Izven igrišča

Emilio Estevez – se ga še kdo spomni? Elijev ogenj? no? – je pred skoraj tridesetimi leti v filmu The Mighty Ducks igral odvetnika, ki laže, išče “luknje”, goljufa, blefira. Na vsak način hoče zmagovati. Kompenzirati skuša svoj hokejski polom – v gimnaziji je bil velik hokejski zvezdnik, a je zamočil, saj v odločilnem trenutku ni zadel. Potem pa pijan povzroči nesrečo in sodnik ga obsodi na družbeno koristno delo – neko povsem razštelano, nedisciplinirano, neobetavno šolsko hokejsko ekipo, imenovano The Mighty Ducks, mora spraviti v red. Kar je priložnost za zmagovanje, obračun z “notranjimi” demoni – in odrešitev. Film The Mighty Ducks je bil za otroke, potemtakem otroški, ali če hočete, mladinski film. Gavin O’Connor, avtor robustnih, smrtno resnih dram (Čast in slave, Bojevnik), pa je zdaj posnel robustno, smrtno resno reimaginacijo tega Disneyjevega hita, ki je pognal številna nadaljevanja, animirano serijo in celo anaheimsko hokejsko ekipo.

Posebni

Dekle teče po pariških ulicah – vsa je zadihana, panična, zmedena. Jo preganjajo? Policija? Kriminalci? Ne, ko omahne, jo dohitijo njeni socialni skrbniki – dekle je “posebna”. Avtistka. Joseph (Benjamin Lesieur) je prav tako avtist: pravkar je dobil službo, a med vožnjo z metrojem vedno vključi alarm. To je njegova obsesija. Ne edina – neskončno tudi uživa v gledanju starih reklam. In stalno sprašuje: “Ali lahko udarim mamo?” Valentin (Marco Locatelli) ima na glavi čelado – vsake toliko se začne z glavo zaletavati v steno. To je njegova obsesija. Vsi ti avtisti so tako “posebni”, da je sistem obupal nad njimi, zato zanje skrbita Bruno (Vincent Cassel) in Malik (Reda Kateb), jud in musliman, najboljša prijatelja, ki vodita vsak svojo neprofitno organizacijo.

Klic divjine

Klic divjine je precej staromodna in zmehčana verzija Londonove klasike (1903), toda prežgana z digitalno revolucijo, kar seveda pomeni, da so vse živali (vključno s psom Buckom, sicer “sužnjem” krutih zlatokopov, zlate mrzlice in vprežne pošte), ki so bile v prejšnjih verzijah žive, po novem digitalne, čudno ne-žive in ringelšpilsko antropomorfne (nenehno čakamo, da bodo spregovorile), to pa film prelevi v polbrata Knjige v džungli, ojačane s klicami Lova za izgubljenim zakladom, saj Johna Thorntona, zapitega melanholika, ki svojo žalost utaplja v “zlati” divjini (Aljaska, Yukon), igra Harrison Ford, veteran Vojne zvezd, ki išče “duhovni” zaklad in ki le še enkrat potrdi, da se zna zelo lepo in prepričljivo pogovarjati s specialnimi efekti.

Tommaso

Gotovo se spomnite ameriških filmov, v katerih se Američani, ki jih je Amerika utrudila, izmučila, pohodila in zavrgla, zatečejo v Evropo, kjer potem od Evropejcev pričakujejo, da jih bodo zabavali, spravili v dobro voljo, odrešili ter jim zagotovili happy end. V Tommasu je tak Američan – no, tak Amerikanec v Rimu – Tommaso. Igra ga Willem Dafoe, ki je v Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi doživljal skušnjave in trpljenje – oboje, tako skušnjave in trpljenje, pa doživlja tudi Tommaso, ameriški filmar, ki s precej mlajšo ženo (Cristina Chiriac) in hčerkico (Anna Ferrara) živi v Rimu, kjer skuša s pomočjo društva anonimnih alkoholikov, joge, plesnih vaj, lekcij italijanščine in pakiranja filma o Sibiriji pozabiti na svoje prejšnje – divje, dekadentno, škandalozno – življenje, toda bolj ko se trezni, bolj ga mučijo fantazije o ženini nezvestobi ter strah pred kreativno stagnacijo in ponovno izgubo stika z realnostjo.

Nevidni človek

Cecilia (Elisabeth Moss) živi v sanjski hiši, v betonsko-stekleni high-tech vili na pečini nad razburkanim oceanom, toda doživlja jo kot Julia Roberts v filmu V postelji s sovražnikom – kot ječo. Zato sklene, da bo Adrianu (Oliver Jackson-Cohen), svojemu možu, tipičnemu toksičnemu moškemu, sicer ekspertu za optiko prihodnosti, zbežala. In res, ponoči pantersko izpelje svoj dolgo načrtovani načrt. Končno je varna pred Gileadom, še toliko bolj, ker se izkaže, da je Adrian naredil samomor. In da bi bila mera polna, jo njegov brat (Michael Dorman) obvesti, da je vse premoženje zapustil njej. Cecilia je torej svobodna, neodvisna in samozadostna. Toda kmalu se ji zazdi, da tudi, ko je sama, ni sama – povsod čuti Adrianovo prezenco. Ponoči z nje vleče rjuho. Zalezuje jo, nadleguje, zastrašuje, zlorablja, terorizira.

Navadna ljubezen

Joan (Lesley Manville) in Tom (Liam Neeson) sta že vse življenje skupaj. Še vedno sta nežna, intimna in zaljubljena, še vedno se sprehajata, kot da sta ravno začela in se šele dobro zapeljujeta. Drug drugega razumeta onstran tega, kar rečeta. Med njima ni skrivnosti, toda dež, ki nenehno moči Belfast, napoveduje razkritje strašne skrivnosti – raka na dojki. Zdaj se sprehajata po peklu. Film se jima vrti nazaj. Naprej nič več. Vprašanje je le: ali bosta vzdržala – in ostala zaljubljena? Ne, to ni Ljubezenska zgodba – Joan ne izgleda kot Ali MacGraw, temveč kot ženska, ki ima za sabo hudo, brutalno kemoterapijo.

21 mostov

Zadnja leta smo veliko slišali o policijskem nasilju v Ameriki. Kaj pa nasilje nad policaji, sprašuje film 21 mostov, ki policijsko nasilje – vsaj uvodoma – predstavi kot odgovor na nasilje nad policaji. Detektiv André Davis (Chadwick Boseman), čigar očeta, policaja, so ubili na službeni dolžnosti, nima nobenih pomislekov, ko je treba ustreliti koga, ki strelja na policaja. Nikoli ne strelja prvi in vedno ubije le tiste, ki so skušali ubiti njega, pravi. Davis je temnopolt, a ves napet, manihejski, toksičen, klišejski, kot da je belec, ki skuša legitimirati svojo likvidacijo črnca. Ne pozabite: ko zadnja leta govorijo o policijskem nasilju, govorijo o belskih policajih, ki “v samoobrambi” pobijajo črnce. Kmalu zatem vidimo, kako dva zakrinkana moška – črnec (Stephan James) in belec (Taylor Kitsch) – z avtomati hladnokrvno, tako rekoč po vojaško pobijeta osem policajev, ki ju zasačijo pri ropu kokaina.

Betonske sanje

Ker si boste že ravno ogledali Jadralke, doku o ženskah, ki so jadralno dirko okoli sveta prelevile v veliko feministično zmago, si vsekakor – nujno! – poglejte še Betonske sanje, doku o slovenskih moških, ki so se raje ločili od svojih žena, kot pa da bi se ločili od svojih bark. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, zadnji dekadi socializma, v času krize in velikega varčevanja (zategovanja), je namreč slovenske moške obsedla “samogradnja” – v svojih garažah ali pa kozolcih, ki so jih najeli, so začeli graditi barke, betonske barke, barke z betonskim trupom. A to so počeli v deželi, v kateri materialov in orodij za izgradnjo bark ni bilo, zato so se morali znajti – okovje so delali “na fuš”, “rostfraj” vijake in vrtalne stroje so švercali iz Italije, uporabljali pa so materiale, ki niso bili namenjeni za navtiko. V krmarski sedež so predelali kar sedež za traktor. Traktorjev je bilo v Sloveniji vedno dovolj. Tudi v socializmu. V Mariboru so jih gradili šestnajst, bolj ko ne skrivaj, toda gradili so jih moški brez znanja in brez morskih izkušenj. Eni izmed njih so rekli Titanik.

Jadralke

“Ocean te skuša vedno ubiti. Nikoli ne počiva,” pravi Tracy Edwards, ki je kariero začela v kuhinji – kot kuharica na barki. Od nje so pričakovali, da bo ostala kuharica – ženska naj pač ostane v kuhinji. Tam je njeno mesto. Ne more voditi barke. Ne more postati skiperka. Toda Tracy Edwards je leta 1990 postala natanko to – skiperka barke Maiden, ki je odpihnila seksizem, pohodila patriarhalne fantazije in se udeležila “nore dirke” okoli sveta. No, nore plovbe okoli sveta – Whitbread Round the World Race, ki jo popisuje doku Jadralke. Tracy Edwards je najprej zbrala posadko – same ženske. Kar je bilo enostavno. Precej težje pa je bilo zbrati milijon dolarjev, ki so ga potrebovale za dirko okoli sveta. Kdo bo dal ženskam – “dekletom”, kot so jim rekli – milijon za nekaj, česar ne bi smele početi? Barke čaka 33.000 navtičnih milj! To je le za najboljše jadralce! Dirka je smrtno nevarna! To je le za pogumne, le za superjunake – le za moške!

Ne pozabi dihati

Ne pozabi dihati je film o odraščanju v občini Metlika – ob Kolpi. In posnetki Kolpe so – podobno kot posnetki Bohinjskega jezera v seriji Jezero – čudoviti, osupljivi, že kar transcendentalni. Kak Apichatpong Weerasethakul bi jih z veseljem prekopiral v Tropsko bolezen, Sindrome in stoletje ali pa Veličastno pokopališče. Zlahka pozabiš dihati. Toda ko se pojavijo ljudje, vse pokvarijo. Pa ne le zato, ker pri vseh teh Belokranjcih ni sledu o belokranjskem akcentu. Je pa tu veliko ljubezni: samohranilka (Iva Krajnc Bagola) se vrti s policajem (Miha Rodman), Peter (Tine Ugrin), njen starejši sin, ki se počasi odpravlja na študij, s Sonjo (Klara Kuk), Klemen (Matija Valant), njen mlajši sin, tenisač, ki odrašča in končuje osnovno šolo (Tenisač naj bo!), pa z Jano (Ronja Matijevec Jerman), toda tudi vse te ljubezni so brez akcenta – in brez barve.

Fantazijski otok

Vsi sanjajo in fantazirajo, a to še ne pomeni, da se morajo te sanje in fantazije izpolniti. Ravno nasprotno: bolje je, da se ne izpolnijo. Izpolnitev teh sanj in fantazij namreč vedno tvega, da bo popolni dolgčas. Tak dolgčas je Fantazijski otok, film o eksotičnem “fantazijskem otoku”, na katerem se ljudem izpolnijo vse fantazije.

Ježek Sonic

Speedy Gonzales ni bil še nič – ježek Sonic, ki ga je moral studio Paramount po zgražanju nad tem, kot je izgledal v napovedniku, redizajnirati, je še hitrejši, najhitrejši, supersoničen. Ja, hitrejši od zvoka. Jasno, ni s tega planeta, temveč je priseljenec iz vesolja, alien, moder kot vesolje, osamljen kot E.T., staromoden kot imaginarni prijatelj, enodimenzionalen kot liki iz računalniških igric in duhovit kot izpuljen zob.

#TukajSem

Stéphane (Alain Chabat) je francoski chef – ločen, prileten, simpatičen, preprost, osamljen, romantičen. Problem je le v tem, da romantike očitno ne more več izživeti v Franciji – včasih so romantiki drveli v Francijo, da bi padli v romantično komedijo (Pozabi Pariz), Stéphane pa to najprej išče na družbenih omrežjih, predvsem na Instagramu, kjer spozna korejsko dekle Soo (Doona Bae), in potem v Koreji, kamor odleti, da bi Soo doživel še v živo.

Emma

Ko gledate Emmo, ekranizacijo romana, ki ga je pred mnogimi leti napisala Jane Austen (njen zadnji roman), imate občutek, da gledate kako prestižno Netflixovo serijo. Film, sicer prvenec Autumn de Wilde, ameriške fotografinje in režiserke glasbenih spotov (The White Stripes, Spoon ipd.), teče namreč gladko in sladko, duhovito in igrivo, lahkotno in muzikalično, že kar frivolno in samoumevno, prežeto z zgovornostjo hormonov, večnim soncem, pastelnimi barvami in brezhibno kostumirano brezčasnostjo – imerzivno. Romantične intrige, male zarote, taktične igre, plesi emocij in nesporazumi sicer tleskajo in pikajo in bodejo in prasketajo, a se obenem zibljejo tako elegantno in ležerno, kot da se jim nikamor ne mudi, ker bodo razrešeni šele v šestem ali osmem delu. Emma Woodhouse (Anya Taylor-Joy) šteje šele 20 let, toda ima se za kraljico ženitnega posredništva, saj je prepričana, da lahko pravo dekle vedno poveže s pravim fantom. Včasih ji uspe, včasih pa ne. Harriet (Mia Goth), svojo naivno družabnico, skuša povezati z vikarjem Eltonom (Josh O’Connor), kar se ne konča dobro.

Zadruge, ki so nekoč slovele kot demokratične institucije, to niso več

Inga (Arndís Hrönn Egilsdóttir) in Reynir (Hinrik Ólafsson) sta zakonca, ki kmetujeta nekje na severu Islandije. Njuna kmetija je na samem, a sodobna in robotizirana. Reynir s tovornjakom razvaža pridelek, toda nekega dne se smrtno ponesreči. Ingo to šokira, še bolj pa jo šokira razkritje, da je Reynir zadrugi ovajal tiste kmete, ki so poslovali drugod – mimo zadruge. Za nameček ji policaj pove, da ni šlo za navadno prometno nesrečo: “Reynir je bodisi zaspal ali pa naredil samomor.” Samomor? Inga najprej pomisli, da jo je Reynir izdal in da zdaj ne bo mogla odplačevati dolga (že ko sta bila dva in sta delala 24/7, sta komaj shajala), potem pa ugotovi, da je bil Reynir pod hudim pritiskom in da ga je vodstvo zadruge izsiljevalo: ali boš sodeloval in ovajal ali pa ti bomo zaplenili kmetijo! Inga sklene, da se bo prelevila v žvižgačico: najprej zažvižga na Facebooku, kjer zadrugo primerja z mafijo, potem pa da še intervju za TV. Mleko, ki ga je posnel Grímur Hákonarson, režiser Ovnov, nas odpelje v temno srce agrarnega kapitalizma. Zadruge, ki so nekoč slovele kot demokratične institucije, to niso več.

Nenavaden teden s Tesso

Mali Sam (Sonny van Utteren), ki z družino letuje na Terschellingu, idiličnem, razsijanem nizozemskem otočku, je poln vprašanj: “Ali misliš, da je zadnji dinozaver vedel, da je zadnji, ko je umrl,” vpraša očeta. Neki ženski dahne: “Moj brat umira od bolečin. Kdaj bo umrl?” Sladoledarki pa: “Ali veste, da lahko ščurek brez glave preživi devet dni? Potem pa umre od lakote.” Sam je še otrok, a obenem že eksistencialist, saj ve, da nič ne traja, da bodo nekoč vsi – oče, mama, brat itd. – umrli in da bo ostal sam, zato se aktivno pripravlja na samoto. Po otočku se vsak dan ure in ure klati povsem sam – to so njegovi “treningi samote”.

Ptice roparice (in fantastična osamosvojitev Harley Quinn)

Ptice roparice, posnete po stripu (via DC), so superjunaški spektakel, kinetični ringelšpil, psihedelična dirka – vse se dogaja hitro, ekspresno, manično, vrtoglavo, vratolomno, z vnemo in besom feminističnega manifesta. Kot da bi skušale ženske – Harley Quinn (Margot Robbie), nekdanje Jokerjevo dekle, lokostrelska Lovka (Mary Elizabeth Winstead), detektivka Renee Montoya (Rosie Perez), pevka “Črni kanarček” (Jurnee Smollett-Bell) in žeparska Cassandra Cain (Ella Jay Basco) – na hitro nadoknaditi vse, za kar so bile prikrajšane v zadnjih stoletjih in tisočletjih. Kot da bi se hotele na hitro – po hitrem postopku – maščevati za vsa ponižanja, za vse zlorabe. Kot da bi hotele na hitro – in z nekaj potezami – odpraviti patriarhat, moške fantazije o prevladi, seksizem. Harley Quinn in njene “sestre”, eksplozivne, cinične, nepredvidljive, anarhistične terminatorke, ki so očitno videle Johna Wicka (vse tri dele, bi rekel), imajo dovolj podrejenosti, nerazumevanja, podcenjenosti, moške vzvišenosti, trušča moške “morale”, spolnega šovinizma, mizoginije in plesa na drogu.

Če bi bili Američanki, bi dobili oskarja. Zakaj nista bili niti nominirani, je misterij.

Najprej se prikaže napis: “Leningrad, prva jesen po vojni.” Takoj zatem zagledamo obraz te prve povojne jeseni – close-up Ije (Viktoria Mirošničenko), vitke, sloke, “preklaste” medicinske sestre, ki dela v nekem leningrajskem hospicu, popolnem križišču povojnega kaosa, razdejanja, mizerije, disfunkcionalnosti, bolečine, surovosti, trpljenja, blaznosti, depresije, obupa, racioniranja, pomanjkanja, fizične izčrpanosti, paraliziranosti, socialne smrti in družbene sestradanosti. Nič heroičnega ni v tem. Še celo psov ni več – vse so pojedli. Ravnotežja ni več, kar dokazuje tudi Ija, ki jo je vojna tako opustošila, da jo pogosto popadejo siloviti krči, prave posttravmatske detonacije.

Obsedenost

V poročilih povedo, da je umrl Kurt Cobain, ko Kate (Mackenzie Davis), še študentka, sklene, da bo prevzela guvernantsko službo. Odpelje se na velikansko podeželsko posestvo, na katerem stoji starinska palača, v kakršnih običajno straši – ženske. In zdi se, kot da tovrste gotske, mračne, labirintne palače gradijo le zato, da bi lahko vanje zaprli ženske in jih potem strašili. Kate mora sicer skrbeti za siroti, malo Floro (Brooklynn Prince) in njenega čudaškega brata Milesa (Finn Wolfhard), a precej bolj mora skrbeti zase, saj v palači začne škripati in ječati – prikazujejo se ji “duhovi”. Ali pa tudi ne. Kdo ve, kaj se ji prikazuje, če sploh kaj, kajti ideja je na dlani – Kate je tam izključno zato, da jo strašijo, plašijo, mučijo, trpinčijo. Kdo ali kaj jo straši, plaši, muči, trpinči? Vseeno. Ni važno. Koga briga! Važno je, da se žensko čim bolj pikantno straši, plaši, muči, trpinči.

Dnevnik Diane Budisavljević

Ne vem, kako boste reagirali po natanko eni uri tegale hibridnega, igrano-dokumentarnega filma: morda boste vzdihnili, morda kriknili, morda zaječali, morda zajokali, morda obnemeli, morda zamižali, kajti nenadoma se privrtijo arhivski posnetki golih, shiranih, okostnjaških, obritoglavih, razpadajočih judovskih in pravoslavnih otrok, ki so jih ustaši med II. svetovno vojno strgali materam ter jih strpali v Lobor-grad in druga koncentracijska taborišča. Med vse tiste igrane prizore bušnejo srhljivi, mučni “slikopisi” nemočnih žrtev ustaške podružnice holokavsta – nekateri otroci celo pogledujejo v kamero, spet drugi pa so v ustaških “uniformah”, ker naj bi “sodelovali pri snemanju propagandnega filma”. To niso edini arhivski posnetki, ki jih vidimo. Že prej vidimo arhivske posnetke Anteja Pavelića, ustašev in hrvaških množic, ki na zagrebških ulicah navdušeno, tako rekoč orgazmično zighajlajo. Končno imajo svojo državo! Le še etnično jo očistijo, pa bo posvečena!

Nesrečniki

Po Parizu se valijo nogometni navijači, mladi, zelo mladi, še otroci in malce starejši, stari, vseh ras in veroizpovedi, vsi mahajo s francoskimi zastavami, vsi so evforični, vsi se zgrinjajo proti centru, toda ne na kak štadion, temveč pred Eifflov stolp, kjer potem na prostem gledajo francosko reprezentanco, ki v zelo pomembni tekmi – v finalu svetovnega nogometnega prvenstva leta 2018 – premaga hrvaško. Navijači blaznijo, se objemajo, pojejo Marseljezo in preplavljajo Elizejske poljane – čez to silno množico pa se prilepi napis: Nesrečniki. Sporočilo teh uvodnih prizorov je na dlani: Francoze lahko povežejo le še športni, nogometni uspehi – o tem obstaja soglasje. Toda le o tem. Vse ostalo Francoze ločuje, razdružuje, deli. Vse ostalo jih spravlja na rob živčnega zloma in državljanske nepokorščine, če ne že kar državljanske vojne.

Tačke na patrulji: Pripravljeni, dirka, reševanje!

Če ste videli Pixarjeve Avtomobile, potem ste videli tudi tole dirkaško “patruljiranje” pisanih, poskočnih, dobrodelnih kužkov, ki otrokom v dvorani sporočajo le eno: kako si želim postati tvoja igrača! Odrasli – ljudje, starejši od treh let – pa se tu nimajo na kaj opreti.

Dolittle

Tale Dolittle – stoti rimejk infantilne, povsem nepotrebne “klasike” – je zelo dolgo in dolgočasno čakanje na masten živalski prdec, ki ga dobi najslovitejši telepatski veterinar na svetu – Robert Downey Jr. – naravnost v obraz. Toliko nese tej “magični” pustolovščini, v kateri mora dr. Dolittle (remiks Sherlocka Holmesa in Tonyja Starka, Kirka Lazarusa in dr. Kozaka), ki ga je še pred nekaj leti – iz obupa! – igral Eddie Murphy, najti “čudežni” napoj, ki bi ozdravil in rešil na smrt bolno kraljico Viktorijo, največjo žrtev na svetu, v kateri prebivalci kolonij verjetno vidijo to, kar so partizani med II. svetovno vojno videli v Hitlerju.

Izdajalec

Mafijci ljubijo obrede, bodisi verske, recimo krste, ali sekularne, recimo svatbe. Spomnite se le začetka in konca Botra. Tudi Izdajalec, posnet po resnični zgodbi, se začne z dolgo, bujno, razkošno zabavo, s katero Cosa Nostra na Siciliji popraznuje sklenitev premirja med klani – in nadaljuje s serijo brutalnih, nenadnih, sunkovitih likvidacij mafijcev, žrtev klana Corleone, novega brenda nasilja, ki ga pilotira razvpiti Totò Riina (Nicola Calì). Heroin zalije kri. Na ekranu – podobno kot v Scorsesejevem Ircu – piše, kdo so padli mafijci. Vsi so bolj ko ne člani klana Buscetta. Ker so tudi oštevilčeni, številke pa so visoke, si lahko živo predstavljate, kako divja je ta podganja dirka navzdol. Krogla je vedno že izstreljena.

Vsi proti vsem

Franta Kramberger, ki ga igra Vlado Novak, je že 20 let župan Rovt, a ima tako izrazit štajerski akcent, kot da bo tja prišel šele naslednji teden – Štajerc v Rovtah ne bi bil nikoli izvoljen za župana. A Rovte v filmu Vsi proti vsem so metafora Slovenije, ki izgleda tako, kot da bi stopila iz kakega ljudskega igrokaza, predstave kakega amaterskega teatra ali pa zelo slabe Partljičeve veseloigre. Županu se obeta volilni poraz, ker je “vidoviti” Jožici (Iva Krajnc Bagola) zrihtal občinsko stanovanje, zato “profiju” (Valter Dragan) naroči, naj “umaže” njegovega protikandidata (Rok Vihar), predstavnika leve alternative, ki ga res takoj zatem omamijo, posadijo v posteljo z dvema otrokoma in fotografirajo – škandal je tako viralen, da se obesi.

Kot šef

Bi radi videli dobro komedijo o ženskem podjetništvu? Potem pozabite na tole, ki se imenuje – res brez navdiha – Kot šef. Mia (Tiffany Haddish) in Mel (Rose Byrne), najboljši prijateljici, sta neodvisni, opolnomočeni, inovativni podjetnici, ki sta svoj garažni biznis “Mia and Mel” prelevili v brend. Jasno, njun biznis je kozmetika – kaj drugega pa? Ženska “obvlada” le kozmetiko, lepotičenje – za vse ostalo pa je bolje, da prepusti moškim. Dokaz: Claire Luna (Salma Hayek), brezobzirna lastnica kozmetičnega imperija, ki hoče kupiti del njunega zadolženega podjetja (“49 odstotkov”), ju takoj spre in izigra. Lahko si mislite, kako hitro bi ju sprl in izigral šele moški? Ali nekaj takega sporoča tale karikatura, ki pot do ženskega opolnomočenja še vedno vidi izključno v kozmetiki.

Podli fantje za vedno

Medtem ko je Michael Bay svoj najboljši pregon prihranil za Netflix (6 Underground), nam belgijska režiserja Adil & Bilall, ki sta posnela nekaj učinkovitih “etničnih” kriminalk, vrtita njegove stare hite, rahlo upočasnjeno in manj razčefukaško, a brez skrbi: Willu Smithu in Martinu Lawrenceu, ki sta “podla fanta”, miamijska detektiva Mikea Loweryja in Marcusa Burnetta prvič igrala leta 1995, ni v vseh teh letih izpadel niti en las (ste videli Dvojnika?), pa četudi Marcus – v prvih kadrih – postane ded.

Gospodje

“Če hočeš biti kralj džungle, potem ne zadošča, da se obnašaš kot kralj džungle, ampak moraš biti kralj džungle. O tem ne sme biti dvoma. Dvom povzroča le kaos – in tvoj konec,” pravi Mickey Pearson (Matthew McConaughey), ameriški, kar lepo asimilirani narkobaronski “podjetnik”, ki je v Britaniji obogatel z ilegalnimi farmami marihuane (parkiranimi na podeželskih posestvih obubožane britanske aristokracije!), zdaj pa sklene, da bo svoj imperij prodal, jasno, najboljšemu ponudniku (to je njegova verzija brexita!), kar pritegne eksplozivno multikulti “licitiranje” ruskih, kitajskih, ameriških in spletnih gangsterjev, nakopiči karikature “nove nove ekonomije”, recimo “trenerja” (Colin Farrell), “faktotuma” (Charlie Hunnam), “detektiva-scenarista-storytellerja” (Hugh Grant), “urednika” (Eddie Marsan) ipd., ter sproži groteskni ognjemet mahinacij, manipulacij, izsiljevanja, nasilja, krvi in mačizma, ki še enkrat potrdijo, da je kriminalno podzemlje le preslikava kapitalizma, da je gangsterska dirka navzgor le preslikava kapitalistične dirke navzdol.

Obtožujem!

Neki general pred mogočnim postrojem francoske vojske ob koncu kilavega leta 1894 oznani, da stotnik Alfred Dreyfus (Louis Garrel), obtožen veleizdaje in vohunjenja za Nemčijo, ni več vreden vojske. K njemu pristopi častnik, ki mu z uniforme strga vse našitke in vse gumbe, zlomi pa mu tudi sabljo. Ponižanje je popolno. Ošabni, brkati, zloščeni častniki stoično gledajo ta spektakel sramote, množica pa rjove. Dreyfusa, ki ga – tako kot Henrija Charrièra, alias Metulja – pošljejo na gvajanski Hudičev otok, bi najraje raztrgala. Ne zato, ker naj bi izdal domovino, temveč zato, ker je Jud. A za antisemite je to itak ena in ista stvar: Jud je vedno izdajalec domovine. Film Obtožujem!, posnet po bestsellerju Roberta Harrisa, ni zgodba o tem, kako je karizmatični pisatelj Émile Zola s svojim odprtim pismom, naslovljenim “J’Accuse…!” (1898), “rešil” Dreyfusa (Dieterlejevo Življenje Émila Zolaja je leta 1937 dobilo oskarja), temveč o tem, kako je polkovnik Georges Picquart (Jean Dujardin), novi šef vojaške tajne službe (“Urad za statistiko”), z detektivsko vnemo razkrinkal gnile, zatohle, sprevržene zarotnike, ki so Dreyfusu podtaknili veleizdajo.

Čas deklištva

“Če je v tvoji zgodbi glavna ženska, poskrbi, da se do konca zgodbe poroči – ali pa umre,” dahne urednik neke newyorške revije mladi, temperamentni, ambiciozni pisateljici Jo March (Saoirse Ronan), eni izmed štirih sester, ki v šestdesetih letih 19. stoletja, med ameriško državljansko vojno v Concordu (Massachusetts), čakajo na očetovo vrnitev. Ker živijo v relativni revščini, Meg (Emma Watson), Amy (Florence Pugh) in Beth (Eliza Scanlen) – po malem dedinje junakinj Jane Austen – računajo na poroko (tudi teta Meryl Streep jih opozori, da ženska, ki se ne poroči dovolj dobro, tvega revno starost), toda osvobojena, neodvisna, uporniška Jo bi raje umrla, kot pa se poročila. Noče se podrediti. Ostati hoče lastnica svojega dela in svojega telesa. Ko gledamo, kako se skušajo sestre vklopiti v ta staromodni, patriarhalni svet (Jo piše in objavlja, Meg, razpoložena za ljubezen, se poroči iz ljubezni, Amy, nadarjena slikarka, se odpove umetniški karieri, Beth, nadarjena pianistka, ostane doma), in s kakšno progresivno resigniranostjo to spremljajo njihove predhodnice (mama Laura Dern, teta Meryl ipd.), ki točno vedo, kaj jih čaka (podrejenost, regresivne vrednote, klišejsko življenje), se lahko še enkrat prepričamo, kakšna zmaga je bila nekoč za žensko to, da je postala pisateljica – in kakšen dosežek je bil to, da se ji ni bilo treba poročiti.