrta, si omisli novo, digitalno, virtualno identiteto, ali natančneje: na facebooku ustvari lažni profil ter se začne predstavljati kot manekensko krasna 24-letna Clara. Jasno, zapeljati skuša svojega nekdanjega ljubimca, ki ne pade v past, v katero pa – na štrbunk! – pade Alex (François Civil), njegov sostanovalec in prijatelj.

Nemir

Nemir, debut Andraža Kadunca, izgleda tako, kot bi namige pobiral pri Hopperjevih Golih v sedlu: diler, potovanje, droge, potovanje, veliko glasbe, potovanje, psihedelično opotekanje po ulicah (à la “Mardi Gras”), potovanje in še enkrat potovanje, le da ne z motocikli, temveč z barko, barko in še enkrat barko. Če pa bi skušal Nemir opisati v jeziku slovenske filmske zgodovine, potem bi rekel, da se začne kot Šterkov Ekspres, ekspres (fant sreča dekle), nadaljuje kot Ranflova Mrtva ladja (par obtiči na barki) in konča kot Hladnikov Peščeni grad (trip v troje).

Zamera

Zamera, reboot holivudskega rimejka japonskega šokerja, ki je dobil številna nadaljevanja in ki sploh ni bil tako blazno dober, da bi nujno terjal vsa tista nadaljevanja, holivudski rimejk in reboot, še enkrat ponovi zgodbo o dolgolasem “prekletstvu”, maščevalni “zameri” duhov (ljudi, ki so umrli v krču jeze) in okuženi pensilvanski hiši (ki izmuči, obnori in pobije stanovalce), toda na nenapet, repetitiven, dolgočasno nekronološki, že kar perverzno nenavdahnjen in skoraj folkloren način.

Stieg Larsson: mož, ki se je igral z ognjem

Stieg Larsson je zablestel s trilogijo Millenium (Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem, Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo), ki je postala globalni fenomen in prava industrija, a sam dividend ni žel, saj je umrl še pred izidom prve knjige. Če bi preživel, pravi neki njegov prijatelj v dokumentarcu Stieg Larsson: mož, ki se je igral z ognjem, bi imel kakih 200, 300 milijonov evrov – kupil bi si hiško, nekaj bi dal na stran za stara leta, vse ostalo pa bi investiral v revijo Expo. Pomeni, da bi vse svoje bogastvo investiral v boj proti neonacizmu in rasizmu – revija Expo je namreč vztrajno, sistematično in neustrašno razkrinkavala neonacistične in rasistične skupine, ki so se pojavljale na Švedskem. Manični mikroskop za detektiranje in razkrinkavanje švedskih neonacistov in rasistov pa je bil prav Larsson, ki je dobesedno svetil v najtemnejše kote Švedske.

Nevidno življenje Evridike

So danes, v času interneta, facebooka in socialnih omrežij, sploh še mogoče melodrame? Nevidno življenje Evridike danes ne bi bilo mogoče, ali natančneje: Nevidno življenje Evridike ne bi bilo mogoče, če bi se dogajalo danes, v času interneta, facebooka in socialnih omrežij. Če bi se namreč dogajalo danes, bi ga bilo konec že po nekaj minutah – Eurídice (Carol Duarte) in Guida (Julia Stockler), “izgubljeni” sestri Gusmão, bi se takoj našli. Takoj bi vzpostavili stik. Takoj bi ugotovili, da živita v istem mestu. In ja, takoj bi ugotovili, da sta zdajle v isti restavraciji. Ker pa se dogaja v petdesetih (in šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih itd.), se v tisti restavraciji – v res antologijskem prizoru! – ne srečata, saj sta prepričani, da živita daleč druga od druge in da sta srečni.

1917

V Cankarjevi črtici Kostanj posebne sorte, objavljeni v Podobah iz sanj, enooka Marjeta sanja, da po kostanju, ki stoji zunaj mesta, leze zlat hrošč. “Leze od tal, po deblu, na to vejo, na drugo; in mahoma je bilo zlatih hroščev toliko, da je bilo skoraj listov premalo; na vsakem se je sončil po en cekin.” Zato se zjutraj z rovnico in motiko odpravi tja in začne kopati, kopati in kopati, “Bog se usmili, do ranega jutra,” dokler ni slišati le še njenega silovitega krika. “Joj, ljudjé božji! Joj, prejoj!” Vidi pa tole: “Vse nedaleč krog kostanja je bila zemlja razkopana in razorana za najmanj pol sežnja nagloboko. Med mogočnimi koreninami, ki so se vile in bahale brezkončno na vse strani, so se kopičile same človeške lobanje; tiste jame, v katerih so bile nekdaj oči, so bile polne prsti in blata: iz nekaterih je vzklila trava kar čez noč. Druge kosti so bile vsekrižem razmetane, tako da bi nihče ne mogel razbistriti, h kateri lobanji sodijo. Objemala se je rama z gležnjem. Teh belih, mirnih, od prsti in črvov oskrunjenih reči pa je bilo toliko, da se jih ni dalo prešteti.

Polsestra

Polsestra, ne ravno Koreedova Sestrica, je brutalna komedija o dveh izolskih polsestrah, ki sta prepričani, da sta druga drugi ukradli življenje. Neža (Liza Marijina), nesojena komunikologinja, je divja, agresivna, konfliktna, jezna, veganska, brez talenta za prijateljstvo, o njej se govori vsemogoče, vse ji gre na živce, s turisti vred – hitro potegne nož. Če bi bila Marlon Brando, The Wild One, in bi jo vprašali, komu ali čemu se upira, bi odvrnila: “Whadda you got?” Oče (Peter Musevski) jo je imel z Albanko (Labina Mitevska), zato je morala požreti veliko nacionalističnega, šovinističnega sranja.

Vohuni pod krinko

Običajno ob koncu leta vzleti nova bondiada, toda lani je ni bilo. Dobro pa vemo, kaj se zgodi, ko ni Jamesa Bonda – hitro ga skuša kdo nadomestiti. Ali bolje rečeno: nekdo skuša na hitro vnovčiti njegovo odsotnost. Če ne gre drugače, ga parodira. Saj veste – kot Johnny English. A lani se celo Johnny English ni prikazal. Kar je bila seveda lepa priložnost, da Jamesa Bonda nadomesti Lance Sterling – animirani lik, tajni agent št. 1, ne britanski, temveč ameriški, toda skuliran, junaški, neustrašen, eleganten, egoističen, spektakelski, nepremagljiv, oborožen z “igračkami”, ki mu jih dobavlja “Q”, no, Walter (Beckett!). Velikega diabolika Ernsta Stavra Blofelda zamenja nič manj diabolični – in nič manj kameleonski, pa tudi nič manj maščevalni – Killian, ki si prisvoji vsemogočno orožje (kako blofeldsko!), za katerim potem plane Lance, ki ga Walter “nehote” prelevi v goloba, tako da po novem istočasno vidi Walterja in svojo rit.

Webbrov mjuzikl bi morda preživel, če bi ga posneli v obliki resničnostnega šova 

Ko sem pogledal na IMDb, je imel film Cats oceno 2,6. Kaj? Le 2,6? Filmi, ki imajo oceno 2,6, ne pridejo v kino. Filmov, ki imajo oceno 2,6, ne gledaš. Iskreno rečeno – filmov, ki imajo oceno sploh 2,6, ne snemajo. General Commander, zadnji film Stevena Seagala, je tako slab, da ne more biti več niti guilty pleasure, pa ima oceno 3,5. Soba, bedarija Tommyja Wiseauja, ima oceno 3,7, pa velja za “najslabši film vseh časov”. Plan 9 from Outer Space, osupljivo amaterski sci-fi Edwarda D. Wooda, ima oceno 4.0, pa je prej, pred Sobo, veljal za “najslabši film vseh časov”. Je mogoče, da je film Cats, posnet po slovitem, že kar pregovornem konceptualnem mjuziklu Andrewa Lloyda Webbra (le trije mjuzikli v zgodovini Broadwaya so imeli več repriz!), slabši od zadnjega Stevena Seagala – in da je slabši tako od aktualnega kot nekdanjega “najslabšega filma vseh časov”? Je mogoče, da je imelo toliko ljudi občutek, da so videli najslabši “najslabši film vseh časov”? Ni kaj, ocena 2,6 je signal, da je spektakel Cats spektakularno – kritiško in komercialno – propadel. Pa bi nas moralo to čisto zares presenetiti – ali celo šokirati in zaprepasti? Kje neki!

Pat in Mat: Zimske radosti

V letošnji ponudbi slovenskih kinematografov se je – vsaj ob koncu leta – zgodilo nekaj presenetljivega: božičnih filmov skoraj ni bilo. Videli smo le Črni božič, feministični reboot Clarkovega kultnega slasherja, in Last Christmas, nedomiselno ekranizacijo istoimenskega štikla dua Wham!. Dodajte še češko stop-motion animacijo Zimske radosti, ki tretjič združi Pata in Mata, simpatična “sama svoja mojstra”, tokrat – ob snežaku, igluju, savni ipd. – zasedena tudi s pakiranjem božične jelke, daril in ognjemeta, toda na svoj tatijevsko neroden, optimističen, inovativen, nem, neutruden, socialističen način. Pat in Mat izgledata kot ultimativna socialista, kar je ironično, če pomislite, da sta bila v času češkoslovaškega socializma strogo prepovedana – ker nista kazala dovolj socialistične zavesti.

Široko zaprte oči

Vsi so pričakovali, da bo Stanley Kubrick s Široko zaprtimi očmi za erotiko naredil to, kar je z Odisejo v vesolju naredil za sci-fi, še toliko bolj, ker je Nicole Kidman razkrila, da so nekateri erotični prizori “skoraj pornografski” in da za “kakega drugega režiserja ne bi šla tako daleč.” Pričakovali so, da bo Kubrick zrušil tabuje. Da bo posnel milenijsko verzijo Zadnjega tanga v Parizu. Da se bosta Tom Cruise in Nicole Kidman – alias zakonca Harford, Bill in Alice – dajala dol. Da bosta šla do konca. Zakaj so vsi računali na rušenje seksualnih tabujev, ni jasno. Kateri tabu pa pri seksu v vseh teh letih in v vseh teh filmih še ni bil zrušen? Je mogoče pri seksu sploh še kaj zrušiti?

One so bombe

Leta 2016, ko je gibanje #MeToo “čistilo” Hollywood, se je izkazalo, da Fox News ne slovi le kot trdnjava desničarskega, patriotskega, etnonacionalističnega populizma, temveč tudi kot bordel, saj so številne ženske, zaposlene pri Foxu, z voditeljicama Megyn Kelly (Charlize Theron) in Gretchen Carlson (Nicole Kidman) vred, sklenile, da bodo Foxovega direktorja Rogerja Ailesa (John Lithgow) in druge Foxove vladarje tožile zaradi spolnega nadlegovanja in izsiljevanja, kar je bilo “šokantno”, “tvegano” in “junaško”, toda filma One so bombe to, da so te ženske zelo dolgo same oportunistično prikrivale spolno nasilje, da so ves čas pristajale na Foxov “prozorni” format (obvezni dekolteji, minice, gole noge, petke, dolgi lasje) in da so dolgo same “oralno” razširjale umazano, toksično, svinjsko patriarhalno-seksistično-rasistično ideologijo, ne zanima. Kul, da so tožile prasce, a tudi njih bi lahko kdo tožil. Žrtev njihovega “foxovskega” nadlegovanja je bilo veliko.

Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja

Spet hoče nekdo – tokrat Kylo Ren (Adam Driver) in sile Prvega reda – zavladati “galaksiji daleč, daleč stran”, spet se vrne Vladar (Palpatine!), spet je izstreljena krogla proti zadnjemu Jediju (no, Jedijevki), republiki spet grozi uničenje, “temna stran Sile” spet zapeljuje, spet so potrebna žrtvovanja, vstaje in upanje. Vzpon Skywalkerja, deveti in “sklepni” del sage o Vojni zvezd, je tipični sodobni blockbuster, obseden in zasičen sam s seboj in svojo popkulturno pomembnostjo. Prvič, hiperaktiven je, ekscesen in nagneten, toda na nenapet, nametan, nagačen in genialno dolgočasen način. Številne reči se zgodijo le zato, da se zgodijo – brez repa in glave. A tudi novi liki, novi planeti in nove digresije so le non sequiturji, ki se izgovarjajo na hyperspace. Drugič, zgodi se veliko, a nič novega ali originalnega – film se prav manično trudi, da bi nas “presenečal” z znanim in domačnim (mečevanje! vaderjevsko sopihanje! tajni planeti!).

»Slišal sem, da pleskaš hiše«

Martin Scorsese je leta 1990 posnel Dobre fante, film o vzponu in propadu gangsterske tolpe. Pet let kasneje je posnel Kazino, film o vzponu in propadu gangsterske tolpe. Zdelo se je, kot da skuša kanalizirati dobre, stare, perverzne gangsterske klasike iz tridesetih let prejšnjega stoletja, Malega Cezarja, Državnega sovražnika in Moža z brazgotino, ki so popisovali vzpone in propade karizmatičnih gangsterjev in v katerih so morali gangsterji na koncu umreti, saj filmi niso smeli ustvarjati vtisa, da se zločin izplača.

Jumanji: Naslednja stopnja

Najstnike spet – tako kot v Jumanjiju (2017), rimejku onega Jumanjija (1995), ki ga je pred leti pilotiral Robin Williams – potegne v “magično” videoigro, v kateri dobijo atraktivne avatarje, a tokrat tja noter ne potegne le njih, temveč tudi veterana Dannyja DeVita in Dannyja Gloverja, ki prav tako dobita atraktivna, presenetljiva, kontraintuitivna avatarja: prvega v vzporednem, virtualnem svetu, polnem džungelsko-puščavskih pustolovščin v večno “eksotičnem” tretjem svetu (viseči most iz Indiane Jonesa in templja smrti predvidljivo mutira v množico visečih mostov, akrobatskih, a niti malo cliffhangerskih), impersonira Dwayne Johnson, drugega pa Kevin Hart. V tem “eksotičnem” svetu je dovoljeno vse – tu belci postajajo črnci, črnci belci (Fridgea, ki ga igra Ser’Darius Blain, impersonira Jack Black), moški ženske (Spencerja, ki ga igra Alex Wolff, impersonira Awkwafina, v njenem telesu pa potem konča še Danny DeVito!). Spolna identiteta je fluidna – rasna tudi. Tu, v “eksotičnem” svetu, je vse mogoče.

Resnica

Hirokazu Kore-eda, japonski auteur, ki je vse svoje prejšnje filme posnel na Japonskem (Tatiči, Nihče ne ve, Kakršen oče, takšen sin, Sestrica, Po nevihti, Tretji umor itd.), je Resnico posnel v Franciji – in uspel. Hočem reči: uspelo mu je posneti popolni francoski film. Ne, to ni film, ob katerem bi vzkliknili, ‘ah, tipični Kore-edov film!’, temveč film, ob katerem vzdihnete, ‘oh, tipični francoski film!’. V dobrem in zlu. Catherine Deneuve in Juliette Binoche igrata mater in hčer, zato pričakujte emocionalni prestiž, grenkosladko comédie dramatique, malo nočno glasbo in gladke, sočne, bujne, burne, tekoče, ne pretirano kontroverzne duele, še toliko bolj, ker Deneuve igra slovito, mitomansko, brezhibno samoobvladano filmsko zvezdnico (samo sebe!), ki je pravkar objavila avtobiografijo (Resnica), v kateri pri triinsedemdesetih laže, kot Trump teče, in ki svoji hčerki, scenaristki, poročeni z ozdravljenim, ne ravno uspešnim ameriškim TV-igralcem (Ethan Hawke), še vedno ne pusti dihati.

Portret mladenke v ognju

Portret mladenke v ognju je zgodba o dveh mladenkah, Marianne (Noémie Merlant) in Héloïse (Adèle Haenel), ki si skušata druga drugo čim bolje, čim natančneje in čim bolj doživeto zapomniti. Še več: druga drugo si skušata vklesati in sportretirati v spomin. Zato si druga drugo neprestano ogledujeta. Nobenega detajla nočeta zamuditi. Nobene poteze, nobenega tika, nobenega odtenka kože, nobenega kodra, nobene dlake. Dlačice. S pogledi se objemata, slačita, oblačita. Ko sta sami (ko moški izginejo), je svet njun. Ko sta goli, izgledata tako, kot da bi ju kdo naslikal. Ko se ljubita, vesta, da to ne bo trajalo. Zato si skušata vse to čim bolj vtisniti v spomin.

Slavna medvedja zasedba Sicilije

Velevažno obvestilo: če imate otroke, naj si obvezno ogledajo Slavno medvedjo zasedbo Sicilije, izredno animacijo, ki temelji na klasiki Dina Buzzatija in v kateri se Gedeone, italijanski zabavljač, kralj commedie dell’arte, prelevi v Šeherezado – ko namreč pade v kremplje orjaškemu sicilijanskemu medvedu, mu začne hitro pripovedovati “inspirativno” zgodbo o tem, kako so medvedje okupirali Sicilijo, kako so zrušili tirana, kako jim je oblast zavrtela glave in kako so potem obupali nad vse preveč človeškimi prijemi, ki bi jih morali uporabljati, če bi hoteli ostati na oblasti.

Aeronavta

Predstavljajte si, da bi Spielberg Lov za izgubljenim zakladom nenehno prekinjal s flešbeki – ultimativni pustolovski film ne bi bil več ultimativen. Flešbeki bi ga ustavljali, hromili. Napetost bi presahnila, vrtoglavica pojenjala, bojevniška ekstaza splahnela. To se zgodi v Aeronavtih – akcijo, veliko pustolovščino, nenehno prekinjajo flešbeki. Predstavljajte si, da bi Alfonso Cuaron Gravitacijo nenehno prekinjal s flešbeki – in film Aeronavta spominja prav na Gravitacijo, no, na viktorijansko verzijo Gravitacije. James Glaisher (Eddie Redmayne), pionirski meteorolog, zapeti, zategnjeni, suhoparni, asocialni “nori znanstvenik”, skuša leta 1862 nejevernim akademikom – sodobnikom članov kluba Reform iz Vernove klasike V osemdesetih dneh okoli sveta – dokazati, da je mogoče vreme zelo natančno, tako rekoč znanstveno napovedati, zato sklene, da se bo z balonom pognal v vrtoglave višine in opravil vse potrebne meritve, še preden pa odrine, se mu v košari pridruži Amelia Wren (Felicity Jones), živahna, sproščena, frajgajstovska, akrobatska pustolovka, feministična verzija Indiane Jonesa.

Črni božič

Za predbožično moro na monumentalnem kolidžu Hawthorne, ki se ponaša z 200 leti tradicije, poskrbi moški, ki se spravi na ženske. Ali natančneje: maskirani morilec – tak, kakršnega ste videli v Kriku ali pa v slasherju Vem, kaj ste zagrešili lansko poletje – začne pobijati študentke. Ženske mu gredo na živce, zlasti tiste, ki niso ubogljive in vodljive. Psycho je gotovo član “moškega gibanja”, ki bi gibanje #MeToo najraje kar razstrelil, si mislimo, še toliko bolj, ker nas Črni božič – še en reboot Clarkove istoimenske klasike iz leta 1974 (modela za Carpenterjevo Noč čarovnic), sicer produkcija hiše grozljivk Blumhouse – že takoj na začetku odpelje v predavalnico, v kateri se gnetejo mizoginični profesor (Cary Elwes), peticija, ki jo podpisujejo ozaveščeni študenti in študentke, ter fraze “kultura kot obramba proti ženskam”, “moška civilizacija” in “ženske živijo v moškem svetu”.

Novo suženjstvo

Rickyju (Kris Hitchen), brezposelnemu delavcu iz Newcastla, se ponudi priložnost, da začne delati “zase”, da torej postane sam svoj direktor. Za neko orjaško skladišče – predstavljajte si Amazon ali kaj takega – naj bi začel razvažati pakete. Vsemogoče. Kar pač ljudje naročijo. Telefone. Take reči. Odprl bo svoje podjetje – prestopil bo med samozaposlene. “Ne boš delal za nas, temveč z nami,” mu rečejo. Kul! Dobro boš zaslužil, dodajo. Fantastično! Če hočeš zaslužiti še bolje, si kupi svoj kombi, še navržejo. In res, proda ženin avto, da lahko plača depozit za kombi. Zdaj bo končno podjetnik, “gospodar svoje usode”, kot mu rečejo – in gospodar svojega časa. A kot se izkaže, je to le past: bolj ko dela z njimi, bolj dela za njih. Bolj ko dela “zase”, bolj izgleda kot stroj. Dela namreč cele dneve (in noči), časa nima več, nobene dostave ne sme zamuditi, za vsako napako ali zamudo ga finančno kaznujejo, socialne varnosti ni več, delovni pogoji so vse slabši, vsi zakoni so proti njemu, tveganja so vse hujša, vanj se steguje depresija, življenje postane stresno, družina mu začne razpadati, bogastva – “britanskega sna” – pa ni in ni.

iOtok

“Poleti imamo občutek, da otok ni naš in da do njega nimamo pravice,” dahne neki Biševljan, ki zveni kot kak Benečan – turizem jim je ugrabil mesto, zrak, življenje. Biševo – bajni, rajski, kinetični jadranski otoček, čigar fotografija bi lahko v enciklopedijah stala zraven gesla “utopija” – turisti preplavijo le poleti, ko se zapodijo v famozno Modro špiljo (“a must-see”), toda z vsem tem profitira le Komiža na sosednjem Visu. Kaj je pridobilo Biševo v vsej tej silni zgodovini turizma? Nič: “Kilometer in pol asfalta ter nekaj prstov betona.” Zato Biševljani sklenejo, da bodo ustanovili mestni odbor, tako da bodo lahko s svojimi zahtevami v Komiži nastopali enotno, odločno in neomajno, kot “združeni otočani”.

Playmobil film

Bojna ladja, Jem in Hologrami, G.I. Joe, Transformerji, Lego film – vse to so filmi, posneti po igračah. Dodajte še Playmobil film. A ne pričakujte nič strašnega, še manj domiselnega ali originalnega: če ste videli Lego film, potem ste že videli tudi Playmobil film. Playmobil film namreč izgleda kot generična, niti malo magična imitacija Lego filma.

Last Christmas

Na začetku božičnega filma Last Christmas piše, da ga je navdihnil štikel Last Christmas, ki ga je tam nekje sredi osemdesetih izvajal duo Wham! (George Michael & Andrew Ridgeley). Že res, da v filmu nekajkrat slišimo štikel Last Christmas (in druge štikle Georgea Michaela, ki je menda Emmi Thompson, koscenaristki tega filma, tik pred smrtjo prižgal zeleno luč), toda film, baziran v Londonu, je v resnici precej bolj navdihnila Caprova božična klasika Življenje je čudovito, v kateri obupanega Georgea Baileyja (James Stewart), bančnega uslužbenca iz zakotnega Bedford Fallsa, ki je prepričan, da je zamudil vse priložnosti, pred samomorom reši angel Clarence (Henry Travers), ki mu pokaže, kaj bi se zgodilo, če se ne bi nikoli rodil. Nekateri ljudje bi se zapili, nekateri bi umrli, nekateri bi pristali v ječi, nekateri bi izginili, nekateri bi se ločili, nekaterim bi se zmešalo – in to le zato, ker jih George ne bi mogel rešiti. Vse to so bile “priložnosti”, ki jih je izkoristil. Njegovo življenje je dejansko bilo avantura. Njegovo življenje je dejansko bilo junaško in uspešno. Kot dahne angel: “Vidiš, George, imel si čudovito življenje.”

Nož v hrbet

Umor mogočnega patriarha, dediščina, šibki alibiji, skrivne fotke, policaji, ki brcajo v temo, psi, ki ne lajajo, flešbeki “usodne” noči, prepojene s polslišnimi prepiri, trkanji, škripanji, čudnimi ropoti, rahlimi spanci in grožnjami (“Svarim te!”), skrivnostni prihodi in odhodi, izsiljevanja, grozilna pisemca (“Vem, kaj si storila!”), morfij, toksikološko poročilo, lažni noži, tajni prehodi, partije goja, kaplja krvi na vezalkah, požar, nove in nove časovnice umora, rašomonske verzije tega, kar naj bi se zgodilo, in privatni detektiv, ki čaka, da se nekdo izda, le da težav z želodcem tokrat nima on: Nož v hrbet izgleda kot ultimativna verzija Umora na Orient ekspresu. Tisti vlak, Orient ekspres, mutira v podeželsko gotsko palačo, v kateri najdejo karizmatičnega, zelo uspešnega in bogatega pisca kriminalk Harlana Thrombeyja (Christopher Plummer) – mrtvega. S prerezanim vratom. Samomor, pravijo.

Svet se je tako skrčil, da ni več naključij, tudi Slovenija se je skrčila

“Svet se je tako skrčil, da ni več naključij,” pravi Sven (Ivo Barišič), ostareli gledališki igralec, “trinogi pes, čakajoč na odstrel”. Slovenija se je definitivno tako skrčila: Leon (Primož Vrhovec), kriminalist na robu živčnega zloma (zjeban, vzkipljiv, makiavelističen, z mučno preteklostjo, partnerko, ki jo igra Jana Zupančič, ljubico, ki jo igra Katarina Stegnar, in večno cigareto v ustih, “prvi v družini, ki ni končal na igli”), namreč zlahka najde povezave med deložacijo nekega barakarskega kvarta, policijo, podžupanom, “korporacijo” in “največjim mestnim gradbenim projektom”. Prav res, naključij ni več. Problem je le v tem, da Leon – in kasneje Urban Pavlov (Uroš Fürst), njegov nadrejeni, ki ga “presenetljivo”, a antiklimaktično “nasledi” pri preiskavi – te povezave najde res preveč zlahka, ali bolje rečeno: film ga do teh hobotniških povezav pripelje brez napetosti in brez prave dramaturgije, tudi brez lucidnosti ali kakih silnih miselnih naporov, na način deus ex machina, za svoje dobro preveč na silo.

Animateka

Ko mali Jakob ostane sam doma, na svoje veliko presenečenje – no, na svojo veliko grozo – ugotovi, da bodo v parku, ki se razteza v predmestju Rige, postavili nebotičnik, ki bo kakopak vse spremenil. Ljudje se bodo odselili, kapital bo vse preoral in prekopal (okej, “renoviral” in “izboljšal”), skupnosti, v kateri se vsi poznajo, bo konec. Sosesko čaka gentrifikacija, ki jo skuša Jakob s sestrično Mimi in govorečimi – še kako čutečimi – psi preprečiti.

Ledeno kraljestvo II

Ledeno kraljestvo je bilo tako velik hit, da so ga prelevili v videoigrice, igrače, broadwayski mjuzikl in atrakcijo v tematskih parkih, a pričakovali bi, da ga bodo prelevili kar v tematski park – Ledeno kraljestvo je namreč samo na velikih platnih pridelalo 1.27 milijarde dolarjev. Večjega animiranega hita zgodovina ne pomni. Disney je že z originalom zaslužil toliko, da mu nadaljevanja sploh ne bi bilo treba posneti, a ga je – in ga okrasil s štiklom Into the Unknown. Po naše: V neznano. Kar je fake news – Ledeno kraljestvo II je potovanje v že znano. Princesi, sestri Elza in Ana, Krištof, snežak Olaf in jelen Sven – vsi nekaj let starejši – iz kraljestva odpotujejo v “začarani” gozd (Enchanted Forest), kjer naj bi koreninile Elzine “čarobne” moči, toda gozd, v katerem živijo mirna, naivna, ljubka, ustrežljiva bitja, še najbolj spominja na eksotične kolonije, v katere se je v Disneyjevih stripih pustolovsko odpravljal Jaka Racman in tam potem odkrival “primitivna” ljudstva, ki svojih “čarobnih” moči – svojih zlatih zakladov – niso potrebovala, zato so jih z veseljem prepuščala zavojevalcem, ki so tako zlahka dokapitalizirali, opolnomočili in rešili svoje kraljestvo.

Parazit

Korejski Parazit, zmagovalec letošnjega festivala v Cannesu, se dogaja v kapitalizmu. V svetu strašne ekonomske neenakosti. V svetu dirke navzdol. V svetu, v katerem je malo zmagovalcev in veliko poražencev. Je kaj bolj distopičnega od kapitalizma? Ne. In v tem distopičnem svetu – svetu strašne ekonomske neenakosti, dirke navzdol in zmagovalcev – se dogaja Parazit, ki ga je posnel veliki Bong Joon-ho, avtor sodobnih klasik, kot so Spomini na umor, Gostitelj, Mati, Okja in Ledeni vlak. Če ste jih videli, potem veste, da vas čaka nekaj nepredvidljivega, lucidnega, temeljitega, kinetičnega in alternativnega, distopičnega.

Kraljestvo severnega jelenčka

Ko se severni jelenček skoti, ima pet minut, da se postavi na tace, pet minut, da shodi, in pet minut, da steče in splava. Okrog njega so ledeni arktični mraz, podnebne spremembe in plenilci, od medvedov in žeruhov do volkov. In ta “primarna” scena se mu potem ponavlja vse življenje – vsak dan, vsako uro, vsak trenutek. Ajlo je tak severni jelenček, Kraljestvo severnega jelenčka – “naravni” film v slogu Davida Attenborougha – pa spremlja prvo leto njegovega življenja, toda ne na animiran način, temveč v živo, kar seveda pomeni, da se tudi vsi macbethovski trenutki “življenjskega kroga” zgodijo v živo. Severni jeleni, z Ajlom vred, so neukročeni – volkovi pa tudi. Tako kot severni jeleni ne vedo, da bi morali vleči Božičkove sani, volkovi ne vedo, da bodo tole gledali tudi mali vegetarijančki.